Medeni tedni Italijanov in vlade kar trajajo
Podpora vladi še vedno raste, toda trenj v koaliciji je vse več.
Odpri galerijo
Vlada dveh raznorodnih strank, Gibanja 5 zvezd in Lige, kaže znamenja krize. Na fotografiji Matteo Salvini.
FOTO: Alessandra Tarantino Ap
V italijanski politiki se je spremenilo malone vse, in to Italijanom ugaja. Javnomnenjska podpora tako imenovani vladi sprememb – od njenega nastanka niso minili niti štirje meseci – še vedno narašča. Toda drugo vprašanje je ljubezen v sami koaliciji, med dvojico Salvini-Di Maio.
Spremembe v italijanski politiki so pomembne tudi za razumevanje širške evropske politike. V državah članicah Evropske unije se po volitvah čedalje težje rojevajo vlade, zdajšnja rimska je neobičajen eksperiment; združuje dve tako rekoč nezdružljivi politični sili, v koalicijski dokument sta se prelila dva različna politična programa. Ni prenesetljivo, da se trenja v vladi, ki je nastala na precej arbitraren način, stopnjujejo. Za rimsko vladajočo garnituro se začenja težka politična jesen.
Vlada dveh raznorodnih strank, Gibanja 5 zvezd in Lige, kaže znamenja krize. Veliko je področij, na katerih sta si ministra in podpredsednika Luigi Di Maio in Matteo Salvini daleč narazen. Prvega zaposluje temeljnji dohodek, glavna obljuba v predvolilnem programu G5Z, drugega priseljenska politika in pozicioniranje v Evropi, večino naporov je že usmeril v priprave na volitve v evropski parlament prihodnje leto. Hkrati Di Maia vznemirja Salvinijevo desnosredinsko zavezništvo, ki nastaja pred deželnimi volitvami v prihodnjih mesecih.
Desna Liga, konservativna stranka Naprej, Italija nekdanjega premiera Silvia Berlusconija in postfašistični Bratje Italije Giorgie Meloni so se odločili, da bodo, tako kot letošnjo pomlad na parlamentarnih volitvah, skupaj nastopili tudi na volitvah na lokalni ravni: v Abrucih, Bazilikati, Piemontu in na Sardiniji. Salvini torej bolj stavi na desnosredinsko zavezništvo z opozicijskima strankama, ne glede na koalicijo z Gibanjem 5 zvezd na zvezni ravni.
V ozadju vsega so dramatično spremenjena razmerja moči. Kar je prvega junija nastalo kot vladna koalicija Di Maia in Salvinija, se je prek poletja preoblikovalo v vlado Salvinija in Di Maia. Slednji je ostal nekje zadaj; čeprav je njegova stranka zmagovalka parlamentarnih volitev, je v politiki malo opažen, prvak Lige pa je vseprisoten. V začetku tedna je vlada sprejela ukrep, tako imenovani dekret Salvini, ki omogoča lažjo deportacijo migrantov.
Te dni je prva tema spor zaradi temeljnega dohodka, Di Maio je odprl fronto s finančnim ministrom. Po podatkih Istata, Nacionalnega inštituta za statistiko, se revščina v Italiji tudi po krizi povečuje, in to ne samo na jugu države, meja revščine je 780 evrov na mesec za osebe, ki živijo same, na jugu je po tem kriteriju revnih več kot 46 odstotkov ljudi. Vabljivost Gibanja 5 zvezd pred volitvami je temeljila predvsem na obljubi tega, stranka ne more na evropske volitve, ne da bi vihtela zastavo temeljnega dohodka. Giovanni Tria, tehnokrat v Contejevi vladi, se je znašel pod pritiskom za povečanje javne porabe zaradi predvolilnih strankarskih obljub. Vtem ko hoče obdržati proračunski primanjkljaj Italije na 1,6 odstotka bruto domačega proizvoda, zavzema se za postopno uveljavitev vladnega programa, Gibanje 5 zvezd in Liga zagovarjata povišanje na dva odstotka BDP.
