»Le kako zmore?«

Berlin – »Nimam iluzij, mi vsi nimamo iluzij, potrebno bo še zelo veliko dela,« je po maratonskih pogajanjih o premirju v Ukrajini, ki so se končala z dogovorom v 13 točkah, povedala nemška kanclerka. Prejšnji petek pa je Angela Merkel s francoskim predsednikom obveljala za junakinjo doma in v tujini.

Celo najbolj zagrizeni sovražniki krščanskodemokratske kanclerke zdaj hvalijo njeno posredovanje v ukrajinski krizi: tudi po prepričanju voditelja Levice Gregorja Gysija so v Minsku dosegli diplomatski uspeh, ki ima vse možnosti, da postane resnično pomemben. Še bolj so navdušeni krščanskodemokratski in socialdemokratski vladni zavezniki, ki poudarjajo, da je šla kanclerka v iskanju miru do meja telesne vzdržljivosti. V slabem tednu, odkar je s francoskim predsednikom Françoisom Hollandom nenadno odpotovala v Kijev in Moskvo, je letela še v München, Washington in Ottawo ter nato odigrala vodilno vlogo v več kot 16-urnem pogajalskem maratonu. In seveda, po Minsku je Angela Merkel odletela še v Bruselj, kjer so jo nestrpno čakali voditelji ­Evropske unije.

Kako 60-letna kanclerka zmore vse to, se sprašujejo tudi Nemci. Nekdanja znanstvenica po poročilih njenih sodelavcev vključi trenutke za počitek v svoj naporni dnevni in nočni red, mirni živci pa ji pomagajo dobro izkoristiti vsak predah. Vsaj pred ukrajinskimi pogajanji se je tudi Angela Merkel dobro zavedala, da je na kocki evropski mir, potem ko so ameriški republikanski senatorji že zahtevali oboroževanje ukrajinske vojske in je ruski predsednik Vladimir Putin v tem primeru grozil z odločnim odgovorom.

Svobodna trgovina od Vladivostoka do Lizbone?

Čeprav so morda v Minsku res v zadnjem trenutku preprečili še bolj katastrofalne spopade, v Berlinu ne pozabljajo, da so se v beloruski prestolnici že septembra dogovorili o premirju, umiku težkega orožja, avtonomiji za upornike in mednarodnem nadzoru meja, a sporazum kmalu ni bil vreden niti papirja, na katerem je bil napisan. Dogovorjeno je tedaj opravil le ukrajinski parlament, ki je sprejel sklep o posebnem statusu za ozemlja, ki so jih tedaj nadzorovali uporniki. Ti so z rusko pomočjo, kot poudarjajo vsi vpleteni razen Moskve in njihovih ukrajinskih zaveznikov, za ceno tisočev žrtev zavzeli še več ozemlja, o katerem so v Minsku razpravljali zdaj.

Nemški opazovalci se bojijo podobnega torpediranja Minska II, saj Rusija še naprej ne priznava­ vojaške podpore separatistom, vprašanje je tudi, ali bo privolila v ukrajinski nadzor nad mejo, ki naj bi ga dosegli do konca leta. Po drugi strani so se zdaj dogovorili tudi o skupnem telesu, ki bo nadzorovalo uresničevanje sporazuma, najbolj optimistični pa spet upajo na območje svobodne trgovine od Vladivostoka do Lizbone, o katerem je nekoč govoril ruski predsednik Putin in zadnje čase kanclerka Merklova, pa so nasprotne strani za njegovo neuresničevanje doslej obtoževale druga drugo.

Zdravljenje grških ran

Tudi Minsk II bodo ocenjevali šele po uresničenju, nemški opazovalci pa se še naprej sprašujejo, kako je mogoče, da so se odnosi med Rusijo in Zahodom tako zaostrili. Eni pritrjujejo ruskim obtožbam o »obkrožanju« vojaške zveze Nato, drugi pa verjamejo, da se predsednik Putin ni nikoli izrekel za demokratične vrednote in mu gre za obstoj na oblasti za vsako ceno.

Nemška kanclerka vsaj konec tedna ni imela veliko časa za tovrstno razmišljanje. V Bruslju jo je namreč pričakal tudi grški premier Aleksis Cipras, ki si prizadeva podreti po zadnji dolžniški krizi s težavo zgrajeno evrsko arhitekturo. »Prepričan sem, da bomo skupaj našli sprejemljivo rešitev za zdravljenje ran, ki jih je povzročila varčevalna politika,« je nemško prepričanje, da prav omejevanje javnega sektorja zadolženih držav prinaša spodbude gospodarski rasti, spet napadel grški skrajni levičar.