Tolpe po Evropi plenijo muzeje; ko si za tarčo izberejo Louvre, je nekaj narobe

Kriminalne tolpe po Evropi vse pogosteje kradejo dragocen nakit in zlato iz muzejev, ki so zaradi pomanjkanja sredstev za varnost lahke tarče tatvin, poroča Reuters. 

Čeprav policiji pogosto uspe ujeti storilce, je izgubljene predmete skoraj nemogoče najti.

Policijski in umetnostni strokovnjaki opozarjajo, da je krog kriminalcev, ki bi bili sposobni izvesti tako drzno tatvino, kot je bila nedeljska v Parizu, zelo ozek in večinoma že poznan policiji. A ukraden nakit se lahko hitro razstavi na sestavne dele in proda naprej.

Najdrznejši muzejski ropi v zgodovini: od Mone Lize do diamantnih zakladov

»Če ukradem van Gogha, je to še vedno van Gogh – prodam ga lahko le prek nezakonitega trga z umetninami,« pravi Marc Balcells, strokovnjak za kulturne tatvine iz Barcelone. »Ko pa ukradem nakit, lahko na črnem trgu trgujem le z njegovimi posamičnimi dragimi kamni.«

Varnostne pomanjkljivosti sprožile ostre kritike

Drzna tatvina kraljevskih draguljev iz Louvra, najbolj obiskanega muzeja na svetu, je sprožila ogorčenje javnosti, nekateri jo označujejo celo za nacionalno sramoto. Vse več kulturnih ustanov po Franciji je zato začelo izvajati dodatne varnostne preglede.

Corinne Chartrelle, nekdanja preiskovalka iz francoskega urada za boj proti tihotapljenju kulturnih dobrin, meni, da bi ukradeni nakit lahko pristal v mednarodnih diamantnih središčih, kot je Antwerpen. FOTO: Julien De Rosa/AFP

Notranji minister Laurent Nuñ​ez je napovedal okrepljeno varovanje kulturnih ustanov po vsej državi, poroča tiskovna agencija AFP. Minister za pravosodje Gérald Darmanin pa je javno priznal, da je bil to resen varnostni spodrsljaj.

»Dejstvo, da so roparji lahko brez težav parkirali dvižno ploščad v središču Pariza in v nekaj minutah iz muzeja odnesli kraljevski nakit, kaže na sistemsko napako,« je povedal za radio France Inter.

Po poročilu računskega sodišča, ki zajema obdobje od 2019 do 2024, je Louvre dolgo zanemarjal posodobitve varnostnega sistema. Le četrtina enega muzejskega krila je pokrita z videonadzorom.

»Če si za tarčo izbereš Louvre – najpomembnejši muzej na svetu – in ti uspe pobegniti s francoskimi kraljevskimi dragulji, potem je z varnostjo nekaj hudo narobe,« je dejal umetnostni detektiv Arthur Brand. »Gre za eno največjih iskalnih akcij v zgodovini Francije.«

Kraja morda delo organiziranega kriminala

Pariška tožilka Laure Beccuau je v izjavi za lokalne medije dejala, da preiskovalci verjamejo, da bi lahko bila nedeljska kraja draguljev iz muzeja Louvre delo organiziranega kriminala ali pa skupine, ki je delovala po naročilu zbiratelja.

Kulturne ustanove po vsej Evropi se zdaj sprašujejo, kako izboljšati varnost v muzejih. FOTO: Dimitar Dilkoff/AFP

»Razmišljamo o hipotezi organiziranega kriminala,« je povedala Beccuaujeva za televizijo BFM TV. Pojasnila je, da bi roparji lahko bili profesionalci, ki so delovali po naročilu – v tem primeru obstaja upanje, da bodo ukradeni predmeti ostali v enem kosu in dobro ohranjeni, dokler jih ne najdejo.

Če pa so roparji delovali na lastno pobudo, je verjetno, da so merili predvsem na vrednost draguljev in plemenitih kovin, ki jih je mogoče hitro unovčiti ali uporabiti za pranje denarja. »Danes je skoraj vse mogoče povezati s trgovino z mamili, glede na ogromne zneske, ki se obračajo v tem poslu,« je opozorila Laure Beccuau.

Nekdanji tat draguljev Larry Lawton, ki danes sodeluje s policijo kot svetovalec pri tovrstnih primerih, pa je za ameriško televizijo Fox News dejal, da je šlo »najverjetneje za notranje delo« ali pa so imeli roparji dostop do »zaupnih informacij iz notranjosti muzeja«.

