Krotenje svetih krav bruseljskih financ
Namesto evropske dodane vrednosti se v ospredje rinejo ozki nacionalni interesi in izračuni posameznih članic.
Odpri galerijo
Vsaka članica EU ima svoje razloge za nasprotovanje novemu proračunu EU. FOTO: Reuters
Bruselj – Vprašanje, ali si EU, v kateri po brexitu ne bo več ene od treh največjih članic in velikih neto plačnic, sploh lahko privošči imeti večji proračun kot doslej, ima predvsem politične razsežnosti.
Po osnovnih številkah velike razlike med veljavnim proračunom za obdobje 2014–2020 in predlogom evropske komisije za naslednjih sedem let pravzaprav ni. Ob upoštevanju inflacije (tekoče cene) veljavni proračun znaša 1087 milijard evrov, predlagani nov finančni okvir pa je po letošnjih cenah vreden 1134 milijard. Ob upoštevanju tekočih cen se lahko njegova vrednost do leta 2027 zviša na 1279 milijard. Evropska komisija je z uporabo dvojnih števil povzročila kar nekaj nejasnosti, saj je manj pregledno, kaj je v že tako zapleteni strukturi evropskega proračuna sploh predlagala.
Kljub temu se je ponovila klasična zgodba: z vseh koncev stare celine prihaja precej nezadovoljstva. Francija in Nemčija sta že prej napovedali, da sta pripravljeni vplačati več v bruseljsko blagajno, a pri prelivanju tega političnega sporočila v konkretne številke se takoj pojavijo težave. V Parizu že izražajo nezadovoljstvo z načrtovanim petodstotnim rezom pri financiranju skupne kmetijske politike, ki je zmeraj imela status nekakšne svete krave Unije. Nov bavarski premier Markus Söder na drugi strani nerga, češ da Nemčija ne bo sama financirala posledic brexita.
Po ocenah evropskega komisarja za proračun Güntherja Oettingerja bi Nemčija morala od leta 2021 vplačevati od deset do 12 milijard evrov več kot doslej. To bi bilo precejšnje povišanje, saj je leta 2016 vplačala okoli 23 milijard. V uradnem Berlinu so bili v odzivu na bruseljski predlog bolj zadržani. A jasne kritike so prišle iz drugih neto plačnic, predvsem Avstrije, Danske, Nizozemske. Danski premier Lars Løkke Rasmussen je bentil, da je evropska komisija predstavila proračun za 28 članic, financiralo pa ga bo 27. Njegovo sporočilo je: manjša EU mora imeti manjši proračun.
Vzhodne skrbi
Nekdaj socialistične države na vzhodu imajo drugačne skrbi. Načrtovano krčenje kohezije, pomoči manj razvitim regijam, za okoli pet odstotkov bi najbolj prizadelo njih. Bolgarija opozarja, da kljub vsem drugim prednostnim nalogam ne bi smeli pozabiti, da se z zaviranjem približevanja manj razvitih k razvitim utegnejo še poglobiti delitve znotraj EU. Madžarski premier Viktor Orbán je z napovedjo, da brez njihovega soglasja proračun ne bo sprejet, opozoril, da ima vsaka članica pravico veta.
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker – prihodnji proračun je zadnji veliki projekt njegove komisarske ekipe – številnih kritik ne obravnava kot nekaj usodnega. Imele naj bi bolj refleksno naravo. To, da so nekateri že štiri ure po predstavitvi predloga razglasili, da je nesprejemljiv, v njegovih očeh ni najbolj logično, saj da človek potrebuje najmanj 12 ur, da mu je pojasnjen celoten sveženj. Kakorkoli že, Junckerjevi so prepričani, da je na mizi uravnotežen kompromis med rezi in financiranjem novih nalog.
Denimo: migracijska kriza v letih 2015 in 2016 je pokazala številne pomanjkljivosti delovanja EU. Proračun za upravljanje zunanje meje, migracije in azil bi skoraj potrojili s 13 na 34,9 milijarde evrov. Nastala naj bi stalna mejna in obalna straža EU z okoli 10.000 pripadniki. Več denarja naj bi bilo namenjenega bitki proti migracijam v izvornih državah. Razvojna pomoč se učinkoviteje financira skupaj kot vsaka držav posebej. Krepitev evropske obrambe je že tako ena od manter zadnjih let. Da Unija ne bo zaostajala za ZDA, mora na evropski ravni vlagati več v raziskave, inovacije, digitalizacijo.
Kritiki niso spregledali, da se je proračun za administracijo povečal s 70 na 85 milijard evrov. Ena od večjih ugank ostaja, kako bi Unija lahko učinkovito kaznovala države, ki ne spoštujejo načela pravne države. Logika pri kaznovanju je, da mora korupcijo in druge zlorabe evropskega denarja obravnavati pravosodje, ki je povsem neodvisno od politike. V primeru odkritih pomanjkljivost bi Unija dobila še več manevrskega prostora za zamrznitev, zmanjšanje ali omejitve dostopa do evropskega financiranja v državah, ki bi kršile temeljna pravila. Še eno veliko vprašanje je, kaj bo sploh nastalo od tega predloga, ko se ga bodo lotile države članice. Videti je skoraj nemogoče, da bi bil kompromis pod streho v letu dni, do evropskih volitev maja 2019. Pogajanja o veljavnem proračunu so se vlekla kar dve leti in pol. Ni izključeno, da se bo uresničilo eno od predvidevanj, po katerem se utegne za ključne odločitve čakati vse do nemškega predsedovanja EU v drugi polovici leta 2020. Vsaj prvi odzivi že kažejo, da bodo na koncu imeli večji pomen ozki nacionalni izračuni kot širši skupni interes EU.
