Dogovor z ZDA ne more nadomestiti dogovora z EU
London želi s sklenitvijo trgovinskega sporazuma z Washingtonom dokazati, da članstvo v EU ni pogoj za uspešen razvoj.
Odpri galerijo
Britanski premier Boris Johnson in ameriški predsednik Donald Trump med lanskim zasedanjem voditeljev skupine držav G7 v Biarritzu. Foto: Afp
Čeprav je v obeh primerih končni cilj doseči obsežen trgovinski dogovor, vendarle obstaja bistvena razlika med pogajanji, ki jih je Združeno kraljestvo danes začelo z Združenimi državami Amerike, in pogajanji, ki potekajo med Londonom in Brusljem.
Skriva se v diametralno nasprotnih startnih položajih: medtem ko Združeno kraljestvo in ZDA pogajalski maraton začenjajo s pozicije popolnega trgovinskega oziroma regulativnega neskladja, sta se Evropska unija in njena nekdanja članica pred dvema mesecema na isto pot podali s pozicije popolne usklajenosti – kot sestavna dela evropskega notranjega trga in carinske unije. V prvem primeru gre torej za ustvarjanje trgovinskih vezi, kjer jih do zdaj ni bilo; v drugem za demontažo tesnega odnosa, ki je nastajal več kot štiri desetletja, vse od britanskega vstopa v predhodnico današnje EU, in se efektivno končal z uradnim izstopom države iz Unije 31. januarja letos.
Pogajanja o prihodnjih odnosih v zadnjih tednih po pričakovanjih niso dosegla veliko napredka, saj sta Bruselj in London tako rekoč vso svojo pozornost usmerila na reševanje težav, ki jih je prinesla pandemija. A čas, ki sta ga po ločitvenem sporazumu namenila za pogajanja, je kljub temu tekel. Britanska stran izključuje možnost podaljšanja prehodnega obdobja, ki se izteče 31. decembra letos. Združeno kraljestvo od takrat ne bo več del evropskega notranjega trga in carinske unije, ampak se bo za trgovanje z EU moralo zanašati na pravila Svetovne trgovinske organizacije (WTO).
K premisleku tega stališča britanske vlade ni prisilila niti pandemija. Nasprotno, nekateri analitiki verjamejo, da je brexit brez dogovora zaradi gospodarskih posledic zdravstvene krize postal še veliko bolj verjetna možnost, saj bi bil njegov negativni učinek manj opazen.
Irski zunanji minister Simon Coveney je izrazil zaskrbljenost, da utegneta EU in Združeno kraljestvo, če v kratkem ne bo dosežen viden napredek, kmalu znova zreti v pregovorni prepad. Toda ovira za doseganje dogovora ni le pomanjkanje časa. Sedemindvajseterica dogovor pogojuje z ohranjanjem skupnih standardov in pravil ter ohranjanjem ribolovnih pravic. Vlada Borisa Johnsona te pogoje medtem vnaprej zavrača, nasprotni strani pa očita, da v trgovinskih pogajanjih s Kanado, Japonsko in Južno Korejo ni postavljala enakih zahtev.
Kot da ni že tako preokupirana z reševanjem odprtih vprašanj z Brusljem, se britanska vlada zdaj vzporedno pogaja tudi z Washingtonom, kjer pa so v igri povsem drugačna vprašanja in dileme. Združeno kraljestvo želi s čezatlantskim dogovorom doseči nižje carine na ameriški uvoz več vrst britanskih produktov ter domačim finančnim družbam olajšati dostop do ameriškega trga, četudi se utegne zgoditi, da bo v zameno za to moralo privoliti v nižanje standardov pri uvozu živilskih izdelkov iz ZDA. Predvsem pa želi samemu sebi in svetu dokazati, da članstvo v EU ni pogoj za uspešen gospodarski razvoj.
Analitiki opozarjajo, da dogovor z ZDA ne more nadomestiti morebitnega izpada v trgovanju z EU. To posredno priznava tudi britanska vlada, ki je izračunala, da bo čezatlantski sporazum BDP države v prihodnjih 15 letih povečal le za skromnih 0,16 odstotka. A zdi se, da trgovinskega dogovora ne dojema kot končni cilj, ampak kot sredstvo za krepitev tudi vseh drugih vrst vezi – zlasti političnih.
Skriva se v diametralno nasprotnih startnih položajih: medtem ko Združeno kraljestvo in ZDA pogajalski maraton začenjajo s pozicije popolnega trgovinskega oziroma regulativnega neskladja, sta se Evropska unija in njena nekdanja članica pred dvema mesecema na isto pot podali s pozicije popolne usklajenosti – kot sestavna dela evropskega notranjega trga in carinske unije. V prvem primeru gre torej za ustvarjanje trgovinskih vezi, kjer jih do zdaj ni bilo; v drugem za demontažo tesnega odnosa, ki je nastajal več kot štiri desetletja, vse od britanskega vstopa v predhodnico današnje EU, in se efektivno končal z uradnim izstopom države iz Unije 31. januarja letos.
Prihodnji odnosi
Pogajanja o prihodnjih odnosih v zadnjih tednih po pričakovanjih niso dosegla veliko napredka, saj sta Bruselj in London tako rekoč vso svojo pozornost usmerila na reševanje težav, ki jih je prinesla pandemija. A čas, ki sta ga po ločitvenem sporazumu namenila za pogajanja, je kljub temu tekel. Britanska stran izključuje možnost podaljšanja prehodnega obdobja, ki se izteče 31. decembra letos. Združeno kraljestvo od takrat ne bo več del evropskega notranjega trga in carinske unije, ampak se bo za trgovanje z EU moralo zanašati na pravila Svetovne trgovinske organizacije (WTO).
Michel Barnier, glavni pogajalec evropske komisije za prihodnje odnose z Združenim kraljestvom. Foto: Reuters
K premisleku tega stališča britanske vlade ni prisilila niti pandemija. Nasprotno, nekateri analitiki verjamejo, da je brexit brez dogovora zaradi gospodarskih posledic zdravstvene krize postal še veliko bolj verjetna možnost, saj bi bil njegov negativni učinek manj opazen.
Irski zunanji minister Simon Coveney je izrazil zaskrbljenost, da utegneta EU in Združeno kraljestvo, če v kratkem ne bo dosežen viden napredek, kmalu znova zreti v pregovorni prepad. Toda ovira za doseganje dogovora ni le pomanjkanje časa. Sedemindvajseterica dogovor pogojuje z ohranjanjem skupnih standardov in pravil ter ohranjanjem ribolovnih pravic. Vlada Borisa Johnsona te pogoje medtem vnaprej zavrača, nasprotni strani pa očita, da v trgovinskih pogajanjih s Kanado, Japonsko in Južno Korejo ni postavljala enakih zahtev.
Združeno kraljestvo želi s čezatlantskim dogovorom doseči nižje carine na ameriški uvoz več vrst britanskih produktov, tudi avtomobile. Foto Reuters
Noben nadomestek
Kot da ni že tako preokupirana z reševanjem odprtih vprašanj z Brusljem, se britanska vlada zdaj vzporedno pogaja tudi z Washingtonom, kjer pa so v igri povsem drugačna vprašanja in dileme. Združeno kraljestvo želi s čezatlantskim dogovorom doseči nižje carine na ameriški uvoz več vrst britanskih produktov ter domačim finančnim družbam olajšati dostop do ameriškega trga, četudi se utegne zgoditi, da bo v zameno za to moralo privoliti v nižanje standardov pri uvozu živilskih izdelkov iz ZDA. Predvsem pa želi samemu sebi in svetu dokazati, da članstvo v EU ni pogoj za uspešen gospodarski razvoj.
Analitiki opozarjajo, da dogovor z ZDA ne more nadomestiti morebitnega izpada v trgovanju z EU. To posredno priznava tudi britanska vlada, ki je izračunala, da bo čezatlantski sporazum BDP države v prihodnjih 15 letih povečal le za skromnih 0,16 odstotka. A zdi se, da trgovinskega dogovora ne dojema kot končni cilj, ampak kot sredstvo za krepitev tudi vseh drugih vrst vezi – zlasti političnih.
