Kurja pamet
Da živali mislijo, ni oksimoron, ampak je o njihovi bistroumnosti smiselno razpravljati.
Odpri galerijo
Lepa rjava kokoš FOTO Nadanka Getty Images/istockphoto
Recimo, da človek res obrača, na koncu pa bog obrne. A le kaj si, nekje vmes med njima, mislijo živali? Da živali mislijo, seveda ni oksimoron, ampak je o njihovi bistroumnosti smiselno razpravljati – strokovno, ne le pavšalno na pamet.
V soboto so v pariški ustanovi Cité des Sciences et de l'Industrie proslavili svetovni dan živalske inteligence, na katerem so bile glavne zvezde kiti, kače in zlasti kokoši. Kdor kuram neumestno pripisuje nečedne lastnosti, kratko pamet in brezglavost tudi takrat, ko glavo še nosijo na trupu, bi si moral ogledati francoski dokumentarec Du pôule nord au pôule sud (S kuro s severnega na južni pol) – in se prepustiti simpatični avanturi bretonskega mladeniča Guireca Soudéeja in njegove pernate prijateljice Monique.
Na jadrnici sta prečila 83.000 kilometrov od severnega tečaja do južnega pola in na krovu preživela pet let, od njegovega 21. leta in njenega šestega meseca, skupaj sta bila v dobrem in slabem, na toplem in v mrazu, na mokrem in suhem, tudi v najtežjih trenutkih lakote, ko sta za 130 dni obtičala med ledenimi ploščami okrog Grenlandije in je Monique, ki je res kokoš na mestu, ob pravem trenutku znesla jajce in tako preprečila gospodarju, da bi bil ob pustem rižu lačen kot volk. Kako se konča igrica Kokoš in lisica, se najbrž spomnimo vsi še iz igrivih otroških dni ...
Rjava Monique je med nenavadno dogodivščino seveda iz piščeta zrasla v Guirecovo najboljšo prijateljico, nekje vmes, menda na Karibih, se je, ker je zelo učljiva in pripravljena sodelovati, naučila celo plavati. In ker je izjemno prilagodljiva, se je še kdo ve kje odločila, da bo jedla ribe.
Nasploh se je izkazala kot popotnica, ki ji ni para: inteligentna, celo modra, družabna, zvesta, srčna in ljubeča. Žival pač, taka, ki naredi tudi človeka mehkejšega, nežnejšega, bolj človeškega.
Sporočilo je lahko tako: še kokoši se smejejo, ko berejo, kako sodobneža, že čisto obupanega nad človeštvom, navdušuje kurja pamet.
V soboto so v pariški ustanovi Cité des Sciences et de l'Industrie proslavili svetovni dan živalske inteligence, na katerem so bile glavne zvezde kiti, kače in zlasti kokoši. Kdor kuram neumestno pripisuje nečedne lastnosti, kratko pamet in brezglavost tudi takrat, ko glavo še nosijo na trupu, bi si moral ogledati francoski dokumentarec Du pôule nord au pôule sud (S kuro s severnega na južni pol) – in se prepustiti simpatični avanturi bretonskega mladeniča Guireca Soudéeja in njegove pernate prijateljice Monique.
Na jadrnici sta prečila 83.000 kilometrov od severnega tečaja do južnega pola in na krovu preživela pet let, od njegovega 21. leta in njenega šestega meseca, skupaj sta bila v dobrem in slabem, na toplem in v mrazu, na mokrem in suhem, tudi v najtežjih trenutkih lakote, ko sta za 130 dni obtičala med ledenimi ploščami okrog Grenlandije in je Monique, ki je res kokoš na mestu, ob pravem trenutku znesla jajce in tako preprečila gospodarju, da bi bil ob pustem rižu lačen kot volk. Kako se konča igrica Kokoš in lisica, se najbrž spomnimo vsi še iz igrivih otroških dni ...
Rjava Monique je med nenavadno dogodivščino seveda iz piščeta zrasla v Guirecovo najboljšo prijateljico, nekje vmes, menda na Karibih, se je, ker je zelo učljiva in pripravljena sodelovati, naučila celo plavati. In ker je izjemno prilagodljiva, se je še kdo ve kje odločila, da bo jedla ribe.
Nasploh se je izkazala kot popotnica, ki ji ni para: inteligentna, celo modra, družabna, zvesta, srčna in ljubeča. Žival pač, taka, ki naredi tudi človeka mehkejšega, nežnejšega, bolj človeškega.
Sporočilo je lahko tako: še kokoši se smejejo, ko berejo, kako sodobneža, že čisto obupanega nad človeštvom, navdušuje kurja pamet.
