Konec velike vojne je bil le začetek novih vojn

Dan po sedemdeseti obletnici dneva D. Slavnostni govorniki so utihnili, prizorišče proslave, okrašeno z zastavami, se je spraznilo. Odšli so tudi politiki. Svet se po veliki slovesnosti na francoskih tleh znova vrača v stare tirnice. V realnost novih nesmislov in novih vojn, ki jih kljub Stalingradu in zavezniškemu izkrcanju v Normandiji ni bilo nikoli konec.

Nacistična Nemčija je bila leta 1945 resda dokončno zlomljena, toda duh vojne je kljub temu ostal živ. Druga svetovna vojna, ki je v Evropi in svetu povzročila toliko gorja, je bila v resnici izjemna priložnost, da se svet enkrat za vselej odpove vojaškemu reševanju problemov. Da medsebojnega nezaupanja in razhajanj ne rešuje z orožjem, ampak z dialogom. Zato ima ameriški politolog Hans Morgenthau, avtor zdaj že klasičnega dela Politics Among Nations popolnoma prav, ko trdi, da tudi najbolj krvava zgodovinska izkušnja ne zagotavlja končnega miru. Predvsem zaradi nezanesljivosti človeške nature in kompleksnosti interesov posameznih držav. To drži kot pribito. Človeštvo se v resnici ničesar ne nauči iz zgodovine. In se nikoli ne bo. Druga svetovna vojna je namreč izbruhnila le dve desetletji po prvi svetovni moriji. Veliki vojni, ki je očitno za vselej končala mir.

Stalinov šarm

Med drugo svetovno vojno je bilo med Američani in Sovjeti kar precej simpatij. Zato ni naključje, da je ameriška revija Life marca 1943 eno celo številko posvetila prav sovjetskemu vodstvu in zapisala, da je bil »Lenin morda eden največjih voditeljev našega časa«. Ameriški mediji so tedaj vlekli kup pozitivnih vzporednic med Američani in Rusi in trdili, da »so Sovjeti prav takšni, kot smo mi sami«. »Zgledajo kot Američani! Oblačijo se kot Američani! Mislijo kot Američani!« so tedaj pisali onkraj Atlantika. V Hollywoodu je tedaj nastala vrsta prosovjetskih filmov. Mission to Moscow so posneli celo na prošnjo samega predsednika Roosevelta. Umrl je dva meseca po jaltski konferenci, kjer je popolnoma podlegel »Stalinovemu šarmu«, tako da ni nikoli videl, kako dramatično je Jalta spremenila svet in ga surovo pahnila v hladno vojno.

Toda to je bila seveda le ena plat odnosov med velesilama. Stalin se je po drugi strani ves čas brutalno upiral ameriškim imperijskim načrtom o svetu po njihovi meri. Sovjetska zveza se tako ni pridružila IMF na konferenci v Bretton Woodsu leta 1944, saj Stalin ni hotel soustvarjati ameriškega finančnega imperija. Tudi Churchill ga je nenehno provociral. In že aprila 1945 začel prepričevati generala Eisenhowerja in predsednika Roosevelta naj takoj začneta vsesplošno vojno proti SZ. Med drugim naj bi v njej kot topovsko hrano uporabili tudi dvanajst zajetih nemških divizij ter rdečo Rusijo uničili enkrat za vselej. Američani ga seveda niso poslušali. Odvrnili so, da je njegov predlog preveč tvegan. Washingtonu je takrat ustrezala močna Sovjetska zveza. Zaradi lažjega obvladovanja »vazalov«, ki so se v strahu pred Moskvo zatekali pod ameriško okrilje.

Tajni sestanek v New Yorku

Korenine takšne ameriške politike segajo v bistvu daleč nazaj. Oblikovati jo je začel pravzaprav že zasebni Svet za zunanje odnose, ki je leta 1939 imel zelo pomemben sestanek v New Yorku. Takrat se je v največji tajnosti sestala majhna elitna skupina vojaških in političnih ekspertov, ki so začeli ob velikodušni finančni podpori Rockfellerjevega sklada, zraven pa so bili tudi Morgan in drugi veliki bančniki, načrtovati podobo povojnega sveta. Njihova naloga je bila začrtati temelje povojnega ameriškega imperija, vendar tako da to ne bo videti kot resnični imperij... Do tega sestanka je prišlo, še preden so nemški tanki krenili na Poljsko, in v času, ko so velika ameriška podjetja Standard Oil, Dow Chemical in DuPont brez vsakršnega sramu pomagala ustvarjati Hitlerjevo vojaško mašinerijo.

