Kučana v Srbiji prijavili zaradi vojnih zločinov
Prijavo so vložili na tožilstvo za vojne zločine Srbije, ob prvem predsedniku Slovenije so v njej za vojne zločine prijavili še pripadnike TO.
Odpri galerijo
O tem, kaj naj bi prijavi Milana Kučana sledilo, srbski tisk ne piše. FOTO: Leon Vidic/Delo
Na sodišče za vojne zločine Srbije je prišla kazenska prijava proti nekdanjemu predsedniku Slovenije Milanu Kučanu in še nekaterim osebam, poročajo srbski mediji. Kot piše Politika, ki jo povzemajo drugi mediji, njen vlagatelj 28 let po desetdnevni vojni za Slovenijo trdi, da je Kučan odgovoren za vojne zločine proti vojnim ujetnikom in celo genocidu leta 1991.
Prijavo je vložil beograjski odvetnik Dušan Bratić, za katerega Politika navaja, da raziskuje domnevne vojne zločine, storjene nad pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in civilisti na področju bivše države v zgodnjih 90. letih minulega desetletja. Ob Kučanu je prijavil še načelnika tedanje Teritorialne obrambe Janeza Slaparja, enega poveljnikov njenih enot Franca Anderliča in še štiri osebe, ki naj bi bile neposredne izvršiteljice zločinov.
V prijavi trdi, da so navedeni kršili mednarodno pravo iz Ženevske konvencije v času oboroženih spopadov. Konkretno, da je skupina pripadnikov Teritorialne obrambe 29. junija leta 1991 na Škofijah v neposredni bližini mejnega prehoda v času sporazuma o prekinitvi ognja na obeh straneh iz avtomatskih pušk streljala na kolono terenskih vozil JLA.
»Kučan ne le, da ni storil ničesar, da bi izvršitelje kaznoval, pač pa je spodbujal k vojnim zločinom, tako da so bili do 8. julija izvršeni številni vojni zločini nad civilnim prebivalstvom, tudi nad ženami in otroki pripadnikov JLA, ranjenci, sanitetnemu osebju, ujetnikom in vojakom, ki so položili orožje,« meni Bratić.
»Moj komentar je odveč, saj verjamem, da bosta srbska politika in družba sami zmogli objektivno soočenje s politiko Srbije v 90. letih prejšnjega stoletja, ki je sprožila odpor pri praktično vseh narodih nekdanje skupne države. To je bila retrogradna politika, ki je za dolgo obdobje zaustavila razvoj predvsem Srbije, pa tudi drugih republik. Prepričan sem, da samorefleksija o tem obdobju, pa tudi celovitejše ocene takratne politike in njenih posledic Srbijo še čakajo, zato da bi zmogla resen korak naprej na poti do članstva v Evropski uniji. Obtoževanje drugih je beg pred lastno odgovornostjo. Kar pa zadeva mojo odgovornost, o njej bo sodila zgodovina,« je po poročanju STA v odzivu na ovadbo zapisal Kučan.
O čem konkretnejšem, denimo »genocidu«, in tem, kaj naj bi prijavi sledilo, srbski tisk ne piše.
Z vso odgovornostjo zanikam, da bi pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije nad napadalcem, takratno JLA, v času osamosvajanja oziroma v obdobju osamosvojitvene vojne zagrešili kakršen koli zločini, genocid ali kazniva dejanja. Kvečjemu obratno, Slovenija in njene obrambne sile (TO in Policija) niso nikogar napadle, pač pa je to storila JLA in v več primerih uporabila prekomerno silo nad civilnim prebivalstvom. Naj samo omenim številne letalske raketne napade na kolone civilnih tovornjakov in žrtve med vozniki. Ali pa obstreljevanje središča Gornje Radgone z tankovskimi topovi in povzročitve velike materialne škode na civilnih pretvornikih RTV ...
V toku vojne in neposredno po njej je takratni VO MO omogočil prihod predstavnika Rdečega križa iz Ženeve, ki je obiskal zbirne centre in zapore za vojake takratne JLA in pri tem ni zaznal nobenih kršitev človekovih pravic, mednarodnih konvencij in vojnega prava. Zato menim, da so take obtožbe 28 let po vojnih dogodkih v Sloveniji popolnoma neumestne, krivične in neutemeljene.
