Masaya je padla, mir pa se ne zmore vrniti
Nikaragva: Daniel Ortega praznuje obletnico sandinistične revolucije, ki jo brani pred študenti z orožjem.
Odpri galerijo
Ortegovi nekdanji sodelavci in sopotniki iz časov upora proti Somozi opozarjajo, da je predsednik izgubil kompas. FOTO: Reuters
Več kot 300 je že mrtvih na ulicah Masaye, Monimboja, Managve in drugih nikaragovskih mest, odkar so se aprila začeli najprej komaj opazni nemiri, ki pa jih je oblast zatrla z nasiljem. Predsednik Daniel Ortega je te dni izkoristil obletnico »svoje« sandinistične revolucije iz leta 1979, v prestolnici je zbral privržence, medtem pa je vojsko in paravojaške sile poslal v mesto Masaya ter krvavo obračunal z nasprotniki.
Enote vladne vojske in pripadniki paravojaških enot – nekakšne sandinistične mlade garde, pravijo ji tudi Ortegova garda, delujejo pa največkrat maskirani – so vdrli v mesto, ki šteje kakšnih 100.000 duš. Obračun z uporniki, ki so slabo oboroženi in so se jim na barikadah pridružili tudi študenti iz drugih latinskoameriških držav, je bil neizprosen. Masaya je padla v nekaj urah, med mrtvimi je bil tudi študent iz Brazilije. Upornike podpirajo redki podjetniki pa tudi nasprotniki gradnje novega prekopa med Atlantikom in Pacifikom, ki ga Ortega načrtuje s Kitajci.
Daniel Ortega, ki je bil v sedemdesetih letih voditelj sandinistične revolucije, je lahko na zborovanju v čast revoluciji v Managvi razglasil ljudstvu, da je teroristične nevarnosti konec, sandinizem je še enkrat zmagal. Razložil jim je tudi, da subverzivne sile, ki spodkopavajo izvoljeno oblast, hujskajo Američani, pomaga pa jim po njegovem tudi katoliška cerkev. Ortegovi gardisti, ki delujejo, kakor so v sedemdesetih letih delovali Somozovi posebni gardisti, so nekaj dni prej v cerkvi napadli kardinala, vatikanskega nuncija in še enega škofa, razdejali in prerešetali so tudi nekaj cerkva. Po trditvah oblasti so to podivjani mladci neznane pripadnosti, ki v resnici gotovo delujejo skupaj z nasprotniki vlade. Tako je nekoč tudi diktator Somoza razlagal nasilje svojih dobro izurjenih divjakov.
Ortegovi nekdanji sodelavci in sopotniki iz časov upora proti Somozi opozarjajo, da je predsednik izgubil kompas. Z ženo Rosario Murillo, ki jo je postavil za podpredsednico države, je pripravljen storiti vse, da bi Ortegova družina ostala na oblasti. Danielov brat Umberto je bil vodja sandinistične vojske in minister že po sandinistični zmagi, potem je ostal obrambni minister tudi v vladi Violete Chamorro, ki je Daniela Ortego premagala na volitvah.
Med ostrimi kritiki sedanjega režima je tudi Ortegov podpredsednik iz časov po sandinistični zmagi leta 1979 Sergio Ramírez, pisatelj, letošnji dobitnik španske Cervantesove literarne nagrade. Ramírez, ki je zelo vpliven v špansko govorečem svetu, meni, da je nekdanji sandinistični tovariš z obračunom v Masayi resda dobil bitko, vojno pa je dolgoročno prav zaradi tega izgubil. Vrnitev v čas pred aprilskimi protesti zaradi poslabšane socialne zakonodaje ni mogoča, je prepričan Sergio Ramírez. Socialne politike se je Ortegova vlada lotila zato, ker ji venezuelska vlada ne pošilja več po 500 milijonov dolarjev na leto, kakor je bilo, dokler je živel Hugo Chávez in dokler so bile cene nafte na svetovnem trgu še visoke.
Po 39 letih je Ortegov položaj popolnoma drugačen kot julija 1979, ko so sandinisti prav iz Masaye odkorakali proti Managvi in jo zavzeli. Ortega je bil tedaj še v Havani, domov je prišel, ko je bila Managva že zavzeta. Sandinistično gibanje je bilo sestavljeno iz treh ideološko različnih skupin. Prve sandiniste so šolali v Moskvi, tiste, ki so pozneje prevzeli najvišje položaje, tudi Ortego, so pripravljali v Havani, civilni del Somozovih nasprotnikov, med njimi Sergio Ramírez, pa je deloval v Kostariki.
