Macri neuspešno nad ekonomski urok
Gospodarski vzponi in padci so utrdili Argentince, praviloma nezaupljive do etabliranih politikov.
Odpri galerijo
Z višanjem cene elektrike, vode in nepremičnin se po državi krepijo tudi protesti. FOTO: Reuters
Buenos Aires – Argentinci so vajeni gospodarskih kriz, tudi pod sedanjo desno vlado predsednika Mauricia Macrija, ki se je prebil na oblast z visokoletečimi obljubami o odpravi revščine. Štiri leta po njegovi izvolitvi je te v državi čedalje več.
Argentinski politolog José Natanson je Macrijevo trenutno vlado označil za novost v argentinskem političnem prostoru. Je namreč prva desna vlada, ki je prišla na oblast po demokratični poti – za razliko od avtoritarnega režima med letoma 1976 in 1983. Preden je prevzel vodenje države, je bil Macri na čelu Buenos Airesa, njegova predsedniška zmaga pa je bila, kot v knjigi Zakaj? (Por qué) pojasnjuje Natanson, vse prej kot naključje. Bila je plod dobro premišljene kampanje, v kateri se je Macri z volivci raje kot na množičnih shodih srečeval na štiri oči, »od vrat do vrat« je prisluhnil njihovim tegobam in jih prepričeval o možnosti sprememb.
Kar nekaj od tistih, ki so pred štirimi leti verjeli njegovim obljubam o odpravi revščine, je danes razočaranih. Čeprav je, kot je za Delo pojasnil Natanson, macrizem podedoval nekatere gospodarske težave – proračunski in trgovinski primanjkljaj (v krizi je predvsem argentinski izvozni sektor, zaradi česar kronično primanjkuje deviz) –, so gospodarski kazalniki v zadnjih treh letih zelo nazadovali. Občutno se je poslabšalo stanje na trgu dela (višata se brezposelnost in prekarnost), povišal se je tudi javni dolg, ki trenutno znaša približno 60 odstotkov argentinskega BDP. Inflaciji, ki je bila lani skoraj 50-odstotna, ni sledil dvig plač in socialnih prispevkov. Ker strmo rastejo tudi cene elektrike in vode ter nepremičnin, se po državi vrstijo protesti.
Če sta zakonca Kirchner, ki sta vodila Argentino med letoma 2003 in 2015, vztrajno zavračala vsakršno možnost tujega posojila, se je Macrijeva vlada lotila reševanja gospodarskih težav (tudi) z zadolževanjem. Argentina, do nastopa vlade Néstorja Kirchnerja redna dolžnica, si je lani pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF) izposodila rekordno vsoto, dobrih 50 milijard ameriških dolarjev (44 milijard evrov). »Z zadolževanjem, ki je vedno pogojeno, gospodarski problemi postanejo politični, nato še socialni,« je izposojo denarja pri tujih upnikih komentiral Natanson. IMF od argentinskih oblasti zahteva pokojninsko reformo in krčenje socialnih izdatkov.
»Približno petini najrevnejšega prebivalstva družbeni ustroj ne dopušča izhoda iz položaja – revni praviloma ostanejo revni vse življenje, država pa skrbi zanje s socialnimi podporami,« je pojasnil sogovornik. Ta skupina trpi vedno, ne glede na gospodarska gibanja. Kar načeloma ne velja za nižji srednji razred – taksiste, denimo, pa učitelje v osnovnih šolah in slabo plačano bolnišnično osebje ter vse, ki niso redno zaposleni. »Da v času krize trpi argentinski nižji srednji razred, je novost, v kirchnerizmu tega ni bilo,« je komentiral Natanson.
Nižjemu srednjemu razredu, ki mu macrizem kot možnost za izboljšanje položaja ponuja pot samostojnega podjetništva, novinar posveča veliko pozornosti v knjigi, v kateri kritično analizira neoliberalne politike Macrijeve vlade, ki pod pretvezo zagotavljanja »enakih priložnosti« odgovornost za neuspeh, ta je v času krize še posebej verjeten, preloži na posameznike. Na tiste individuume, ki jim je pred volitvami pogledal v oči in jim obljubljal lepše življenje, pri tem pa zamolčal, da si ga bodo morali kot (samostojni) podjetniki ustvariti sami, brez institucionalne podpore. Čeprav Macri po Natansonovem mnenju državo slabo upravlja v času krize, mu gre veliko bolje naracija o krizi. Mnoge mu je namreč uspelo prepričati, da je za trenutno stanje kriva izključno predhodna vlada Cristine Kirchner.
Gospodarski vzponi in padci so utrdili Argentince, praviloma nezaupljive do etabliranih politikov, ki so jih v preteklosti večkrat razočarali. »Med latinskoameriškimi družbami argentinska najbolje razume gospodarske tokove. Ko pade vrednost dolarja, vsi hitijo nakupovati.« Seveda elita – zelo bogatih je približno 10 odstotkov Argentincev – živi enako kot prej, kriza jo je zaobšla, zato bo Macrija po Natansonovih napovedih podprla tudi na oktobrskih volitvah.
Na njih se obeta nova tekma Cristina Kirchner – Mauricio Macri. Sogovornik je pojasnil, da oba podpira približno tretjina volivcev. Nekdanjo predsednico bodo podprli podporniki gibanja, ki temelji na socialističnih politikah Juana Peróna – Argentino je (prvič) vodil v petdesetih letih minulega stoletja –, Macrija pa Perónovi danes še vedno goreči nasprotniki. Kirchnerizem in macrizem se bosta torej spopadla za glasove tretjine neodločenih, vsak s svojo strategijo. Medtem ko bo nekdanja predsednica govorila predvsem o gospodarstvu, bo Macri namenil pozornost varnosti in korupciji.
