Komisar za begunce svari pred novo katastrofo

Število beguncev in preganjanih, tudi tistih iz Sirije, se je v svetovnem merilu povzpelo na 70 milijonov, kar je nov tragičen rekord.
Fotografija: Podoba porušenega mesta Douma, v bližini Damaska. FOTO: AP
Odpri galerijo
Podoba porušenega mesta Douma, v bližini Damaska. FOTO: AP

Komisar Združenih narodov za begunce Filippo Grandi je pred začetkom nove donatorske konference za pomoč Siriji­, ki se je začela v Bruslju, opozoril na hitro rastočo begunsko katastrofo, ki se utegne tudi zaradi čedalje bolj katastrofalnih razmer v Siriji še zaostriti.

Na severu države, v provinci Idlib, ki velja za zadnje večje oporišče upornikov proti režimu Bašarja al Asada, je po Grandijevih besedah vse pripravljeno za nov vojaški obračun, ki bi utegnil biti »zadnja bitka sirske vojne«. Kot je komisar povedal med obiskom pri kanclerki­ Angeli Merkel, lahko pričakujemo novo »veliko humanitarno katastrofo«, kajti v provinci niso le oboroženi uporniki proti režimu, tam živi tudi na stotisoče ­civilistov.

Število beguncev in preganjanih na svetu, ki je lani po podatkih organizacije ZN za begunce (UNHCR) doseglo rekordnih 65,6 milijona, bi se v tem primeru hitro povečalo na nov žalosten rekord. Krepko bi preseglo 70 milijonov, kar bi bilo daleč največ od ustanovitve organizacije po koncu druge svetovne vojne.
 

Čedalje hujša sirska katastrofa


Z vse bolj neobvladljivo sirsko katastrofo, ki ji po vseh letih še vedno ni videti konca, se v Bruslju ukvarja tudi donatorska konferenca za Sirijo. Udeleženke naj bi z njo znova poskusile zbrati milijarde za humanitarno pomoč porušeni državi, kajti alarma ne razglaša le urad Združenih narodov za begunce, k preplahu že dalj časa kličejo tudi vse svetovne humanitarne organizacije. Število sirskih beguncev namreč še vedno nezadržno narašča, politične rešitve krize pa ni videti od nikoder.

Humanitarna organizacija Save the Children je za ponazoritev katastrofalnih razmer pred začetkom bruseljske konference pred poslopjem evropske komisije demonstrativno postavila kar zbombardirano sirsko učilnico s polomljenimi klopmi in šolsko tablo, da bi evropske politike »soočila« s katastrofalnimi razmerami, v katerih že leta odraščajo sirski otroci.

Šole so zbombardirane, več kot tretjina je uničenih in najmanj tretjina sirskih otrok nima dostopa­ do pouka in izobrazbe, kaj šele do socialne varnosti in normalnega­ razvoja, je opozorila nekdanja danska premierka in sedanja predsednica organizacije za reševanje otrok Helle Thorning-Schmidt.
 

Generacija brez prihodnosti


Do zdaj je leto 2017 veljalo za najhujše v sirski vojni. Letošnje utegne biti še bolj katastrofalno, nasilno in krvavo, je opozorila Helle Thorning-Schmidt. Ne le zaradi pomanjkljive oskrbe, v kateri zaradi­ dolgotrajnosti vojne odrašča generacija otrok, ki tudi pozneje zaradi pomanjkljive izobrazbe ne bo mogla pomagati pri obnovi države, ampak tudi zaradi vsesplošnega bega sirskega prebivalstva. Približno polovica Sircev je na begu. Bodisi v lastni državi ali v sosednjih državah, kjer se razmere, tako kot v Jordaniji in Libanonu, prav tako zaostrujejo. Mednarodne pomoči pa je bistveno premalo.
 

Zbiranje novih milijard


Prva sirska donatorska konferenca, ki je bila lani spomladi, je zbrala za približno 9 milijard evrov obljub, večinoma za projekte, ki naj bi bili deloma uresničeni šele do leta 2020. Tokratna konferenca naj bi zbrala denar predvsem za humanitarno pomoč, ki je po podatkih svetovnega programa za hrano (WFP) kritično primanjkuje. WFP ta čas oskrbuje približno polovico od 6 milijonov iz Sirije pobeglih beguncev, za kar potrebuje 900 milijonov dolarjev na leto, na voljo pa ima komaj polovico te vsote. Če se začne še ofenziva v Idlibu, kjer bo prizadetih najmanj 700.000 ljudi,­ bo nova humanitarna katastrofa neizogibna. Ne le v Siriji, tudi v vseh sosednjih in že zdaj z begunci­ preobremenjenih državah, ki jim mednarodna skupnost prav tako ne zmore ­dovolj ­finančno ­pomagati.

Donatorska konferenca je zato, kot pravijo najbolj kritični opazovalci, svojevrsten dokaz nemoči mednarodne skupnosti, ki ne dohiteva niti hitro rastočih potreb po čedalje bolj nujni humanitarni pomoči beguncem iz razsute države, kaj šele da bi se ukvarjala s političnim reševanjem krize in prizadevanji za obnovo države. Kakršnokoli razmišljanje o vrnitvi beguncev domov je zato popolna utopija.

Komentarji: