Lipicanci vseh dežel, združite se!

Avstrija: V zadnjem obdobju je odnos najbolj oblikovalo avstrijsko poostreno nadzorovanje schengenske meje.

Objavljeno
15. februar 2019 07.30
Posodobljeno
16. februar 2019 13.13
Avstrija je bila poleg Nemčije in Vatikana najglasnejša zagovornica slovenske neodvisnosti. FOTO: Reuters
Naloga diplomatskih predstavništev je, da hvalijo odnose z gostujočo državo, pa čeprav ti niso vedno najbolj zgledni. A lepe besede o »zelo intenzivnem prijateljskem in razvejenem sosedskem partnerstvu«, ki jih najdemo na spletnih straneh slovenskega veleposlaništva na Dunaju, ali »zelo tesnih in intenzivnih odnosih« in »zelo dobrem« sodelovanju tako na vladni kot parlamentarni ravni, ki so jih zapisali avstrijski diplomati v Ljubljani, niso preveliko pretiravanje.

Čeprav je Slovenija tako po velikosti ozemlja kot po številu prebivalstva štirikrat manjša od severne sosede, je po uvozu avstrijskega blaga in storitev s 1700 evri na prebivalca prvakinja in je 11. najpomembnejši zunanjetrgovinski trg Avstrije. Ta v južno sosedo izvozi več kot v Indijo ali na Japonsko. Avstrija je tudi največji tuji vlagatelj v Sloveniji, saj je četrtina tujih naložb njenih.


 

Dunaj brez slovenske gostilne


Prav veliko takšnih primerov, kakor je bil Henklov, ki je kupil Zlatorog zgolj zato, da bi ga zaprl, ni bilo. O avstrijskih družinskih podjetjih, ki se širijo čez mejo, pravijo, da so do slovenskih delavcev podobno prijazna kot do svojih domačih. To gospodarsko sodelovanje ni le enostransko. Za Avstrijo je Luka Koper domače pristanišče. Nekaterim slovenskim podjetnikom, kakor je proizvajalec butičnega piva Bevog, je čez mejo uspelo zato, ker so morali svojo dejavnost tja preseliti zaradi nemogočih razmer doma.

Drugi si pot utirajo s kakovostjo, tako kot proizvajalec blejskih rezin, ki jih je mogoče kupiti na Hoferjevih policah, ali Argeta, ki je zavzela že 35 odstotkov »paštetnega« trga. Vse bolj prodoren je ljutomerski Panorganics, med Avstrijci so priljubljene Rutarjeve harmonike, uspeh si obetajo vinski proizvajalci, ki v dunajski muzejski četrti vsako leto pripravijo festival oranžnih vin in tako dalje. Priložnosti je še veliko, predvsem na turističnem področju, saj Avstrijci, predvsem tisti petičnejši, preslabo poznajo ponudbo južne sosede. Tudi prava slovenska gostilna, ki je na Dunaju ni, bi pripomogla k temu.

Ko so se Slovenci poslovili od Jugoslavije, so se ublažila nekatera trenja, ki sta jih povzročali različni družbenopolitični ureditvi. V južni sosedi so vzljubili Avstrijo, ki je bila poleg Nemčije in Vatikana najglasnejša zagovornica slovenske neodvisnosti. Dunaj pa se jim je zelo prikupil tudi v zadnjem času, ko je izbruhnil spor med Ljubljano in Zagrebom o državni razmejitvi, saj je sedanja avstrijska zunanja ministrica Karin Kneissl že večkrat izjavila, da njena država podpira Slovenijo v arbitražnem sporu s Hrvaško.


 

Težave simbolne narave


Težave v odnosih seveda obstajajo, a te so pogosto bolj simbolne kot realne, bolj zgodovinske kot sedanje. Med njimi so za Avstrijce sporni avnojski sklepi o prisilni nacionalizaciji, spor o nasledstvu avstrijske državne pogodbe, strah pred nevarnostjo jedrske elektrarne v Krškem, vprašanje, čigavi so zares lipicanci, ter odnos do slovenske manjšine na Avstrijskem in nemško govorečih prebivalcev v Sloveniji.

Tem se je pred kratkim pridružilo še slovensko negodovanje, ker je Avstrija med pribežniško krizo uvedla nadzor nad svojo južno schengensko mejo. Ko je decembra Dunaj obiskal slovenski premier Marjan Šarec, je svojemu gostitelju Sebastianu Kurzu potožil, da se Sloveniji zaradi tega zdi, da ji severna soseda ne zaupa.

Avstrijski kancler je dal gostu vedeti, da to ni le dvostransko vprašanje. »Temu so botrovale napačne odločitve iz leta 2015, ki so nas prisilile v ta ukrep. Spomnite se, Nemčija, ki je takrat razglašala odprte meje, je prva uvedla nadzor na notranji schengenski meji, in to z Avstrijo. Temu pa so sledile druge države,« je takrat pojasnil Kurz.

Čeprav so se nekateri bali, da se bodo odnosi med državama poslabšali, ko je avstrijsko zvezno oblast prevzela desničarska koalicija, njihovi strahovi doslej niso bili upravičeni. Vlada na Dunaju je sicer uvedla diskriminatorno politiko pri dodeljevanju otroških dodatkov, a ti so bili usmerjeni proti vsem »gastarbajterjem« iz srednje in vzhodne Evrope. A ko je v Sloveniji izbruhnil škandal, ker je lani avstrijska policija načrtovala »protipribežniško« obmejno vajo prav na dan slovenske državnosti, so jo brez resnih zapletov diplomatsko prestavili. Hkrati pa je nova avstrijska vlada v nasprotju s prejšnjimi vsaj javno obljubila, da bo uredila neustrezno financiranje slovenske manjšine, ki že četrt stoletja dobiva enako državno podporo.
 

»Transnacionalni« lipicanec?


Lani je bilo nemara prelomno leto v državnem priznavanju v Avstriji živečih Slovencev. Pisatelj Florjan Lipuš je dobil najvišje avstrijsko državno priznanje, njegova kolegica Maja Haderlap pa je bila glavna govornica na državni proslavi, na kateri je govorila tudi v slovenščini. To so pomembni koraki, čeprav med narodi, ki so nekoč živeli v monarhiji, niso le Slovenci tisti, ki imajo občutek, da si Avstrijci neupravičeno prisvajajo vse kulturne in znanstvene dosežke iz časov Avstro-Ogrske.

Eden od takšnih primerov je Fran Miklošič, o katerem v Avstriji ni veliko znanega, čeprav jim je ustanovil slavistični oddelek na univerzi in bil tudi sam rektor. V ta kontekst sodijo tudi lipicanci, ki so nacionalni ponos tako Avstrijcev kot Slovencev, zaradi njih pa so si že večkrat skočili v lase.

A ti konji niso le simbol dunajske jahalne šole ali kobilarne v Lipici, ampak se z njimi lahko postavljajo tudi na Madžarskem, Hrvaškem ali v Bosni, kamor so jih skrili, da jim jih med svojim osvajalnim pohodom ne bi ukradel Napoleon. Lipicanci bodo ena od tem na posebnih prireditvah, ki jih načrtujejo v letošnjem letu, posvečenem »tematskim dialogom« med državama, obstaja pa možnost za spravni kompromis, s katerim bi to žival mednarodno zaščitili kot »transnacionalno«.