Korejska avtobiografija o drugih

Peking – Na južnokorejskem otoku Jeonpjeong so našli še trupli dveh civilistov, ki sta bila ubita med raketnim napadom, s katerim je Severna Koreja v torek to območje znova pahnila na rob vojne. S tem se je ta incident v zgodovino številnih manjših spopadov zapisal kot tragedija s posebnim čustvenim nabojem: prvič, odkar je Severna Koreja leta 1987 podtaknila razstrelivo v južnokorejsko potniško letalo in tako usmrtila 115 ljudi, je njena vojska streljala na ljudi z druge strani meje. 

Režim v Pjongjangu se je s tem znova pokazal kot zločinski. Ko je nato ameriška letalonosilka George Washington s 75 lovskimi letali in več kot 6000 člani posadke v sredo zaplula proti južnokorejskim vodam, iz Seula in Washingtona pa so napovedali, da bodo okrepili skupne vojaške manevre, ni mogel nihče od mednarodnih opazovalcev tega nemirnega območja protestirati proti tej potrditvi vojaškega zavezništva med državama, ki sta uradno še vedno v vojni s Severno Korejo.

Ameriškega predsednika Baracka Obamo so menda zbudili ob treh zjutraj in mu poročali o 50-minutni izmenjavi ognja med Severno in Južno Korejo. Čeprav je odločno izjavil, da bodo ZDA podprle Južno Korejo, pa pravzaprav ni napovedal tega, kako bo ukrepal proti bodočim severnokorejskim provokacijam in kakšno politiko bo vodil proti Pjongjangu.

Za kitajsko vodstvo je bilo dejstvo, da jih Severna Koreja ni ne obvestila, kaj šele zaprosila za nasvet pred napadom na otoček ob zahodni obali polotoka, hkrati olajšanje in žalitev. Vodstvo v Pekingu lahko namreč trdi, da nima nič z ravnanjem svoje zaveznice in da izdatna gospodarska in energetska pomoč, ki jo daje svoji revni sosedi, še ne pomeni tega, da namerava Kitajska prekršiti svoje sveto pravilo »nevmešavanja v tuje zadeve«. Po drugi strani pa so kitajski komentatorji opazili, da je Severna Koreja od vseh priložnosti za streljanje izkoristila prav to, ki se ji je ponudila sredi azijskih športnih iger v kitajskem mestu Kantonu. Kot da bi hotela namenoma zasenčiti športni sijaj, ki je za kitajske organizatorje takšnih prireditev vedno dokaz naraščajoče »mehke sile«, je nenadoma povzročila nelagodje tudi v tekmovalnih arenah. Le nekaj ur po streljanju se je južnokorejska lokostrelka Jun Ok Hi povzpela na zmagovalni oder in sprejela zlato medaljo, medtem ko je severnokorejska tekmovalka Kvon Un Sil, ki je stala ob njej, dobila bronasto. Športnici sta se rokovali, a se nista poljubili. V torek zvečer so vse južnokorejske trenerje poklicali na sestanek in jim svetovali, naj športa ne povezujejo s politiko. Ko sta se v sredo na blazini znašla rokoborca iz obeh Korej, je poraženi južnokorejski reprezentativec čestital zmagovalcu s severa. Za trenutek sta se celo objela, kot to določa športni protokol.

Odločen vojaški odgovor

Kitajska, čeprav je bila znova užaljena zaradi ravnanja Kim Džong Ila in verjetno tudi njegovega sina in naslednika Kim Džong Una, je v medijih kljub vsemu posredno opravičevala Severno Korejo in citirala Korejsko osrednjo tiskovno agencijo (KCNA), ki trdi, da je bilo raketiranje zgolj »odločen vojaški odgovor«, saj je južnokorejska vojska pred tem izstrelila več deset granat od otoka Jeonpjeonga proti severnokorejskemu ozemlju.

Skoraj vsi zunanjepolitični in vojaški strokovnjaki so mnenja, da bo Severna Koreja v prihodnjem obdobju še naprej povzročala »majhne vojne«, da pa nobena od njih ne bo prerasla v »veliko vojno«. Po vsem tem pa je postalo ključno vprašanje, kako se bo na vse to odzvala Kitajska.