Osamosvojitev Republike Slovenije je bila izpeljana z veliko profesionalnostjo takratne TO in Policije in pri tem ni prišlo do vojnih zločinov in genocida, kar je bilo značilno za vojne v nadaljevanju razpadanja nekdanje skupne države.
Prijavo je vložil beograjski odvetnik Dušan Bratić, za katerega Politika navaja, da raziskuje domnevne vojne zločine, storjene nad pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in civilisti na področju bivše države v zgodnjih 90. letih minulega desetletja. Ob Kučanu je prijavil še načelnika tedanje Teritorialne obrambe Janeza Slaparja, enega poveljnikov njenih enot Franca Anderliča in še štiri osebe, ki naj bi bile neposredne izvršiteljice zločinov.
V prijavi trdi, da so navedeni kršili mednarodno pravo iz Ženevske konvencije v času oboroženih spopadov. Konkretno, da je skupina pripadnikov Teritorialne obrambe 29. junija leta 1991 na Škofijah v neposredni bližini mejnega prehoda v času sporazuma o prekinitvi ognja na obeh straneh iz avtomatskih pušk streljala na kolono terenskih vozil JLA.
»Kučan ne le, da ni storil ničesar, da bi izvršitelje kaznoval, pač pa je spodbujal k vojnim zločinom, tako da so bili do 8. julija izvršeni številni vojni zločini nad civilnim prebivalstvom, tudi nad ženami in otroki pripadnikov JLA, ranjenci, sanitetnemu osebju, ujetnikom in vojakom, ki so položili orožje,« meni Bratić.
»Moj komentar je odveč, saj verjamem, da bosta srbska politika in družba sami zmogli objektivno soočenje s politiko Srbije v 90. letih prejšnjega stoletja, ki je sprožila odpor pri praktično vseh narodih nekdanje skupne države. To je bila retrogradna politika, ki je za dolgo obdobje zaustavila razvoj predvsem Srbije, pa tudi drugih republik. Prepričan sem, da samorefleksija o tem obdobju, pa tudi celovitejše ocene takratne politike in njenih posledic Srbijo še čakajo, zato da bi zmogla resen korak naprej na poti do članstva v Evropski uniji. Obtoževanje drugih je beg pred lastno odgovornostjo. Kar pa zadeva mojo odgovornost, o njej bo sodila zgodovina,« je po poročanju STA v odzivu na ovadbo zapisal Kučan.
O čem konkretnejšem, denimo »genocidu«, in tem, kaj naj bi prijavi sledilo, srbski tisk ne piše.
Odziv Andreja Lovšina, prvega direktorja varnostno obveščevalne službe Ministrstva za obrambo v letih 1990–1994:
Z vso odgovornostjo zanikam, da bi pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije nad napadalcem, takratno JLA, v času osamosvajanja oziroma v obdobju osamosvojitvene vojne zagrešili kakršen koli zločini, genocid ali kazniva dejanja. Kvečjemu obratno, Slovenija in njene obrambne sile (TO in Policija) niso nikogar napadle, pač pa je to storila JLA in v več primerih uporabila prekomerno silo nad civilnim prebivalstvom. Naj samo omenim številne letalske raketne napade na kolone civilnih tovornjakov in žrtve med vozniki. Ali pa obstreljevanje središča Gornje Radgone z tankovskimi topovi in povzročitve velike materialne škode na civilnih pretvornikih RTV ...
V toku vojne in neposredno po njej je takratni VO MO omogočil prihod predstavnika Rdečega križa iz Ženeve, ki je obiskal zbirne centre in zapore za vojake takratne JLA in pri tem ni zaznal nobenih kršitev človekovih pravic, mednarodnih konvencij in vojnega prava. Zato menim, da so take obtožbe 28 let po vojnih dogodkih v Sloveniji popolnoma neumestne, krivične in neutemeljene.
Osamosvojitev Republike Slovenije je bila izpeljana z veliko profesionalnostjo takratne TO in Policije in pri tem ni prišlo do vojnih zločinov in genocida, kar je bilo značilno za vojne v nadaljevanju razpadanja nekdanje skupne države.
