Kaj moramo vedeti o krizi v Venezueli?

Vzrok za mobilizacijo nista več le politika in ideologija, ampak tudi socialna stiska.
Fotografija: Včeraj je pred javnost ponovno stopil vodja opozicije Juan Guaidó. Izpostavil je, da se bodo mobilizacije nadaljevale, dokler ne bo ponovno vzpostavljena demokracija. Foto Carlos Barria/Reuters
Odpri galerijo
Včeraj je pred javnost ponovno stopil vodja opozicije Juan Guaidó. Izpostavil je, da se bodo mobilizacije nadaljevale, dokler ne bo ponovno vzpostavljena demokracija. Foto Carlos Barria/Reuters

Sredini množični protesti in prisega vodje opozicije Juana Guaidója kot začasnega predsednika med Venezuelci porajajo upanje in negotovost ter odpirajo številna vprašanja.


 

Kdo je na čelu Venezuele?


Opozicija z Juanom Guaidójem na čelu, ki je pred množico protestnikov v sredo prisegel kot začasni predsednik države, pravi, da lahko po ustavi ob odsotnosti predsednika vodenje države prevzame prvi človek državnega zbora. Odsotnost predsednika Nicolása Madura, ki je svoj drugi šestletni mandat začel 10. januarja, argumentirajo z njegovo zmago na nepoštenih volitvah maja lani in dejstvom, da ni nikoli prisegel pred poslanci. Začasni predsednik namerava oblikovati prehodno vlado in razpisati svobodne volitve. ZDA so nemudoma priznale Guaidója, kmalu je Washington posnemala tudi večina latinskoameriških držav. Maduro na drugi strani pravi, da še naprej ostaja edini predsednik Venezuele. Guaidójev načrt pa da je poskus državnega udara, s katerim si želijo ZDA nastaviti marionetno vlado. Med drugim ga še naprej podpirajo Kitajska, Rusija in Turčija.
 

Kdo je Juan Guaidó?


Petintridesetletni inženir je bil do pred kratkim za večino neznan politik. Leta 2015 je bil izvoljen v državni zbor kot predstavnik zvezne države Vargas na listi opozicijske Ljudske volje. Stranka je po dogovoru o delitvi oblasti 5. januarja prevzela predsedovanje državnemu zboru, Guaidó pa je po spletu naključij – vodja stranke Leopoldo López je v hišnem priporu – postal predsednik tega zakonodajnega telesa, v katerem ima večino opozicija in ki mu je Madurov režim z razsodbo spolitiziranega vrhovnega sodišča vzel pristojnosti.


Zakaj je Venezuela v krizi?


Pokojni predsednik Hugo Chávez je med letoma 2002 in 2010 zaradi visokih cen nafte lahko poskrbel za dvig blaginje najrevnejših slojev, izboljšali sta se pismenost in dostopnost do zdravstvenih storitev. A na dolgi rok se je njegova ekonomska politika (na primer državno določanje cen življenjskih potrebščin in nadzor nad menjalnimi tečaji) pokazala za zgrešeno. Maduro s podobnimi ukrepi nadaljuje v težjih gospodarskih in političnih razmerah, poleg tega nima Chávezove karizme.


Infografika
Infografika
Kako velika je kriza?


Venezuelci se v zadnjih letih soočajo z vsesplošnim pomanjkanjem dostopa do hrane, zdravil in drugih osnovnih potrebščin. Inflacija dosega rekordne vrednosti in znižuje že tako nizke prihodke. Razraščata se nasilje in kriminal. S 111 umori na 100.000 prebivalcev je Caracas eno izmed najnevarnejših mest na svetu. Zaradi težkih razmer je od leta 2015 zapustilo državo več kot dva milijona ljudi. Mnogi, ki so ostali, so odvisni od finančne in druge podpore sorodnikov v tujini.
 

Kaj se je zgodilo v sredo?


Množični protesti, na katerih se je v Caracasu in drugih mestih zbralo več sto tisoč ljudi, so logična posledica velike krize ter krnitve demokracije in človekovih pravic. To je bil eden izmed največjih in najenotnejših uporov proti Madurovemu režimu. Poleg tega je opoziciji z Guaidójevo prisego uspelo še dodatno internacionalizirati boj za spremembo oblasti. V težkih ekonomskih in socialnih razmerah se protivladnih protestov po novem udeležujejo tudi najrevnejši sloji, nekoč temeljni podpornik socialistične revolucije. Ker ljudje nimajo več zdravstvene oskrbe, hrane in elektrike, vzrok za mobilizacijo nista več politika in ideologija, ampak tudi boj za preživetje.

Množični protesti, na katerih se je v Caracasu in drugih mestih zbralo več sto tisoč ljudi, so logična posledica velike krize ter krnitve demokracije in človekovih pravic. Foto Carlos Garcia Rawlins/Reuters
Množični protesti, na katerih se je v Caracasu in drugih mestih zbralo več sto tisoč ljudi, so logična posledica velike krize ter krnitve demokracije in človekovih pravic. Foto Carlos Garcia Rawlins/Reuters

 

Kakšno vlogo imajo ZDA?


ZDA, ki so prve priznale Guaidója, vodijo mednarodno koalicijo proti Maduru ter ga poskušajo s političnim in gospodarskim pritiskom odstraniti s predsedniškega stolčka. V zadnjih letih so uvedle številne sankcije (prepoved trgovanja z ameriškimi vrednostnimi papirji in zlatom v ZDA), prav tako so usmerile številne ukrepe proti predsednikovim ožjim sodelavcem. Vzdržale so se samo pri omejevanju uvoza venezuelske nafte. Če bi se v ZDA odločili tudi za ta korak, bi se lahko Madurov režim še bolj trdno namestil v objem Rusije in Kitajske. Vprašanje je tudi, kako bi nove gospodarske sankcije vplivale na že tako slabe ekonomske in socialne razmere v državi. Ameriški predsednik Donald Trump je poudaril, da so na mizi vse možnosti in da so pripravljeni tudi na vojaško posredovanje, če bo Maduro proti opoziciji uporabil silo.
 

Kaj lahko pričakujemo?


Ključno vlogo bi lahko, kot že večkrat doslej, ob morebitni menjavi oblasti odigrala vojska. »Če bodo oborožene sile podprle Guaidója, Maduro ne bo imel več nobene moči, saj njegova oblast temelji na sili,« je za Delo povedala Laura Louza, direktorica nevladne organizacije Acceso a la Justicia. Vojaški vrh za zdaj ostaja zvest Maduru, Guaidó pa je morebitnim prestopnikom ponudil amnestijo. »Zdi se, da ni več vrnitve. Zelo verjetno bo sledilo brezvladje in še večje pomanjkanje, zato upamo, da se bo to obdobje hitro končalo in bo vlada pristopila k resnim pogajanjem,« je poudarila sogovornica. Guaidó, ki za zdaj nima prave politične moči, je nasprotnike Madurovega režima pozval, naj protestirajo, dokler Venezuela ne bo »osvobojena«.

Preberite še:

Komentarji: