Madrid in Barcelona: spopad dveh konceptov demokratične države

Na vztrajno prepovedovanje Madrida, da v Kataloniji ne smejo glasovati, so se Katalonci nepokorno odzvali takole: v nedeljo jih je oddalo glasove 2.305.290. Dobrih 80 odstotkov med njimi ali 1,8 milijona jih je dvakrat obkrožilo da: prvič za to, da bi Katalonija postala država, in še enkrat za to, da bi bila neodvisna.

Približno 10 odstotkov jih, drugače, verjame, da bi Katalonija morala postati država, vendar ne samostojna: rešitev vidijo v federalizmu, medtem ko jih 4,5 odstotka pravi ne že Kataloniji kot državi in jasno da tudi neodvisnosti.

Rezultat je resda le simboličen, a je poveden tako za Barcelono kakor za Madrid, za Katalonce pa pomeni nov odriv v osamosvojitvenem gibanju. Na mestu so primerjave z nekaterimi preteklimi glasovanji: novi statut o avtonomiji je, kakor so spomnili pri Vilawebu, leta 2006 na referendumu podprlo 1,9 milijona katalonskih volivcev, vstopu v Nato jih je bilo leta 1986 naklonjenih 1,2 milijona, za evropsko ustavo pa se jih je 2005. izreklo 1,3 milijona. Še starejša statistika pravi, da je špansko ustavo podprlo 2,3 milijona Kataloncev, tedanji statut pa - na referendumu leta 1979 - 2,3 milijona katalonskih volivcev. Naj v Madridu še tako ponavljajo, da je bil 9. november samo farsa in nič drugega, saj da (kljub osmim tujim opazovalcem, ki so izrazili zadovoljstvo s potekom glasovanja) ni bilo nobenega zagotovila za korektnost in transparentnost, in naj še tako jemljejo izidom vsakršno vrednost, je ob rezultatih, prav tako o volilni udeležbi (v Kataloniji lahko voli 5,54 milijona državljanov, starejših od 16 let, in še okrog 900.000 tujih rezidentov), treba upoštevati silno zapleten kontekst - ovire in prepovedi ustavnega sodišča, medijsko vojno, grozeča svarila osrednje vlade v Madridu. Medtem ko ena stran zdaj ponavlja, češ, volilna udeležba je bila komaj 35,7-odstotna, se druga sprašuje, kolikšna bi bila, če bi bili pogoji normalni. V takih razmerah, ko je ogromno slonelo na prostovoljstvu - in v tem so Katalonci odlični - je izjemen dosežek tudi to, da ni bilo do omembe vrednega incidenta.

Ne le navdušenje

Med tistimi, ki v nedeljo niso odšli na »volišča«, je tudi pisatelj Sergi Pàmies iz Barcelone. Za Delo je povedal, da svojega glasu ni oddal zato, ker se mu zdi glasovanje, za katero se je odločila katalonska vlada, lažno. »Toda udeležba kaže, da bi morala španska vlada obravnavati pospešeno širjenje osamosvojitvenih teženj inteligentno in z več ustavne fleksibilnosti. Zgodilo se je prvič, da katalonska vlada ni ubogala ukaza španskega sodišča. Verjeti je, da gre za problem demokracije med dvema konceptoma demokratične države. Mogoče je, da je to eden tistih nerešljivih problemov, ki jih poskušajo razvozlati matematiki.«

Rešiti se ga bo dalo samo tako, da bosta predsednik katalonske vlade Artur Mas in premier Mariano Rajoy, ki je znova opozoril na spoštovanje ustave in kako ne bo dovolil uničenja države, sedla za skupno mizo k dialogu. Simbolični referendum o neodvisnosti severovzhodne španske regije je bil, kakor je že opozoril Artur Mas, postaja na poti »dokončnega posvetovalnega glasovanja« o morebitnem razhodu s Španijo, takšnega, o katerem bi se, »če bo mogoče, strinjali z državo«. Kakor je pozval Rajoya, bi hotel, da bi se Katalonci lahko legalno izrekli o svoji prihodnosti. Za Marto Rovira iz radikalno independentistične Republikanske levice Katalonije (ERC) je katalonska politika že v nedeljo dobila jasen demokratični mandat za osnovanje nove države.

V teh dneh, ko je v Barceloni na stotine tujih novinarjev, je predsednik Mas pozval svet, naj jim pomaga prepričati španske institucije, da bi lahko organizirali pravi referendum, na katerim bi odločili o svoji prihodnosti. Ni nepomembno, da se je že pred 9. novembrom pod peticijo Let Catalans Vote podpisalo nemalo svetovnih imenitnežev: med njimi so Noam Chomsky, Dario Fo, Ignacio Ramonet, Johan Cruijff, Desmond Tutu, Ken Loach, Harold Bloom in drugi.