Masaya, ki je zdaj spet simbol upora, je v uradni sandinistični zgodovini veljala za simbol vstaje proti diktaturi generala Somoze. Tam je bilo pred štirimi desetletji največ žrtev režimskega nasilja. Ker so bili glavni poveljniki sandinizma skoraj vsi po vrsti v tujini, je pohod iz Masaye v Managvo takrat vodil Moises Hasan, profesor fizike in matematike v ZDA, ki so ga kot somišljenika poklicali k sodelovanju. Z njim smo 19. julija navsezgodaj zjutraj prikorakali v prestolnico tudi nekateri tuji dopisniki. Pozneje je bil Hasan minister za obnovo države in župan Managve, naposled pa se je med prvimi, skoraj hkrati z Ramírezom, umaknil iz Ortegove vlade.
Ljudje so v Masayi dan ali dva po zavzetju Managve obračunali z lokalnim poveljnikom Somozove garde. Stara ženska, ki je vzela puško »galil« gverilcu ob sebi, ga je prerešetala ob zidu za cerkvijo. Rekli so mu Macho negro, pobil je sinove tiste stare gospe. Nekaj dopisnikov nas je dogodek videlo od blizu, v uradno zgodovino pa so pozneje zapisali, da mu je sodilo visoko sandinistično sodišče.
Danes je Masaya poraženo mesto, Daniel Ortega pa razglaša, da bo vladal do leta 2021, ker bi predčasne volitve po njegovem preveč vznemirile prebivalstvo. Prihodnjega julija namerava na veliko proslavljati 40. obletnico dogodka, ki je tedaj pretresel zahodno poloblo. Zmaga nad Somozo kot washingtonskim lakajem se je zgodila Američanom pred nosom, v času hladne vojne. Američani so potem organizirali pripadnike poražene Somozove vojske in podpirali tako imenovano »kontro«, pred katero so se tedanji sandinisti naposled ubranili. Ko je bilo konec hladne vojne, Nikaragva ni nikogar več zanimala. Samo Kubanci so še podpirali sandiniste tudi po padcu z oblasti, venezuelski voditelj Chávez pa je z denarjem poskrbel za Ortegovo vrnitev na oblast pred enajstimi leti.
Enote vladne vojske in pripadniki paravojaških enot – nekakšne sandinistične mlade garde, pravijo ji tudi Ortegova garda, delujejo pa največkrat maskirani – so vdrli v mesto, ki šteje kakšnih 100.000 duš. Obračun z uporniki, ki so slabo oboroženi in so se jim na barikadah pridružili tudi študenti iz drugih latinskoameriških držav, je bil neizprosen. Masaya je padla v nekaj urah, med mrtvimi je bil tudi študent iz Brazilije. Upornike podpirajo redki podjetniki pa tudi nasprotniki gradnje novega prekopa med Atlantikom in Pacifikom, ki ga Ortega načrtuje s Kitajci.
Razdejanja
Daniel Ortega, ki je bil v sedemdesetih letih voditelj sandinistične revolucije, je lahko na zborovanju v čast revoluciji v Managvi razglasil ljudstvu, da je teroristične nevarnosti konec, sandinizem je še enkrat zmagal. Razložil jim je tudi, da subverzivne sile, ki spodkopavajo izvoljeno oblast, hujskajo Američani, pomaga pa jim po njegovem tudi katoliška cerkev. Ortegovi gardisti, ki delujejo, kakor so v sedemdesetih letih delovali Somozovi posebni gardisti, so nekaj dni prej v cerkvi napadli kardinala, vatikanskega nuncija in še enega škofa, razdejali in prerešetali so tudi nekaj cerkva. Po trditvah oblasti so to podivjani mladci neznane pripadnosti, ki v resnici gotovo delujejo skupaj z nasprotniki vlade. Tako je nekoč tudi diktator Somoza razlagal nasilje svojih dobro izurjenih divjakov.
