Kolumbijski mirovni proces na mrtvi točki?

Mirovna pogajanja med kolumbijskimi oblastmi in levičarskim uporniškim gibanjem Farc so se znašla v slepi ulici. Tik pred njihovo drugo obletnico in novim krogom jih je predsednik Juan Manuel Santos začasno prekinil, dokler se ne razjasnijo okoliščine ugrabitve generala kolumbijske vojske.

General Rubén Darío Alzate, poveljnik posebne enote za boj z gverilci, je izginil konec tedna med ogledom energetskega projekta na eni od rek na zahodu Kolumbije. Skupaj s še dvema spremljevalcema so ga zajeli oboroženi pripadniki uporniškega gibanja. Santos je ugrabitev označil za povsem nesprejemljivo in vladnim pogajalcem, ki bi morali pred dnevi odpotovati na Kubo na nov krog pogajanj, naročil, naj počakajo, dokler trojica ne bo izpuščena. »Farc je odgovoren za življenja in varnost teh ljudi,« je še dejal predsednik, obenem pa odredil veliko iskalno akcijo.

Pogajanja med kolumbijsko vlado in Farcem, doslej najbolj obetaven poskus končanja pet desetletij trajajočega državljanskega konflikta, so se tako znašla na mrtvi točki. Kljub njihovemu začetku pred natanko dvema letoma v Havani, gverilci niso prenehali s svojo prakso ugrabitev v zameno za odkupnino - izogibati so se začeli le civilnim tarčam -, ne ena ne druga stran pa ni odložila orožja. Prekinitve ognja med sprtima stranema v času pogajanj načrtno niso razglasili. Predsednik Santos se namreč boji, da bi Farc čas zatišja izrabil za reorganizacijo, kot se je zgodilo med prekinitvijo sovražnosti med letoma 1998 in 2002, in se nato na prizorišče vrnil še močnejši.

Čeprav orožje ni potihnilo, je bilo na mirovnih pogajanjih kljub počasnemu napredku, ki jezi številne Kolumbijce, že doseženega nekaj napredka. Doslej so se dogovorili o treh vprašanjih: zemljiški reformi - ta točka je menda ena ključnih, predvideva pa oblikovanje zemljiške banke, ki bo na novo razdelila nezakonito zaplenjeno zemljo -, politični participaciji nekdanjih upornikov, ki so prejeli zagotovila, pogoje in podporo oblikovanju novih političnih strank, in o boju proti trgovini s prepovedanimi drogami. A pred pogajalci je še veliko dela. Dogovoriti se morajo o tem, kako poravnati krivice, ki so bile storjene žrtvam, o razorožitvi in dokončni implementaciji mirovnega sporazuma.

Predsednik Santos, ki je za dosego dogovora s Farcem zastavil svojo kariero, pričakuje, da bodo sporazum podpisali do konca leta. Javno mnenje mu je večinoma naklonjeno - velika večina Kolumbijcev pogajanja podpira, nekaj več kot polovica z optimizmom pričakuje njihov razplet -, vseeno pa se sooča tudi z nasprotniki. Ko je njegova administracija navezala stik z gverilskim gibanjem, ga je ostro kritizirala predvsem opozicija, zdaj pa mora odgovarjati tudi na dvome vojske, ki mu očita popustljivost, predvsem glede zamisli o amnestiji za upornike in njihovi politični participaciji. Santos poskuša nasprotnike pomiriti z obeti o boljšem jutri, ki bo sledil podpisu sporazuma, in jim obljublja gospodarsko rast, zaposlovanje, povečanje investicij, zmanjšanje revščine, izboljšanje kakovosti življenja in predvsem večjo varnost, saj se bodo lahko varnostne sile osredotočile na boj z organiziranim kriminalom.

Toda tudi morebiten uspeh mirovnih pogajanj in podpis dokončnega sporazuma med vlado in Farcem ne pomeni, da bo krvavih dni za Kolumbijo konec. Oblasti namreč bijejo bitko tudi z uporniško skupino Nacionalna osvobodilna vojska (ELN) - s to so se sicer že dogovorili o začetku mirovnih pogajanj -, pa tudi z vrsto kriminalnih tolp, ki se ukvarjajo s preprodajo drog, izsiljevanjem, nezakonitim rudarjenjem in drugimi kaznivimi dejanji. Nekateri se bojijo, da se bodo pripadniki Farca po dosegu sporazuma, namesto da bi odložili orožje, pridružili tem tolpam, drugi pa tudi opozarjajo, da bo umik Farca s trga s prepovedanimi drogami ustvaril vakuum, ki bi ga lahko zasedli mehiški mamilarski karteli.