Konec druge svetovne vojne je bil tako v bistvu le začetek novih vojn, ki se marsikje vlečejo še danes. William Blum v knjigi Rogue State: A Guide to the World's Only Superpower denimo piše, da so ZDA po letu 1945 opravile kar 67 »globalnih intervencij«. Avanturi v Iraku in Afganistanu trajati še danes. Mrtvih je bilo najmanj 15 milijonov ljudi. Po njegovih podatkih so ameriške varnostne službe in vojska po letu 1945 sodelovale kar pri 35 poskusih atentata na tuje državnike. Večina akcij je bila uspešnih. V vsaj 15 državah so Američani aktivno sodelovali pri mučenju ujetnikov in opozicijskih politikov. In zanimivo je, da sta Cia in Pentagon velikokrat udarila tudi po voditeljih, ki so nekoč tesno sodelovali z njimi. To še zlasti velja za Pol Pota, Manuela Oriego, Sadama Huseina, Mohameda Aidida, Osamo bin Ladna in po svoje tudi za Moamerja el Gadafija.

Še posebej dramatično je ameriška politika nove sovražnike začela iskati po 11. septembru. Barack Obama v tej nesmiselni vojni proti terorju zgolj nadaljuje politiko Georga Busha, ki je pokojnega ameriškega zgodovinarja Howarda Zinna močno spominjal na glavnega junaka romana s Pulitzerjem nagrajenega Johna Herseyja The War Lover. Gre za ameriškega pilota, ki noro ljubi bombardiranje nedolžnih ljudi, hkrati pa se kot pravi macho ves čas hvali tudi s svojimi ljubezenskimi podvigi. A nazadnje se izkaže, da je impotenten. Tudi George Bush se je, oblečen v pilotski jopič, leta 2003 bahal o zmagi v Iraku, toda vojne, zlasti tiste v Afganistanu, še vedno ni konec. Ameriška vojska, prevelika za domačo rabo in premajhna za obvladovanje sveta, se v resnici spreobrača v impotentnega War Loverja. Američani so po Vietnamu namreč izgubili vse vojne, ki so se jih lotili. Izjema je le drobna Grenada. In vselej se spravljajo samo na šibkejše. So v zadnjih desetletjih kdaj zagrozili kakšni večji, pomembnejši državi?

Sla po sovjetskem imperiju

Na drugi strani je podobno politiko obrambe svojih strateških interesov zagovarjala tudi Sovjetska zveza: zasedba Madžarske leta 1956, okupacija Češkoslovaške 1968 in naskok na Afganistan leta 1979, ki je dokončno pokopal sovjetski imperij. Toda sle po imperiju ni uničil nikoli. Kljub negativnim zgodovinskim izkušnjam zdajšnji ruski voditelj Vladimir Putin nadaljuje politiko svojih predhodnikov. Najprej je skupaj z Borisom Jelcinom v dveh vojnah popolnoma uničil Čečenijo, ki je hotela neodvisnost. Podobe iz Groznega, nekdaj najbolj cvetočega mesta na Severnem Kavkazu, je bilo tam leta 2000 brez vsakršne zadrege mogoče primerjati s fotografijami uničene Varšave, Stalingrada, Berlina ali Dresdna ob koncu druge svetovne vojne. A svet je iz sebičnih političnih in energetskih interesov – in s tem povezane slabe vesti – ob teh grozljivih podobah Groznega samo zgovorno molčal.

A Čečenija je bila v bistvu šele začetek. Leta 2008 je sledila Gruzija, ki je prav zaradi ruske intervencije, prve po padcu berlinskega zidu, bržkone za vselej izgubila Abhazijo in Južno Osetijo. Takratni sunek proti Tbilisiju je bil jasen znak, da bo naslednja Ukrajina, brez katere ni sanj o (delni) obnovitvi nekdanjega imperija. In kakšen paradoks: predsednik Vladimir Putin je z moskovske parade ob dnevu zmage še istega dne skočil na podobno slovesnost v Sevastopol na Krimu. Letošnji dan zmage je bil tako za Kremelj hkrati praznik okupacije dela sosednje suverene države, čeprav se je Rusija z memorandumom iz Budimpešte leta 1994 zavezala, da bo spoštovala neodvisnost in ozemeljsko nedotakljivost Ukrajine.

Vojna kot prevara

Znameniti ameriški general Smedley Butler je po odhodu v pokoj začel pisati. Njegova prva knjiga je imela naslov Vojna kot prevara. Njena teza je preprosta. Ni bil več naklonjen napadalnim vojnam. Branil bi svojo domovino, nikoli pa ne bi več postal »vsiljevalec« demokracije, ki jo prinašajo bajoneti. »Vojna je namreč prevara. Prevaro je najlažje opisati kot nekaj, kar ni tisto, kar se zdi večini ljudi. Samo majhna skupina poznavalcev ve, za kaj gre. Vodi jo peščica na račun množic!« je brez dlake na jeziku zapisal general Butler.

Na proslavi v Normandiji ni o tem govoril nihče. Kajti druge svetovne vojne – in hladne vojne, ki je izbruhnila po njej – ni bilo v bistvu nikoli konec. Kaj so torej proslavljali ob obletnici dneva D? In kaj bodo prihodnje leto proslavljali na okupiranem Krimu, ob sedemdeseti obletnici znamenite jaltske konference? Bržkone samo to, da njena določila – in delitve – v bistvu veljajo še danes.