Kot bi bil Tito še živ

Hiša cvetja na Dedinju zlasti v maju priča, kako močan je bil kult dolgoletnega predsednika Jugoslavije.

Objavljeno
04. maj 2019 06.00
Posodobljeno
04. maj 2019 06.00
Pred Titovo grobnico, ki je bila obložena s cvetjem, so nekoč čakali v dolgih vrstah. Danes gneče ni, razen ob prazničnih dneh, kot sta dan smrti 4. maj, in praznovanje rojstnega dne, 25. maj. Foto Milena Zupanič
Četrti maj je dan, ko je leta 1980 umrl Josip Broz Tito, dolgoletni predsednik Jugoslavije. Natanko 39 let je minilo od takrat. Prva leta po smrti so ljudje stali v dolgih vrstah, da so videli njegov grob v Hiši cvetja. Tam, v Botićevi ulici na prestižnem Dedinju v Beogradu pričakujejo te dni več obiskovalcev kot sicer. Tako je vsako leto.

Vrst ni več, a čeprav je minilo že 39 let, še zmeraj prihajajo državniki iz vsega sveta, ki obiščejo Beograd. »Prihajajo, kot da je Tito še vedno živ,« pove Ana Radić, ki je v mavzoleju zadolžena za novinarje.


Spomini na Tita


Ne verjamem, da je kdorkoli od tistih, ki so leta 1980 imeli vsaj deset let, pozabil tisti četrti maj. Proti večeru je šlo, ko smo se ustavili na čaju v hotelski kavarni. V nekem hipu je šla od mize do mize natakarica in nekaj šepetala. Gostje so drug za drugim vstajali in brez besed odhajali. Ko je prišla k nam, je rekla: »Tovariša Tita ni več.«


Kult osebnosti »tovariša Tita«


Kult Titove osebnosti, ki so ga skrbno gradili in negovali več kot tri desetletja, je bil izjemno močan. Eden pomembnejših gradnikov so bile Titove štafete, štafetne palice, s katerimi so mladi iz vse države mesece in mesece tekali iz vasi v vas, iz mesta v mesto, dokler niso glavne palice 25. maja izročili Titu na veliki gimnastično-plesni prireditvi v Beogradu. Prva štafeta je bila Titu predana leta 1957, zadnja 1979. Nadaljevale so se tudi po Titovi smrti, vse do leta 1987. Današnje mlade generacije, ki jih takrat še ni bilo, si ne morejo predstavljati, kaj je pomenil »tovariš Tito«.

Kult je pripovedoval o karizmatičnem človeku, ki se je rodil kot sedmi od petnajstih otrok v kmečki družini v majhnem Kumrovcu ob slovensko-hrvaški meji, se izučil za ključavničarja in se prebil v veliki svet, kjer je usodno zaznamoval Jugoslavijo in mednarodno politiko.

Šolarji smo ga morali ure in ure čakati ob cesti, da smo lahko pomahali z zastavicami, ko se je njegova črna limuzina in dolga vrsta bleščečih spremljajočih avtomobilov peljala mimo nas. Nekateri so videli njegovo roko, ki maha skozi okno. Nekateri pa so pripovedovali, da so ga videli, kako stoji ob oknu modrega vlaka, ki je drvel čez polja. Videti Tita je pomenilo ogromno. Skoraj vsak dan s(m)o ga seveda gledali tudi po televiziji. A v živo je le v živo. »Živel« je v vsakomur, zato je bilo na njegov zadnji trenutek vsem težko.


Trenutek smrti


Zdravniki – poleg domačih sta bila v ljubljanskem kliničnem centru še sovjetski in ameriški zdravnik –, so se s težavo odločili, da so ga po trimesečnem zdravljenju tisti popoldan ob 15:05 odklopili. A očitno ni bilo pomoči. Umrl je zaradi gangrene, star 87 let, po tem, ko je 35 let vodil Jugoslavijo. Čez tri dni bi dopolnil 88 let. Pokopan je bil dan po rojstnem dnevu, 8. maja.

»Lik in delo« tovariša Tita sta po njegovi smrti šla skozi nešteto sit. Postal je kontroverzna osebnost, komunistični voditelj; nekateri so ga obsojali kot zločinca, drugi ga še danes slavijo. Pojavila so se celo pričevanja, da Tito sploh ni bil Tito, ampak sovjetski agent. Kakorkoli, skoraj štiri desetletja je že pokopan na Dedinju.


Z modrim vlakom na zadnjo pot iz Ljubljane v Beograd


Iz Ljubljane so ga z bleščeče očiščenim modrim vlakom še zadnjič prepeljali v Beograd. Tam je bila menda vseh 72 ur panika. Čeprav se je za možnost smrti starega predsednika vedelo že dlje časa, so zaključne priprave za pokop – cementiranje grobnice in dovoz devet ton težke marmornate plošče – izvedli šele tik pred zdajci.

