Med dostojanstvom in učinkovitostjo
Skoncentrirati monarhijo zgolj na njeno ustavno določeno vlogo pomeni zgrešiti velik del njenega bistva.
Odpri galerijo
Poroko princa Harryja in ameriške igralke Meghan bo pop dogodek brez ustavnih konsekventnosti, a vseeno pomemben za vitalnost monarhije. FOTO: Paul Ellis/Afp
Britanska monarhija tudi v 21. stoletju ne odstopa radikalno od svojih tradicionalnih vzorcev obnašanja, pri čemer ponazarja stabilnost in predvidljivost, kvaliteti, ki ju v zahodnih demokracijah sploh v zadnjem času primanjkuje.
Jutrišnja poroka britanskega princa Harryja in ameriške igralke Meghan Markle, ki jo bo v Združenem kraljestvu in drugod po svetu spremljalo na milijone ljudi, bo pop dogodek brez ustavnih konsekventnosti (za razliko od poroke princa Edwarda in Američanke Wallis Simpson), a vseeno pomemben za vitalnost britanske monarhije. Skoncentrirati monarhijo zgolj na njeno ustavno določeno vlogo v vsakem primeru pomeni zgrešiti velik del njenega bistva.
Ustavna pooblastila britanskih kraljev že dolgo niso več tisto, kar so nekoč bila. Kraljica Elizabeta II. načeloma še vedno imenuje premiera, skliče in razpusti parlament ter se strinja z zakoni, a vse te naloge opravlja brez lastnega preudarka. Njene odločitve so efektivno odločitve demokratično izvoljene britanske vlade, podprte od demokratično izvoljenega parlamenta. Verjetno ni dvoma, da jo to za veliko večino ljudi, predvsem tistih, ki ne čutijo globoke afinitete do kraljeve tradicije, dela znosno in sprejemljivo.
Kraljičina ustavna vloga postane pomembnejša v izrednih okoliščinah, sta v študiji o prihodnosti britanske monarhije, objavljeni leta 2016, zapisala profesorja Robert Hazell in Bob Morris z Univerzitetnega kolidža v Londonu. Denimo ob nenadni smrti premiera oziroma ko vlada, ki je izgubila podporo, noče sklicati parlamenta. Kraljica je v takšnih primerih zadnji branik ustave, a kaj, ko si je v britanski politični kulturi težko zamisliti, da bi te pristojnosti morala izkoristiti.
Tudi zato o monarhiji ne gre razmišljati zgolj znotraj strogih ustavnih kategorij, ampak predvsem skozi njene druge funkcije, sta poudarila Hazell in Morris. Med najpomembnejšimi sta izpostavila usmerjanje fokusa na nacionalno identiteto in enotnost, skrb za stabilnost v času sprememb, priznavanje uspehov in odličnosti ter spodbujanje posameznikov in skupin k javnemu ter dobrodelnemu angažmaju.
Te funkcije so danes največja simbolična vrednost britanske monarhije, saj omogočajo kraljici, da se postavi nad politiko tako, kot se izvoljeni posamezniki največkrat ne morejo. Tudi zato kakršnikoli namigi, da ima kraljica mnenje o tem ali onem perečem političnem vprašanju, na Otoku vselej dvignejo nemalo prahu. Zadnji primer tega je bila kraljičina domnevna podpora britanskemu izstopu iz EU, o kateri se je med referendumsko kampanjo leta 2016 razpisal tabloid Sun. Buckinghamska palača je zavrnila resničnost poročanja z izjavo, da je kraljica politično nevtralna že 63 let in da je britanska prihodnost v EU izključno stvar odločitve britanskih državljanov.
Walter Bagehot, eden izmed najbolj znanih britanskih novinarjev 19. stoletja, je zatrdil, da vsaka ustavna ureditev potrebuje dve vrsti institucij: »dostojanstvene« in »učinkovite«. Naloga prvih je »vznemirjati in ohranjati spoštovanje prebivalstva«; naloga drugih pa dejansko kaj narediti. Med prve se uvrščajo suvereni, med druge izvoljeni predstavniški organi.
Karkoli si že mislimo o ustavni monarhiji kot državni ureditvi, so njene kvalitete danes, v času krize zahodne demokracije in nezadržnega vzpona postideološke politike, po vsej verjetnosti nazornejše kot v kateremkoli obdobju po koncu druge svetovne vojne. V desetih evropskih ustavnih monarhijah kraljeve družine pogosto igrajo pomembno povezovalno vlogo. Državljanom ponujajo nekaj, kar jim politiki ne morejo. Nekateri verjamejo, da ni naključje, da so med deseterico monarhij tudi nekatere najbolj liberalne in egalitarne demokracije na svetu.
