Le kakšne bodo volitve brez njega?

New York – Milijone Američanov je v torek zvečer zajelo sapo, ko je televizijski satirik Jon Stewart napovedal, da po šestnajstih letih zapušča oddajo The Daily Show. To ni le slaba novica za gledalce, to je slaba novica za televizijo ter za državljansko razpravo, je zapisal eden od žalovalcev za kultnim šovom.

Stewart je v poldrugem desetletju vodenje iz nekdaj zabavne oddaje, ki se je podobno kot drugi večerni zabavljivci predvsem usmerjala v ameriško pop kulturo, naredil alternativna večerna poročila, v katerih je s pronicljivo mešanico humorja in sarkazma gledalcem razkrival delovanje politike in zablodelo medijsko poročanje. Čeprav je vedno poudarjal, da ni novinar, pa je raziskava iz 2010 je pokazala, da ga mladi pogosteje uporabljajo za svoj vir novic kot časnik New York Times.

The Daily Show je bil tudi gojišče vrhunskih komikov, ki so prerasli njegove okvire in dobili svoje oddaje. Nekdanji sodelavec Steven Colbert je v svoji parodiji The Colbert Report, v kateri je s huronsko mero humorja posnemal desničarske politike in voditelje, leta sledil Stewartu, skupaj pa sta bila neločljiv par vrhunske politične satire. Lani je priložnost dobil John Oliver in na plačljivem kabelskem kanalu HBO ustvaril tedenski pregled, ki težavne politične teme razgradi na jasna pojasnila, nasajena na ostre kritike delovanja oblasti.

Vroč stol za politike

Stewartov vpliv na ameriško politično razpravo je tako močan, da so se včeraj ameriški mediji spraševali, kakšne bodo naslednje predsedniške volitve brez njega. Čeprav je s silovitimi kritikami vlade Georga Busha mlajšega pomagal pripraviti prostor za Baracka Obamo, je ta kot prvi predsednik, ki je gostoval v oddaji, občutil oster jezik komika. »Saj ne boste rekli 'Da zmoremo, ampak z določenimi pogoji',« je zbadal predsednika, ki se je 2012 v The Daily Showu skušal znova približati mladim.

Politiki so drli v njegovo oddajo, čeprav so vedeli, da jih čaka vroč stol, še posebej tiste z desnice. Razmeroma ostra vprašanje so sicer bolj izjema kot pravilo za ameriške zabavne oddaje. Ko pa so mu mediji včasih očitali, da ni dovolj pritisnil na sogovornika, jih je rad opomnil, da je komedijant in da ne more opravljati njihovega dela. S svojim spakovanjem in gestikuliranjem je poudarjal absurdnost političnih spletk in prepirov, s šalami pa ogorčenje kljub temu naredil za znosno.

Gora oslarij

Mediji so bili njegova druga najljubša tarča, pri čemer je konservativna novičarska mreža Fox News, ki jo imenuje »gora oslarij«, vir večnega navdiha, kritike na račun vse bolj populističnega program CNN pa so služile kot opozorilo, v kakšno banalnost drsi televizija v boju za gledanost.

Eden tovrstnih vrhuncev je bil 2004 napad na oddajo Crossfire, v kateri so liberalci in konservativci tulili eden čez drugega. Kot gost je voditeljema Tuckerju Carlsonu in Paulu Begali zabrusil, da sta »strankarska fijakerja« in ju prosil, naj »nehata škodovati Ameriki« – in s tem praktično pokopal njuno medijsko kariero.

Stewarta za predsednika!

Kako se bo nadaljevala njegova, je za zdaj precej nejasno. »Nimam še načrtov, imam veliko različnih zamisli ... Bom pa zdaj lahko tudi med tednom večerjal s svojo družino, različni viri mi pravijo, da so zelo prijetni ljudje,« je dejal v torek, ko je ob koncu oddaje tudi sam težko požiral kepo v grlu.

Naznanilo je prišlo na dan, kot je mreža NBC za pol leta suspendirala do nedavnega uglednega voditelja večernih poročil Briana Williamsa, ker se je zlagal, da so med poročanjem iz Iraka streljali na njegov helikopter. Zato ga marsikdo postavlja na njegovem mestu, čeprav je to le malo verjetno.

Razočarani mladi gledalci pa navijajo, naj kandidira za predsednika, s Stevnom Colberjem na mestu podpredsednika. Tako bi se njihov pogled na politiko prelil v resničnost.