Krepka lekcija Kataloniji

Špansko vrhovno sodišče je katalonske voditelje obsodilo tudi do 13 let zapora.

Objavljeno
14. oktober 2019 14.35
Posodobljeno
14. oktober 2019 19.03
Protestniki so po razglasitvi sodbe madridskega sodišča med drugim zablokirali avtocesto do barcelonskega letališča El Prat. FOTO: Pau Barrena/AFP
Katalonci so dobili krepko lekcijo: vrhovno sodišče v Madridu je devet od dvanajstih nekdanjih voditeljev, ki so jeseni 2017 hoteli popeljati Katalonijo v neodvisno republiko, zaradi vstajništva in zlorabe javnega denarja obsodilo na visoke zaporne kazni od devet do 13 let. Preostala trojica jo je odnesla bolje, saj ji ne bo treba (vsaj) za zapahe ... Zato pa so že ulice preplavili ogorčeni in jezni Katalonci.

Kazen je »škandalozno« visoka, posebno ker, kot verjamejo neredki v Kataloniji – in recimo novinar Martí Estruch – pravega zločina ni bilo. Vemo, koliko je bilo v Barceloni pred leti prizadevanj za legalni referendum; kako docela nemogoč je bil dialog med nekdanjo špansko vlado konservativnega premiera Mariana Rajoya in independentistično katalonsko oblastjo Carlesa Puigdemonta; kako neomajno je potem katalonski predsednik, tudi pod pritiski dela domače javnosti, vztrajal pri referendumu oziroma referendumu in kako trmasto se je španska stran sklicevala na ustavo in samo ustavo; kakor je znana vsa katalonska osamosvojitvena polomija, ki so ji sledila priprtja nekaterih voditeljev, recimo podpredsednika Oriola Junquerasa, in prebegi drugih na tuje, denimo predsednika Puigdemonta. ... Kot je danes po razsodbi za Delo povedal Martí Estruch, »smo vedeli, kaj se bo zgodilo. Škandalozno je, da si sodišče obtožencev, potem ko jih je dve leti prikazovalo za nasilne, ni upalo obsoditi zaradi upora. Se je morda zbalo evropskega sodišča?« Kazni so resda precej nižje od zagroženih: če bi nekdanjega podpredsednika Junquerasa obremenili še upora, bi moral za zapahi odsedeti do 25 let, in vendar, kot so ogorčeni mnogi v Kataloniji in na tujem, sramotne. 


 

Katalonci na ulici


Takoj ko so bile znane razsodbe, so Katalonci solidarnostno preplavili posamezne ulice v Barceloni in blokirali nekatere ceste ... Pričakovati je ogromno protestov, pravi Martí Estruch, »potem pa bomo videli, kam lahko vse to vodi«. Je mogoče, da bi, kakor so Katalonci vsa leta doslej znali krotiti nacionalistične strasti in ohranjati mirno kri, tokratno »kazen« prenesli miroljubno in dostojanstveno? Nekdanji predsednik Carles Puigdemont je iz eksila v Belgiji nemudoma tvitnil, češ, kakšen »odklon«, saj da je to »skupaj sto let zapora«, zato je »napočil čas, ko se je treba odzvati kot še nikoli. Za prihodnost naših sinov in hčera. Za demokracijo. Za Evropo. Za Katalonijo.« Oglasili so se tudi obsojeni, povečini spodbudno, češ, osamosvojitvena prizadevanja je nujno ohraniti. Junqueras, denimo, je napovedal, da se bo vrnil še »močnejši, odločnejši in še bolj predan, kot kdaj prej«, in pozval slednike, naj nadaljujejo ... Nekdanja predsednica parlamenta Carme Forcadell je prepričana, da se je zgodila krivica, »kajti svobodna parlamentarna razprava ni zločin«, medtem ko nekdanji minister Josep Rull verjame, da »jim niso sodili zaradi dejanj, saj bi bili v tem primeru oproščeni. Obsodili so nas zaradi idej.«

image
Takoj ko so bile znane razsodbe, so Katalonci solidarnostno preplavili posamezne ulice v Barceloni in blokirali nekatere ceste. Foto: Lluis Gene/Afp


image
Španske in druge tuje medije so preplavile fotografije nasilja med policisti in udeleženci shoda na barcelonskem letališču El Prat. Policisti so zoper protestnike uporabili pendreke. FOTO: Lluis Gene/AFP

 

Žalostni dan


Tudi drugi obsojeni so, kot je mogoče povzeti, odločeni, da prastari boj Kataloncev ni končan, čeprav je danes dan žalosti in odločitev vrhovnega sodišča »napaka«. Kmalu se bo tako pokazalo, koliko bi lahko razsodbe v resnici »vplivale na tok španske zgodovine«: koliko so Katalonci (oziroma katalonski independentisti) še pregovorno demokratično potrpežljivi, ali so morda, tudi zato ker jih politična Evropa ves ta čas nekako ni hotela ne slišati ne videti, že na robu živčnega zloma. S prvo vrsto katalonskih voditeljev za dolgoletnimi zapahi in v eksilu španska stran nemara verjame, da je independentistično gibanje v Kataloniji zadušeno (čeprav morda samo za generacijo ali ...?) – da je bila lekcija politično razumljena.

Nov odmik od ideala o sobivanju

Miroljubne »manj vredne«, ki uporniško dvigujejo glavo, od zunaj nihče ne sliši, ti so lahko »na glas« samo notranje tepeni. Nekako tako je bilo pred dvema letoma spremljati katalonska prizadevanja za neodvisnost: Madrid jih je poskušal pred očmi Evrope in sveta na referendumski 1. oktober nasilno zadušiti najprej na ulici, po dveh letih priprtja dvanajstih političnih in civilnodružbenih voditeljev – tudi zato, ker so nekateri med njimi nekaj tednov po »prepovedanem« glasovanju enostransko in proti ustavi razglasili neodvisno Katalonijo – pa je vrhovno sodišče v Madridu danes izreklo kazni.
Niso mile, kajti devet obsojenih naj bi zaradi vstajništva in zlorabe javnega denarja za zapahi odsedelo tudi devet do trinajst let.
Najsi se zdaj nasprotniki in strastni navijači z vseh koncev sveta za njimi še tako zmerjajo s fašističnimi frankisti oziroma s prevratniškimi nacionalisti, so poraženci v resnici oboji: zato ker sta obe strani na poti, ki ni bila le črno-bela, naredili ogromno napak, in predvsem, ker nista bili sposobni zrelo sesti za skupno mizo in poslušati druga druge.
Medtem ko po mali in veliki Evropi že ves čas medijsko različno razumemo, ali so katalonski zaporniki »politični zaporniki« ali niso, je res, da bi odločitev sodišča ena od strani v vsakem primeru označila za »politično«: zato ker je v tihi večini vedno več napetosti med nacionalističnimi ekstremi. A še bolj drži, da se tudi z razsodbami tako v Španiji kakor na stari celini le dodatno odmikamo od evropskega ideala: o družbi odprtega dialoga in sobivanja.


image
Zablokirana avtocesta med Barcelono in letališčem El Prat. FOTO: Pau Barrena/AFP