Jutrišnja poroka britanskega princa Harryja in ameriške igralke Meghan Markle, ki jo bo v Združenem kraljestvu in drugod po svetu spremljalo na milijone ljudi, bo pop dogodek brez ustavnih konsekventnosti (za razliko od poroke princa Edwarda in Američanke Wallis Simpson), a vseeno pomemben za vitalnost britanske monarhije. Skoncentrirati monarhijo zgolj na njeno ustavno določeno vlogo v vsakem primeru pomeni zgrešiti velik del njenega bistva.
Še vedno zadnji branik ustave
Ustavna pooblastila britanskih kraljev že dolgo niso več tisto, kar so nekoč bila. Kraljica Elizabeta II. načeloma še vedno imenuje premiera, skliče in razpusti parlament ter se strinja z zakoni, a vse te naloge opravlja brez lastnega preudarka. Njene odločitve so efektivno odločitve demokratično izvoljene britanske vlade, podprte od demokratično izvoljenega parlamenta. Verjetno ni dvoma, da jo to za veliko večino ljudi, predvsem tistih, ki ne čutijo globoke afinitete do kraljeve tradicije, dela znosno in sprejemljivo.
Kraljičina ustavna vloga postane pomembnejša v izrednih okoliščinah, sta v študiji o prihodnosti britanske monarhije, objavljeni leta 2016, zapisala profesorja Robert Hazell in Bob Morris z Univerzitetnega kolidža v Londonu. Denimo ob nenadni smrti premiera oziroma ko vlada, ki je izgubila podporo, noče sklicati parlamenta. Kraljica je v takšnih primerih zadnji branik ustave, a kaj, ko si je v britanski politični kulturi težko zamisliti, da bi te pristojnosti morala izkoristiti.
Tudi zato o monarhiji ne gre razmišljati zgolj znotraj strogih ustavnih kategorij, ampak predvsem skozi njene druge funkcije, sta poudarila Hazell in Morris. Med najpomembnejšimi sta izpostavila usmerjanje fokusa na nacionalno identiteto in enotnost, skrb za stabilnost v času sprememb, priznavanje uspehov in odličnosti ter spodbujanje posameznikov in skupin k javnemu ter dobrodelnemu angažmaju.
Te funkcije so danes največja simbolična vrednost britanske monarhije, saj omogočajo kraljici, da se postavi nad politiko tako, kot se izvoljeni posamezniki največkrat ne morejo. Tudi zato kakršnikoli namigi, da ima kraljica mnenje o tem ali onem perečem političnem vprašanju, na Otoku vselej dvignejo nemalo prahu. Zadnji primer tega je bila kraljičina domnevna podpora britanskemu izstopu iz EU, o kateri se je med referendumsko kampanjo leta 2016 razpisal tabloid Sun. Buckinghamska palača je zavrnila resničnost poročanja z izjavo, da je kraljica politično nevtralna že 63 let in da je britanska prihodnost v EU izključno stvar odločitve britanskih državljanov.
Vznemirjanje in ohranjanje spoštovanja
Walter Bagehot, eden izmed najbolj znanih britanskih novinarjev 19. stoletja, je zatrdil, da vsaka ustavna ureditev potrebuje dve vrsti institucij: »dostojanstvene« in »učinkovite«. Naloga prvih je »vznemirjati in ohranjati spoštovanje prebivalstva«; naloga drugih pa dejansko kaj narediti. Med prve se uvrščajo suvereni, med druge izvoljeni predstavniški organi.
Karkoli si že mislimo o ustavni monarhiji kot državni ureditvi, so njene kvalitete danes, v času krize zahodne demokracije in nezadržnega vzpona postideološke politike, po vsej verjetnosti nazornejše kot v kateremkoli obdobju po koncu druge svetovne vojne. V desetih evropskih ustavnih monarhijah kraljeve družine pogosto igrajo pomembno povezovalno vlogo. Državljanom ponujajo nekaj, kar jim politiki ne morejo. Nekateri verjamejo, da ni naključje, da so med deseterico monarhij tudi nekatere najbolj liberalne in egalitarne demokracije na svetu.