V italijanski politiki so se spremenile politične teme, akterji, govorica in cilji, ugotavlja politolog Ilvo Diamanti v Repubblici. Potem ko je bila politika več kot štirideset let nespremenljiva, narekovale so jo organizirane stranke, podpirali so jo deklarirani programi in ustaljeni nazori ter zvesti, opredeljeni volivci, vodili pa so jo profesionalni politiki, so se v devetdesetih letih stvari spremenile. Politiko se prodaja, kakor vse drugo, postala je spektakelska. V ospredje so stopili digitalna zborovanja, mit direktne demokracije, sodelovanje in odločanje vsakega in vseh, komentira zgoraj omenjeni.
Toda upor proti etablirani politiki, ki se je zgodil na italijanskem političnem prizorišču in je opazen tudi drugod, je bil predvidljiv in logičen. Že ob preteklih volitvah leta 2013 je bilo populistično Gibanje 5 zvezd prvouvrščena posamična stranka, čeprav je vlado zatem oblikovala Demokratska stranka in vladala naslednjih pet let. Odpor proti politiki, ki ga gledamo, je otrok ekonomske krize in povečanja revščine, je te dni v enem od intervjujev komentiral levičarski politik Francesco Rutelli, nekdanji minister in rimski župan. »Kdor je danes ogorčen zaradi rumeno-zelene vlade, nima spoštovanja za ljudsko voljo.« Po njegovem prepričanju si je politika predolgo zapirala oči pred tem, da gospodarska kriza napaja odpor proti eliti, tako kot niti ni zaznala dvomov in nemira, ki so se polastili levosredinskega volilnega telesa.
Zato fenomena zdajšnjih politikov, ki so zasedli italijansko politično prizorišče, ni mogoče podcenjevati. Po eni zadnjih raziskav, julija letos jo je izvedel Demos&Pi, Coop, je med aktualnimi političnimi osebnostmi, ki bodo najbolj pomembne tudi vnaprej, na vrhu seznama Matteo Salvini. Pravzaprav se je znašel približno tam, kjer je papež Frančišek, samo da slednjega zaznamuje solidarnost, prvega pa določa zavračanje priseljencev in lastnost močnega voditelja. Salvini, zelo spreten na družbenih omrežjih in vešč manipulacije s protipriseljensko govorico, je vabljiv za volilvce, medtem ko levosredinski politiki Demokratov nekdanjega premiera Mattea Renzija podpora še vnaprej kopni.
Tudi javnomnenjska podpora vlade kar traja in se še povečuje, dosegla je 62 odstotkov podpore. Skoraj dve tretjini vprašanih podpirata vladajočo koalicijo ministrskega predsednika Giuseppeja Conteja, kaže nedavna anketa dnevnika Repubblica.
Spremembe v italijanski politiki so pomembne tudi za razumevanje širške evropske politike. V državah članicah Evropske unije se po volitvah čedalje težje rojevajo vlade, zdajšnja rimska je neobičajen eksperiment; združuje dve tako rekoč nezdružljivi politični sili, v koalicijski dokument sta se prelila dva različna politična programa. Ni prenesetljivo, da se trenja v vladi, ki je nastala na precej arbitraren način, stopnjujejo. Za rimsko vladajočo garnituro se začenja težka politična jesen.
Gibanje 5 zvezd ne more na evropske volitve, ne da bi vihtelo zastavo temeljnega dohodka.
Znamenja krize
Vlada dveh raznorodnih strank, Gibanja 5 zvezd in Lige, kaže znamenja krize. Veliko je področij, na katerih sta si ministra in podpredsednika Luigi Di Maio in Matteo Salvini daleč narazen. Prvega zaposluje temeljnji dohodek, glavna obljuba v predvolilnem programu G5Z, drugega priseljenska politika in pozicioniranje v Evropi, večino naporov je že usmeril v priprave na volitve v evropski parlament prihodnje leto. Hkrati Di Maia vznemirja Salvinijevo desnosredinsko zavezništvo, ki nastaja pred deželnimi volitvami v prihodnjih mesecih.
Desna Liga, konservativna stranka Naprej, Italija nekdanjega premiera Silvia Berlusconija in postfašistični Bratje Italije Giorgie Meloni so se odločili, da bodo, tako kot letošnjo pomlad na parlamentarnih volitvah, skupaj nastopili tudi na volitvah na lokalni ravni: v Abrucih, Bazilikati, Piemontu in na Sardiniji. Salvini torej bolj stavi na desnosredinsko zavezništvo z opozicijskima strankama, ne glede na koalicijo z Gibanjem 5 zvezd na zvezni ravni.