Če je Severna Koreja z raketiranjem nedolžnih civilistov napisala še eno črno poglavje v avtobiografijo svojega režima, potem je vse, kar sledi po streljanju, zabeležka o drugih. Seveda obstaja nešteto scenarijev o tem, kako je prišlo do topniškega ogenj. Ker nima nihče vpogleda v to, kar se dogaja v predsedniški palači v Pjongjangu, je imel hongkonški karikaturist vso pravico, da objavi svojo verzijo dogodka. V časopisu South China Morning Post je narisal Kim Džong Ila, kako očetovsko objema mladega Kim Džong Una poleg stroja z igralno konzolo, ki spominja na veliko računalniško igrico. »Ko boš naslednjič videl nekaj, kar se ti bo zdelo podobno računalniški igrici, prosim, vprašaj, kaj je to, preden se boš začel igrati,« pravi stari vodja svojemu zmedenemu nasledniku.

In čeprav ni mogoče povsem izključiti napake v gumbu, na katerega je pritisnil nekdo v vojaškem poveljstvu na severu, ne da bi pričakoval pravo streljanje, pa je pravzaprav malo tistih, ki verjamejo, da gre pri tem napadu za naključje. Zato se vsa zgodba vrača k vprašanju, kako bo Kitajska v prihodnje obravnavala režim, ki ga sicer prav ona ohranja pri življenju, in kaj preostaja ZDA in njihovim zaveznicam, razen praznih groženj s skupnimi manevri in resolucijami ZN.

Sicer pa je to največji preizkus za kitajsko-ameriške odnose.

Kaj s spogajanji o denuklearizaciji?

Vodstvi v Washingtonu in Pekingu sta se še pred streljanjem razšli glede tega, ali je treba obnoviti pogajanja o denuklearizaciji tudi v primeru, če Pjongjang ne bo ustavil vseh jedrskih programov, vključno z najnovejšim ponosom Kimovega režima, ki temelji na obogatenem uranu. Kitajska stran je bila mnenja, da so pogajanja pomembnejša od razoroževanja, ameriška pa je vztrajala pri obratnem vrstnem redu.

Po torkovem napadu je mogoče pričakovati, da bo Kitajska od ZDA in Južne Koreje zahtevala – čeprav ne javno – ustavitev skupnih vojaških vaj, torej umiritev razmer na Korejskem polotokom, da v sedanjem občutljivem obdobju predaje oblasti ne bi izzivali režima na Severu. Ameriška stran pa bo okrepila pritisk na Kitajsko, naj v celoti izkoristi svoj vpliv na sosednjo zaveznico in jo prisili k odgovornemu vedenju.

Skupni problem obeh sil je v tem, da sta v minulem desetletju in pol poskusili že vse, a Severne Koreje ni nič premaknilo ne v eno ne v drugo smer. Južna Koreja je deset let poskušala s »politiko sončne svetlobe«, bivši ameriški predsednik je sedem let poskušal z doktrino »osi zla« – rezultat pa je bil v obeh primerih enak. V Pjongjangu so zbirali jedrsko tehnologijo in sestavljali reaktorje, testirali jedrsko bombo in izpopolnjevali balistične rakete. In čeprav so vse sosednje sile trdile, da je glavna naloga Severno Korejo usmeriti k denuklearizaciji, gospodarskim reformam in odpiranju proti zunanjemu svetu, pa je takšna, za kakršno se je izkazala v torek, vsem še najbolj ustrezala. Ameriki zato, ker je bil to argument za njeno vojaško prisotnost v Vzhodni Aziji. Južni Koreji zato, kar severni režim prelaga predrago združitev polotoka. Japonski, ker razen Kim Džong Ila nihče ne ponuja tako neposrednega opravičila za oboroževanje. Kitajski pa zato, ker je takšna Severna Koreja strateški bunker, iz katerega lahko azijska sila opazuje ameriške pacifiške zaveznice.

Tako se dan po »majhni vojni«, v kateri so bili ubiti štirje ljudje, dvajset pa jih je bilo ranjenih, vse znova vrača v orbito ljubljenega vodje. Vsi zaskrbljeni in vsi zadovoljni, ker še vedno ni na pomolu »velike vojne«, bodo zdaj obrnili še eno stran diplomatskih prepričevanj. Glavna tema ne bo Severna Koreja kot nepredvidljiva pošast. Vprašanje se bo glasilo, kdo je krotilec njenega muhastega srca.