Lakota še vedno ubije več ljudi kot vse vojne in krize

Bilanca večdnevnega zasedanja­ druge mednarodne konference­ o prehrani (ICN2), s katero lahko postrežejo v Rimu, kjer je sedež svetovne organizacije za kmetijstvo in prehrano (FAO), je zelo pičla. Statistično je lakote sicer manj kot davnega leta 1992, ko je svet prvič organiziral tako konferenco o prehrani, a je to, žal, samo statistika.

Po uradnih podatkih gre na svetu tudi danes, tako kot pred davnimi 22 leti, vsak večer spat približno 800 milijonov lačnih ljudi. Ker se številka v več kot dveh desetletjih ni povečala, svetovno prebivalstvo pa je medtem poskočilo s 5,5 milijarde na 7 milijard, se je delež lačnih v svetovnem merilu statistično torej zmanjšal. V precejšnji meri tudi zaradi izboljšanja življenjskih razmer v milijardnih Kitajski in Indiji. Kar pa je ob dejstvu, da bi bil globalizirani svet kljub hitremu naraščanju prebivalstva še vedno sposoben z lahkoto ustrezno prehraniti vse ljudi, bolj slaba tolažba. Kajti realni podatki, predvsem pa trendi, so še veliko bolj zastrašujoči od uradnih statistik.

Približno 0,8 milijarde lačnim (kar je za skoraj dve Evropski uniji ljudi), ki jim grozi smrt zaradi lakote, je namreč treba po uradnih podatkih FAO prišteti še najmanj 1,2 milijarde tistih, ki sicer dobijo dovolj kalorij za preživetje, vendar veliko prezgodaj umirajo zaradi pomanjkljive in povsem napačne prehrane, v kateri je premalo vitaminov in mineralov. V to kategorijo sodi tudi zadnje čase vse hitreje rastoče število revežev, ki so sicer siti in mnogi med njimi celo predebeli, vendar jih v različne bolezni in prezgodnjo smrt tudi v najbolj razvitih državah sveta peha cenena industrijska hrana, v kateri je preveč sladkorja, soli, maščob in konzervansov. Po oceni nevladnih organizacij je ob upoštevanju teh dejstev na svetu zaradi lakote, pomanjkanja, revščine, povsem napačne prehrane in debelosti ogroženih že 40 odstotkov svetovnega prebivalstva, kar je katastrofalen podatek.

Nanj je med tridnevnim zasedanjem več kot 190 predstavnikov držav in različnih mednarodnih organizacij, ki so v Rimu na koncu sprejeli tako imenovano »rimsko izjavo«, opozorila tudi šefinja svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Margaret Chan. »Celoten svetovni prehranjevalni sistem je iztiril,« je dejala, »zato ga je nujno popraviti.«

Države so se v Rimu zato prostovoljno obvezale, da bodo najkasneje do leta 2025 izkoreninile lakoto, ki tare skoraj milijardo ljudi, sprejele pa so tudi 80 s tem povezanih priporočil, s katerimi naj bi ustrezneje ukrepale za izboljšanje pomanjkljivega prehranjevanja tistih dveh milijard svetovnega prebivalstva, med katere sodi tudi pol milijarde zaradi revščine in pomanjkanja predebelih. Kajti lakota in debelost sta po besedah Chanove »dve plati iste medalje«.

Brezzobi sklepi 
in prazne obljube

Predvsem to spoznanje, da ne ubija zgolj lakota, zaradi katere na svetu še vedno umre več ljudi kot v vseh krizah, vojnah, terorizmu in naravnih nesrečah skupaj, je po mnenju nevladnih organizacij sicer napredek. In to kljub temu, da smo zanj od prve mednarodne konference o prehrani potrebovali več kot dve desetletji. Nikakor pa to spoznanje ni dovolj.

Vzrok za tak pesimizem niso le povsem brezzobi in nikogar konkretno obvezujoči ukrepi, ki so jih ob koncu konference sprejele države, ampak predvsem hitro spreminjajoče se razmere, ki postavljajo svet pred številne nove izzive in nevarnosti. Na prvo izmed teh groženj je opozorila že sama šefinja svetovne zdravstvene organizacije Chanova, ko je v svojem uvodnem govoru omenila vse bolj globalizirano in hitre dobičke iščočo svetovno prehrambno industrijo, zaradi katere so številne revne afriške in azijske države že postale žrtve uvožene »cenene hrane«. Ta pa seveda ne uničuje le lokalnih prehranjevalnih navad, ampak marsikje peha v propad tudi nacionalno živilsko industrijo, s tem pa uničuje tudi domače kmete, ribiče in vse ostale pridelovalce hrane, ki tudi sami postajajo vse bolj lačni reveži in ki, podobno kot na rimski konferenci, pri vsem skupaj sploh nimajo več nobene besede in nobenih zastopnikov.

Obljuba, da velike svetovne multinacionalke tega ne bodo več počele in da bodo bolj upoštevale nacionalne interese držav, ki jo je od prehrambnih koncernov na rimski konferenci zahteval tudi sam generalni sekretar OZN Ban Ki Mun, ki je pri tem zagotovil, da bodo za več reda v okviru svojih pristojnosti za to v prihodnje bolj poskrbeli tudi v svetovni organizaciji, je bila najbrž še en kvazi dosežek konference. Interesi velikega kapitala namreč, razen ko gre za iskanje poceni delovne sile, do zdaj še nikoli niso imeli veliko skupnega z interesi revnih držav, v časih, ko skušajo svetovne prehrambne multinacionalke obvladovati celo semenske banke in zaloge pitne vode, pa so videti približno tako za lase privlečene kot zagotovila, da na svetu do leta 2025 ne bo več lačnih in da se bodo izboljšali tudi zdravstveni, higienski in vsi ostali problemi prebivalstva v najrevnejših delih sveta.

Ostre in z dolgim aplavzom pospremljene kritike papeža Frančiška, ki je ob koncu konference povedal več krepkih na račun nepoštenega in preveč pohlepnega sveta, so zato skupaj z opozorili humanitarnih organizacij, da bi za odpravo lakote zadostovala že desetina tistega denarja, ki ga svet vsako leto porabi za oboroževanje, izzvenele bolj kot bob ob steno.