Pogreb je bil veličasten. Udeležilo se ga je 209 delegacij iz 127 držav, med njimi štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov, govorijo suhoparni številčni podatki. Pričajo pa, kako pomembna država je bila takrat Jugoslavija, katere del je bila do leta 1991 tudi Slovenija. Njena največja vloga je bila ustanovitev neuvrščenih držav. Gibanje je bilo ustanovljeno leta 1961 v Beogradu in je imelo v najboljšem času več kot sto držav članic. Resda so bile to številne vojaško šibke in gospodarsko slabo razvite države, a so tako povezane igrale pomembno vlogo v hladni vojni med vzhodom in zahodom, predvsem pa skupaj krepile svoj položaj.

image
Iz muzeja: šest zastav in šest grbov je predstavljalo šest republik v skupni državi Jugoslaviji: Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Makedonijo in Črno goro. Foto Milena Zupanič


V muzeju Jugoslavije


Današnji Muzej Jugoslavije na Dedinju v Beogradu, katerega del je Titov mavzolej, tega ne kaže. Trenutno je na ogled 2000 od skupaj 75.000 predmetov, ki so ostali za Titom kot jugoslovanska zapuščina. 

image
V depojih Muzeja zgodovine Jugoslavije hranijo kar 20 tisoč štafetnih palic, s katerimi so jih mladi tekali po vsej državi vsako leto več mesecev, dokler niso glavne, ”zvezne” štafetne palice 25. maja izročili v roke Titu. Na fotografijo tri zadnje ”zvezne” štafetne palice - ležeča, zlata, Titu ni bila izročena, ker je umrl. Foto Milena Zupanič


Titov mavzolej sodi skupaj s »starim muzejem« in Muzejem 25. maja pod okrilje Muzeja zgodovine Jugoslavije, ta pa pod ministrstvo za kulturo Srbije. Muzej 25. maja je od decembra 2017 zaradi obnove zaprt. Tako lahko vidimo le majhen del zbirke v »starem muzeju«, ki je bil zgrajen leta 1961 kot depo za številna darila, ki jih je Tito v imenu Jugoslavije dobival doma in po svetu. Vseh predmetov, ki bi lahko pripovedovali o pol stoletja skupne zgodovine, je 75.000; 45.000 jih je muzejsko obdelanih in pospravljenih v depoje, na ogled jih je le 2000. »Ideja je, da bo na koncu razstavljenih 100 najvrednejših predmetov,« izvemo v Muzeju zgodovine Jugoslavije.
 

Žena Jovanka ob svojem možu, a ne v isti grobnici


Tito je pokopan v zimskem vrtu le streljaj stran ob rezidence na Dedinju, kjer je v Beogradu živel. Po projektu Stejpana Kralja je bil zimski vrt – cvetličarna zgrajen leta 1975. V njem se je več zadrževal predvsem po letu 1977, ko se je razšel z ženo Jovanko. Jovanka, sicer 32 let mlajša od Tita, je bila prva dama Jugoslavije od poroke leta 1952. Titova želja je bila, da bo pokopan v svojem zimskem vrtu. Jovanka, ki je umrla 2013. leta, si je želela biti pokopana zraven njega. Pokopana je v posebni grobnici ob Titovi.

Titovo grobnico so za javnost odprli kmalu po pogrebu, leta 1982 pa kot spominski center »Josip Broz Tito«. Do leta 1992 ga je noč in dan varovala častna straža Jugoslovanske vojske. Po razpadu Jugoslavije leta 1996 je takratni predsednik Jugoslavije Slobodan Miloševič, ki se je vselil v Titovo rezidenco, dal napraviti med rezidenco in mavzolejem visok zid. Ta stoji še danes. Mavzolej je bil takrat priključen Muzeju zgodovine Jugoslavije.


Jugonostalgiki in tujci


V prvih letih so se vile dolge vrste, da bi ljudje od blizu in daleč obiskali pokojnega Tita, cvetlični aranžmaji so se bohotili v mavzoleju. Zadnja leta pride po podatkih muzeja okoli 120.000 ljudi na leto. Tri četrtine je tujcev, 30 odstotkov pa iz regije, v katero štejejo države, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije. Največ obiskovalcev, med dva in tri tisoč, jih pride na dan Titove smrti, 4. maja, in 25. maja, ko je Jugoslavija slavila Titov rojstni dan – dan mladosti. »To so jugonostalgiki, ki jim ta dva dneva še vedno veliko pomenita,« pravi vodička.

image
Obiskovalci Titovega mavzoleja so danes v večini tujci, med njimi tudi državniki in delegacije, ki pridejo na uradni obisk v Srbijo. Foto Milena Zupanič