Argentinski politolog José Natanson je Macrijevo trenutno vlado označil za novost v argentinskem političnem prostoru. Je namreč prva desna vlada, ki je prišla na oblast po demokratični poti – za razliko od avtoritarnega režima med letoma 1976 in 1983. Preden je prevzel vodenje države, je bil Macri na čelu Buenos Airesa, njegova predsedniška zmaga pa je bila, kot v knjigi Zakaj? (Por qué) pojasnjuje Natanson, vse prej kot naključje. Bila je plod dobro premišljene kampanje, v kateri se je Macri z volivci raje kot na množičnih shodih srečeval na štiri oči, »od vrat do vrat« je prisluhnil njihovim tegobam in jih prepričeval o možnosti sprememb.
Kar nekaj od tistih, ki so pred štirimi leti verjeli njegovim obljubam o odpravi revščine, je danes razočaranih. Čeprav je, kot je za Delo pojasnil Natanson, macrizem podedoval nekatere gospodarske težave – proračunski in trgovinski primanjkljaj (v krizi je predvsem argentinski izvozni sektor, zaradi česar kronično primanjkuje deviz) –, so gospodarski kazalniki v zadnjih treh letih zelo nazadovali. Občutno se je poslabšalo stanje na trgu dela (višata se brezposelnost in prekarnost), povišal se je tudi javni dolg, ki trenutno znaša približno 60 odstotkov argentinskega BDP. Inflaciji, ki je bila lani skoraj 50-odstotna, ni sledil dvig plač in socialnih prispevkov. Ker strmo rastejo tudi cene elektrike in vode ter nepremičnin, se po državi vrstijo protesti.
Problem zadolževanja
Če sta zakonca Kirchner, ki sta vodila Argentino med letoma 2003 in 2015, vztrajno zavračala vsakršno možnost tujega posojila, se je Macrijeva vlada lotila reševanja gospodarskih težav (tudi) z zadolževanjem. Argentina, do nastopa vlade Néstorja Kirchnerja redna dolžnica, si je lani pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF) izposodila rekordno vsoto, dobrih 50 milijard ameriških dolarjev (44 milijard evrov). »Z zadolževanjem, ki je vedno pogojeno, gospodarski problemi postanejo politični, nato še socialni,« je izposojo denarja pri tujih upnikih komentiral Natanson. IMF od argentinskih oblasti zahteva pokojninsko reformo in krčenje socialnih izdatkov.
»Približno petini najrevnejšega prebivalstva družbeni ustroj ne dopušča izhoda iz položaja – revni praviloma ostanejo revni vse življenje, država pa skrbi zanje s socialnimi podporami,« je pojasnil sogovornik. Ta skupina trpi vedno, ne glede na gospodarska gibanja. Kar načeloma ne velja za nižji srednji razred – taksiste, denimo, pa učitelje v osnovnih šolah in slabo plačano bolnišnično osebje ter vse, ki niso redno zaposleni. »Da v času krize trpi argentinski nižji srednji razred, je novost, v kirchnerizmu tega ni bilo,« je komentiral Natanson.
Nižjemu srednjemu razredu, ki mu macrizem kot možnost za izboljšanje položaja ponuja pot samostojnega podjetništva, novinar posveča veliko pozornosti v knjigi, v kateri kritično analizira neoliberalne politike Macrijeve vlade, ki pod pretvezo zagotavljanja »enakih priložnosti« odgovornost za neuspeh, ta je v času krize še posebej verjeten, preloži na posameznike. Na tiste individuume, ki jim je pred volitvami pogledal v oči in jim obljubljal lepše življenje, pri tem pa zamolčal, da si ga bodo morali kot (samostojni) podjetniki ustvariti sami, brez institucionalne podpore. Čeprav Macri po Natansonovem mnenju državo slabo upravlja v času krize, mu gre veliko bolje naracija o krizi. Mnoge mu je namreč uspelo prepričati, da je za trenutno stanje kriva izključno predhodna vlada Cristine Kirchner.
Macrizem – kirchnerizem
Gospodarski vzponi in padci so utrdili Argentince, praviloma nezaupljive do etabliranih politikov, ki so jih v preteklosti večkrat razočarali. »Med latinskoameriškimi družbami argentinska najbolje razume gospodarske tokove. Ko pade vrednost dolarja, vsi hitijo nakupovati.« Seveda elita – zelo bogatih je približno 10 odstotkov Argentincev – živi enako kot prej, kriza jo je zaobšla, zato bo Macrija po Natansonovih napovedih podprla tudi na oktobrskih volitvah.
Na njih se obeta nova tekma Cristina Kirchner – Mauricio Macri. Sogovornik je pojasnil, da oba podpira približno tretjina volivcev. Nekdanjo predsednico bodo podprli podporniki gibanja, ki temelji na socialističnih politikah Juana Peróna – Argentino je (prvič) vodil v petdesetih letih minulega stoletja –, Macrija pa Perónovi danes še vedno goreči nasprotniki. Kirchnerizem in macrizem se bosta torej spopadla za glasove tretjine neodločenih, vsak s svojo strategijo. Medtem ko bo nekdanja predsednica govorila predvsem o gospodarstvu, bo Macri namenil pozornost varnosti in korupciji.