To je prvi primer kraje v Louvru po letu 1998, ko je izginila slika umetnika Camilla Corota, piše AFP. Tudi ta ni bila nikoli najdena. Tokratna tatvina je poleg materialne škode povzročila tudi veliko mednarodno zadrego za Francijo in ponovno odprla vprašanje ustreznega varovanja kulturne dediščine.

Porast tatvin zaradi premalo sredstev

Uprava Louvra je že pred časom opozarjala na pomanjkanje sredstev za varnost. Louvre pa v zadnjih mesecih ni bil osamljena tarča tatvin. Po poročanju medijev so ropi prizadeli vsaj še štiri francoske muzeje – med drugim pariški Prirodoslovni muzej, kjer so ukradli zlato v vrednosti približno 670.000 evrov. 

Dragulji se lahko razrežejo na manjše kamne, zlato pa se stali – kupec tako pogosto niti ne ve, da kupuje ukradeno blago. FOTO: Dimitar Dilkoff/AFP

V istem obdobju so iz muzeja v Limogesu izginile dve posodi in vaza v skupni vrednosti približno 7,1 milijona evrov. 

Christopher Marinello, ustanovitelj organizacije Art Recovery International, ki sledi ukradenim umetninam, je povedal, da so tatvine iz muzejev v porastu ne le po Evropi, temveč tudi drugod po svetu – omenja primere iz Nizozemske, Francije in Egipta.

»Če v svoji zbirki hranite nakit ali zlato, vas lahko resno skrbi,« opozarja Marinello.

Preiskava v teku

Preiskavo vodi specializirana enota pariške policije BRB (Brigade de Répression du Banditisme), ki ima bogate izkušnje z odmevnimi tatvinami. 

Nekdanji pripadnik enote Pascal Szkudlara spominja, da je BRB vodila tudi preiskavo iz leta 2016, ko so pariški roparji ukradli štirimilijonski zaročni prstan Kim Kardashian, kot tudi nedavne primere ugrabitev bogatih kriptoinvestitorjev.

Enota šteje okoli 100 agentov, več kot deset pa se jih posebej ukvarja s tatvinami iz muzejev. Preiskovalci trenutno analizirajo videoposnetke, telefonske podatke in forenzične sledi, aktivirali so tudi svoje mreže obveščevalcev. Policija prav tako že pregleduje varnostne posnetke izpred več tednov, da bi ugotovila, ali je kdo opazoval muzej. 

»Ko so dragulji enkrat razrezani, je konec – teh kosov ne bomo nikoli več videli v prvotni obliki,« pravi Marinello. FOTO: Julien De Rosa/AFP

Corinne Chartrelle, nekdanja preiskovalka iz francoskega urada za boj proti tihotapljenju kulturnih dobrin, meni, da bi ukradeni nakit lahko pristal v mednarodnih diamantnih središčih, kot je Antwerpen, kjer »verjetno obstajajo ljudje, ki jih izvor predmetov ne zanima preveč«.

Dragulji se lahko razrežejo na manjše kamne, zlato pa se stali – kupec tako pogosto niti ne ve, da kupuje ukradeno blago. Če bodo roparji začutili, da jim policija sledi, bodo plen morda celo zavrgli ali uničili.

»Ko so dragulji enkrat razrezani, je konec – teh kosov ne bomo nikoli več videli v prvotni obliki,« pravi Marinello. »Odstotek najdenih ukradenih umetnin je že tako nizek, pri nakitu pa je še nižji.«

Izboljšanje varnosti v muzejih

Kulturne ustanove po vsej Evropi se zdaj sprašujejo, kako izboljšati varnost v muzejih, čeprav so javna sredstva vse bolj omejena.

Muzej je nemogoče povsem zavarovati. FOTO: Dimitar Dilkoff/AFP

Tudi direktor Finske narodne galerije Kimmo Levä priznava, da realnosti javnega financiranja pomenijo težke odločitve: »Zategovanje vsakodnevnih proračunov vsekakor ni najboljše izhodišče za nujne naložbe v varnostne ukrepe, ki bi lahko zmanjšali morebitna tveganja.«

Muzej je sicer nemogoče povsem zavarovati, zato mora biti cilj predvsem ta, da se tatvine čim bolj upočasnijo in  se policiji da čas za posredovanje.