Ortegovi nekdanji sodelavci in sopotniki iz časov upora proti Somozi opozarjajo, da je predsednik izgubil kompas. Z ženo Rosario Murillo, ki jo je postavil za podpredsednico države, je pripravljen storiti vse, da bi Ortegova družina ostala na oblasti. Danielov brat Umberto je bil vodja sandinistične vojske in minister že po sandinistični zmagi, potem je ostal obrambni minister tudi v vladi Violete Chamorro, ki je Daniela Ortego premagala na volitvah.
Med ostrimi kritiki sedanjega režima je tudi Ortegov podpredsednik iz časov po sandinistični zmagi leta 1979 Sergio Ramírez, pisatelj, letošnji dobitnik španske Cervantesove literarne nagrade. Ramírez, ki je zelo vpliven v špansko govorečem svetu, meni, da je nekdanji sandinistični tovariš z obračunom v Masayi resda dobil bitko, vojno pa je dolgoročno prav zaradi tega izgubil. Vrnitev v čas pred aprilskimi protesti zaradi poslabšane socialne zakonodaje ni mogoča, je prepričan Sergio Ramírez. Socialne politike se je Ortegova vlada lotila zato, ker ji venezuelska vlada ne pošilja več po 500 milijonov dolarjev na leto, kakor je bilo, dokler je živel Hugo Chávez in dokler so bile cene nafte na svetovnem trgu še visoke.
Simbol vstaje
Po 39 letih je Ortegov položaj popolnoma drugačen kot julija 1979, ko so sandinisti prav iz Masaye odkorakali proti Managvi in jo zavzeli. Ortega je bil tedaj še v Havani, domov je prišel, ko je bila Managva že zavzeta. Sandinistično gibanje je bilo sestavljeno iz treh ideološko različnih skupin. Prve sandiniste so šolali v Moskvi, tiste, ki so pozneje prevzeli najvišje položaje, tudi Ortego, so pripravljali v Havani, civilni del Somozovih nasprotnikov, med njimi Sergio Ramírez, pa je deloval v Kostariki.
Mesto Masaya je enako kot zdaj tudi v uradni sandinistični zgodovini veljala za simbol vstaje proti diktaturi generala Somoze. FOTO: Marvin Recinos/AFP
Masaya, ki je zdaj spet simbol upora, je v uradni sandinistični zgodovini veljala za simbol vstaje proti diktaturi generala Somoze. Tam je bilo pred štirimi desetletji največ žrtev režimskega nasilja. Ker so bili glavni poveljniki sandinizma skoraj vsi po vrsti v tujini, je pohod iz Masaye v Managvo takrat vodil Moises Hasan, profesor fizike in matematike v ZDA, ki so ga kot somišljenika poklicali k sodelovanju. Z njim smo 19. julija navsezgodaj zjutraj prikorakali v prestolnico tudi nekateri tuji dopisniki. Pozneje je bil Hasan minister za obnovo države in župan Managve, naposled pa se je med prvimi, skoraj hkrati z Ramírezom, umaknil iz Ortegove vlade.
Od blizu
Ljudje so v Masayi dan ali dva po zavzetju Managve obračunali z lokalnim poveljnikom Somozove garde. Stara ženska, ki je vzela puško »galil« gverilcu ob sebi, ga je prerešetala ob zidu za cerkvijo. Rekli so mu Macho negro, pobil je sinove tiste stare gospe. Nekaj dopisnikov nas je dogodek videlo od blizu, v uradno zgodovino pa so pozneje zapisali, da mu je sodilo visoko sandinistično sodišče.
Danes je Masaya poraženo mesto, Daniel Ortega pa razglaša, da bo vladal do leta 2021, ker bi predčasne volitve po njegovem preveč vznemirile prebivalstvo. Prihodnjega julija namerava na veliko proslavljati 40. obletnico dogodka, ki je tedaj pretresel zahodno poloblo. Zmaga nad Somozo kot washingtonskim lakajem se je zgodila Američanom pred nosom, v času hladne vojne. Američani so potem organizirali pripadnike poražene Somozove vojske in podpirali tako imenovano »kontro«, pred katero so se tedanji sandinisti naposled ubranili. Ko je bilo konec hladne vojne, Nikaragva ni nikogar več zanimala. Samo Kubanci so še podpirali sandiniste tudi po padcu z oblasti, venezuelski voditelj Chávez pa je z denarjem poskrbel za Ortegovo vrnitev na oblast pred enajstimi leti.