V ozadju vsega so dramatično spremenjena razmerja moči. Kar je prvega junija nastalo kot vladna koalicija Di Maia in Salvinija, se je prek poletja preoblikovalo v vlado Salvinija in Di Maia. Slednji je ostal nekje zadaj; čeprav je njegova stranka zmagovalka parlamentarnih volitev, je v politiki malo opažen, prvak Lige pa je vseprisoten. V začetku tedna je vlada sprejela ukrep, tako imenovani dekret Salvini, ki omogoča lažjo deportacijo migrantov.
Temeljni dohodek
Te dni je prva tema spor zaradi temeljnega dohodka, Di Maio je odprl fronto s finančnim ministrom. Po podatkih Istata, Nacionalnega inštituta za statistiko, se revščina v Italiji tudi po krizi povečuje, in to ne samo na jugu države, meja revščine je 780 evrov na mesec za osebe, ki živijo same, na jugu je po tem kriteriju revnih več kot 46 odstotkov ljudi. Vabljivost Gibanja 5 zvezd pred volitvami je temeljila predvsem na obljubi tega, stranka ne more na evropske volitve, ne da bi vihtela zastavo temeljnega dohodka. Giovanni Tria, tehnokrat v Contejevi vladi, se je znašel pod pritiskom za povečanje javne porabe zaradi predvolilnih strankarskih obljub. Vtem ko hoče obdržati proračunski primanjkljaj Italije na 1,6 odstotka bruto domačega proizvoda, zavzema se za postopno uveljavitev vladnega programa, Gibanje 5 zvezd in Liga zagovarjata povišanje na dva odstotka BDP.
V italijanski politiki so se spremenile politične teme, akterji, govorica in cilji, ugotavlja politolog Ilvo Diamanti v Repubblici. Potem ko je bila politika več kot štirideset let nespremenljiva, narekovale so jo organizirane stranke, podpirali so jo deklarirani programi in ustaljeni nazori ter zvesti, opredeljeni volivci, vodili pa so jo profesionalni politiki, so se v devetdesetih letih stvari spremenile. Politiko se prodaja, kakor vse drugo, postala je spektakelska. V ospredje so stopili digitalna zborovanja, mit direktne demokracije, sodelovanje in odločanje vsakega in vseh, komentira zgoraj omenjeni.
Toda upor proti etablirani politiki, ki se je zgodil na italijanskem političnem prizorišču in je opazen tudi drugod, je bil predvidljiv in logičen. Že ob preteklih volitvah leta 2013 je bilo populistično Gibanje 5 zvezd prvouvrščena posamična stranka, čeprav je vlado zatem oblikovala Demokratska stranka in vladala naslednjih pet let. Odpor proti politiki, ki ga gledamo, je otrok ekonomske krize in povečanja revščine, je te dni v enem od intervjujev komentiral levičarski politik Francesco Rutelli, nekdanji minister in rimski župan. »Kdor je danes ogorčen zaradi rumeno-zelene vlade, nima spoštovanja za ljudsko voljo.« Po njegovem prepričanju si je politika predolgo zapirala oči pred tem, da gospodarska kriza napaja odpor proti eliti, tako kot niti ni zaznala dvomov in nemira, ki so se polastili levosredinskega volilnega telesa.
Zato fenomena zdajšnjih politikov, ki so zasedli italijansko politično prizorišče, ni mogoče podcenjevati. Po eni zadnjih raziskav, julija letos jo je izvedel Demos&Pi, Coop, je med aktualnimi političnimi osebnostmi, ki bodo najbolj pomembne tudi vnaprej, na vrhu seznama Matteo Salvini. Pravzaprav se je znašel približno tam, kjer je papež Frančišek, samo da slednjega zaznamuje solidarnost, prvega pa določa zavračanje priseljencev in lastnost močnega voditelja. Salvini, zelo spreten na družbenih omrežjih in vešč manipulacije s protipriseljensko govorico, je vabljiv za volilvce, medtem ko levosredinski politiki Demokratov nekdanjega premiera Mattea Renzija podpora še vnaprej kopni.
Tudi javnomnenjska podpora vlade kar traja in se še povečuje, dosegla je 62 odstotkov podpore. Skoraj dve tretjini vprašanih podpirata vladajočo koalicijo ministrskega predsednika Giuseppeja Conteja, kaže nedavna anketa dnevnika Repubblica.
