Legitimna vprašanja 
si zaslužijo resno analizo

Beograd – Grožnja z referendumom o tožilstvu in sodišču BiH v Republiki srbski (RS) je dvignila bistveno več prahu, kot si ga sicer legitimno vprašanje zasluži. Nihče v BiH noče resnega konflikta, čeprav je visoki predstavnik mednarodne skupnosti v tej državi Valentin Inzko v varnostnem svetu OZN opozoril, da BiH zaradi dejanj RS tone vse globlje v krizo in nestabilnost. Predsednik RS Milorad Dodik, ki je pet minut pred dvanajsto sklenil dogovor z visoko predstavnico EU Catherine Ashton, lahko ribari v kalnem, ker so ostala nerešena vsa občutljiva etnična vprašanja. Iz tega zornega kota se zdi tudi logično, da rojakom stoji ob strani srbski predsednik Boris Tadić.

Zasluga daytonskega sporazuma je, da je končal krvavo vojno in BiH zakoličil kot mednarodni protektorat pod nadzorom urada visokega predstavnika Združenih narodov (OHR). Valentin Inzko se očitno ne namerava sprijazniti z dejstvom, da je OHR z leti postajal vse bolj preživela oblika mednarodnega nadzora, ker le nadzoruje in sankcionira lokalne oblasti, nima pa zadostne podpore glavnih akterjev v tujini, da bi lahko v celoti uveljavil svojo deklarativno veliko moč. Zato je v VS OZN brez dlake na jeziku opozoril, da RS izpodbija pristojnosti ustavnega sodišča BiH, ki je v daytonskem okviru steber ustavne ureditve v državi, zavrača pristojnosti državnih pravosodnih institucij na ozemlju RS in postavlja pod vprašaj vlogo parlamentarne skupščine BiH.

Ashtonova napoveduje aktivnejše stališče EU

Čeprav je Inzko prepričan, da RS na referendumu ne more odločati o vprašanjih, ki zadevajo celotno državo, ampak le o tistih, ki sodijo v okvir srbske entitete v BiH, dogovor Catherine Ashton z Miloradom Dodikom, da bodo z EU začeli strukturni dialog o pravosodju v BiH, priča, da neprijetnih vprašanj in konkretnih problemov ne bo več mogoče kar tako pomesti pod preprogo. Ker se je Dodik zadovoljil z zagotovili, da je Evropska unija pripravljena na dialog o reformi pravosodja v BiH, ne bo referenduma, na katerem bi volivce RS vprašali, ali podpirajo pristojnosti visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH, ki lahko odstavi izvoljene predstavnike ter uvaja in razveljavlja zakone, ki niso v skladu z daytonskim mirovnim sporazumom. Če kaže zaupati besedam Ashtonove, ki je poudarila, da bodo državo vrnili na evropsko pot, se bo Unija, ki je izročila BiH visokemu predstavniku, ki je prevzel vlogo edinega razlagalca daytonskega sporazuma, znova aktivneje vrnila v igro.

Daytonski sporazum je že od rojstva gnil kompromis, ustava BiH pa je politični provizorij, ki ga ves čas dopolnjujejo, z dopolnitvami pa ni nihče zadovoljen. Po petnajstih letih je vsem akterjem jasno, da je postala daytonska ureditev države cokla njenega razvoja, ker entitetno glasovanje omogoča nacionalne blokade na skoraj vseh ravneh odločanja. Zato v BiH ne morejo sprejeti reform, brez katerih se država ne more niti približati Uniji. Ameriški ustavni arhitekti so na povojno BiH že vse od začetka gledali kot na razvojni projekt, po katerem je največja entiteta jedro enotne multikulturne države, v kateri se bo RS postopoma utopila. Scenarij se ni izšel po pričakovanjih, ZDA in EU pa nista bili sposobni ponuditi modela, ki bi namesto entitetnega glasovanja zagotavljal enakopravnost vseh treh konstitutivnih narodov v BiH.

Do rešitve iz krize 
le s kompromisom

Najslabša rešitev za BiH bi bila, če bi v razmere v državi znova posegel kdo od zunaj in Srbom, Hrvatom in Bošnjakom vsilil novi dayton, ki ne more legitimno, učinkovito in trajno nadomestiti notranjega dogovora vseh treh narodov v BiH. V tej luči ima prav Boris Tadić, ki je prepričan, da ni mogoče najti rešitve z vsiljevanjem odločitev ali z izključitvijo na volitvah izvoljenih politikov iz političnega življenja. Po njegovem mnenju je mogoče najti rešitev iz najnovejše politične krize v BiH le s kompromisom in po mirni poti. Srbski predsednik je opozoril, da je za Srbijo najpomembnejša ohranitev ozemeljske celovitosti BiH, ne le zaradi njenih interesov na Kosovu, ampak tudi zato, ker je celovita BiH temeljni pogoj za ohranitev miru v regiji. Najbrž pa je Tadić s figo v žepu obljubil, da se Srbija ne bo vmešavala v bosansko vprašanje, ki se je vrnilo na sceno kot eno ključnih vprašanj celotne regije.

Upor RS proti nadaljevanju revizije daytonskega okvira se je zgodil v trenutku, ki je za Beograd zelo neugoden. Srbija se je namreč znašla pred dilemo, kako zadovoljiti Bruselj, od katerega pričakuje dobro novico o kandidaturi za članstvo v Evropski uniji, ne da bi pustila na cedilu rojake na drugem bregu Drine. Kljub temu Tadićeva deklarativna podpora celovitosti BiH ni povsem za lase privlečena, ker vsaj ta hip razpad BiH in priključitev RS Srbiji ni v interesu Beograda. Na drugi strani je res, da je RS za Srbijo iz gospodarskih in političnih razlogov pomembnejša kot Kosovo in da še tako bogokletnih idej ni mogoče zatreti s silo, tako tudi velikosrbskih sanj ne. V tej luči je zgovoren tudi Inzkov očitek Dodiku, da še vedno zanika genocid v Srebrenici leta 1995, poimenovanju zločina z genocidom pa so se na široko izognili tudi srbski poslanci, ki so sprejeli deklaracijo o Srebrenici.

Četudi je Dodik tokrat popustil, je prepričan, da se bo razmerje sil prej ali slej obrnilo v prid RS. Da se Tadić spogleduje s pokojnim srbskim voždom Slobodanom Miloševićem, bi bilo mogoče sklepati na podlagi dejstva, da se je zatekal po nasvete tudi k srbskemu akademiku, pisatelju in prvemu predsedniku nekdanje Zvezne republike Jugoslavije Dobrici Ćosiću. Akademik je še predlani v svoji knjigi Čas kač zapisal, da so Albanci socialna, politična in moralna usedlina barbarskega Balkana, ki jemljejo za zaveznika Američane in Evropsko unijo proti najbolj demokratičnemu, civiliziranemu in prosvetljenemu balkanskemu narodu – Srbom.