Po osnovnih številkah velike razlike med veljavnim proračunom za obdobje 2014–2020 in predlogom evropske komisije za naslednjih sedem let pravzaprav ni. Ob upoštevanju inflacije (tekoče cene) veljavni proračun znaša 1087 milijard evrov, predlagani nov finančni okvir pa je po letošnjih cenah vreden 1134 milijard. Ob upoštevanju tekočih cen se lahko njegova vrednost do leta 2027 zviša na 1279 milijard. Evropska komisija je z uporabo dvojnih števil povzročila kar nekaj nejasnosti, saj je manj pregledno, kaj je v že tako zapleteni strukturi evropskega proračuna sploh predlagala.
Kljub temu se je ponovila klasična zgodba: z vseh koncev stare celine prihaja precej nezadovoljstva. Francija in Nemčija sta že prej napovedali, da sta pripravljeni vplačati več v bruseljsko blagajno, a pri prelivanju tega političnega sporočila v konkretne številke se takoj pojavijo težave. V Parizu že izražajo nezadovoljstvo z načrtovanim petodstotnim rezom pri financiranju skupne kmetijske politike, ki je zmeraj imela status nekakšne svete krave Unije. Nov bavarski premier Markus Söder na drugi strani nerga, češ da Nemčija ne bo sama financirala posledic brexita.
Pariz nasprotuje rezom pri financiranju skupne kmetijske politike.
Krčenje pomoči manj razvitim za pet odstotkov bi najbolj prizadelo vzhodne članice.
Proračun za upravljanje zunanje meje, migracije in azil bi skoraj potrojili.
Krčenje pomoči manj razvitim za pet odstotkov bi najbolj prizadelo vzhodne članice.
Proračun za upravljanje zunanje meje, migracije in azil bi skoraj potrojili.
Po ocenah evropskega komisarja za proračun Güntherja Oettingerja bi Nemčija morala od leta 2021 vplačevati od deset do 12 milijard evrov več kot doslej. To bi bilo precejšnje povišanje, saj je leta 2016 vplačala okoli 23 milijard. V uradnem Berlinu so bili v odzivu na bruseljski predlog bolj zadržani. A jasne kritike so prišle iz drugih neto plačnic, predvsem Avstrije, Danske, Nizozemske. Danski premier Lars Løkke Rasmussen je bentil, da je evropska komisija predstavila proračun za 28 članic, financiralo pa ga bo 27. Njegovo sporočilo je: manjša EU mora imeti manjši proračun.
Vzhodne skrbi
Nekdaj socialistične države na vzhodu imajo drugačne skrbi. Načrtovano krčenje kohezije, pomoči manj razvitim regijam, za okoli pet odstotkov bi najbolj prizadelo njih. Bolgarija opozarja, da kljub vsem drugim prednostnim nalogam ne bi smeli pozabiti, da se z zaviranjem približevanja manj razvitih k razvitim utegnejo še poglobiti delitve znotraj EU. Madžarski premier Viktor Orbán je z napovedjo, da brez njihovega soglasja proračun ne bo sprejet, opozoril, da ima vsaka članica pravico veta.
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker – prihodnji proračun je zadnji veliki projekt njegove komisarske ekipe – številnih kritik ne obravnava kot nekaj usodnega. Imele naj bi bolj refleksno naravo. To, da so nekateri že štiri ure po predstavitvi predloga razglasili, da je nesprejemljiv, v njegovih očeh ni najbolj logično, saj da človek potrebuje najmanj 12 ur, da mu je pojasnjen celoten sveženj. Kakorkoli že, Junckerjevi so prepričani, da je na mizi uravnotežen kompromis med rezi in financiranjem novih nalog.
Denimo: migracijska kriza v letih 2015 in 2016 je pokazala številne pomanjkljivosti delovanja EU. Proračun za upravljanje zunanje meje, migracije in azil bi skoraj potrojili s 13 na 34,9 milijarde evrov. Nastala naj bi stalna mejna in obalna straža EU z okoli 10.000 pripadniki. Več denarja naj bi bilo namenjenega bitki proti migracijam v izvornih državah. Razvojna pomoč se učinkoviteje financira skupaj kot vsaka držav posebej. Krepitev evropske obrambe je že tako ena od manter zadnjih let. Da Unija ne bo zaostajala za ZDA, mora na evropski ravni vlagati več v raziskave, inovacije, digitalizacijo.
Kritiki niso spregledali, da se je proračun za administracijo povečal s 70 na 85 milijard evrov. Ena od večjih ugank ostaja, kako bi Unija lahko učinkovito kaznovala države, ki ne spoštujejo načela pravne države. Logika pri kaznovanju je, da mora korupcijo in druge zlorabe evropskega denarja obravnavati pravosodje, ki je povsem neodvisno od politike. V primeru odkritih pomanjkljivost bi Unija dobila še več manevrskega prostora za zamrznitev, zmanjšanje ali omejitve dostopa do evropskega financiranja v državah, ki bi kršile temeljna pravila. Še eno veliko vprašanje je, kaj bo sploh nastalo od tega predloga, ko se ga bodo lotile države članice. Videti je skoraj nemogoče, da bi bil kompromis pod streho v letu dni, do evropskih volitev maja 2019. Pogajanja o veljavnem proračunu so se vlekla kar dve leti in pol. Ni izključeno, da se bo uresničilo eno od predvidevanj, po katerem se utegne za ključne odločitve čakati vse do nemškega predsedovanja EU v drugi polovici leta 2020. Vsaj prvi odzivi že kažejo, da bodo na koncu imeli večji pomen ozki nacionalni izračuni kot širši skupni interes EU.
