Mehika: V spopadih narkokartelov tretjino manj žrtev kot pred letom

Ciudad Juarez se že vrsto let ponaša z nazivom najnevarnejšega mesta v Mehiki, morda tudi na svetu, čeprav ima pri tem nekaj velikih tekmecev, kot je venezuelska prestolnica Caracas. To »čast« si je prislužil kot eno od središč mehiškega obračuna z narkokarteli, ki mu ni videti konca. Problem je večplasten, saj je boj z mamilarskimi tolpami ena od prednostnih nalog, ki si jih je mehiški predsednik Félipe Calderon zadal takoj po izvolitvi pred nekaj več kot petimi leti. Na najbolj izpostavljena območja je takrat poslal na tisoče vojakov, da bi se skupaj z lokalno policijo (pogosto korumpirano ali pa vsaj zelo prestrašeno) spoprijeli s tem sodobnim mehiškim zlom. Ob tem je jasno, da brez orjaškega ameriškega trga, ki se začenja le nekaj kilometrov severno od Juareza, takoj za mejno reko, domači trgovci z opojno smrtjo še zdaleč ne bi bili tako uspešni. Zaradi velikanske konkurence med številnimi tolpami, ki sestavljajo zloglasne mehiške narkokartele, je še težje oceniti, ali njihovi voditelji občasno padejo v roke zasledovalcev predvsem zaradi povečane učinkovitosti policije in vojske ali je to prej posledica medsebojnega izigravanja in izdaj med tolpami.

Američani sicer priznavajo del krivde za razraščanje nadvse donosne trgovine z mamili v svoji južni sosedi, vendar se njihova prizadevanja za ureditev tamkajšnjih razmer največkrat ustavijo pri tem, da kdaj pa kdaj sprejmejo katerega od mehiških tožilcev ali celo policijskih šefov, ki se zaradi groženj zateče na ameriško stran meje. Lani se je za to odločila tudi zelo zagnana načelnica policijske postaje enega od mehiških obmejnih mest, ki je na izpostavljenem položaju zdržala le nekaj mesecev, ko pa so tolpe začele groziti še njeni družini, je zbežala v ZDA in tam dobila zatočišče. Vsaj glede tega so Američani, kakor je videti, dovolj velikodušni do svojih mehiških zaveznikov.

Zavrnjena ponudba podzemlja

V zadnjem obdobju pa prav v Ciudadu Juarezu opažajo nov pojav. Zadeva se zdi tako nenavadna, da ji je celo New York Times posvetil eno prestižnejših strani. Vodstvo mehiške policije je namreč iz Tijuane v Juarez premestilo policijskega poveljnika Juliana Leyzaolo, nekdanjega vojaka, ki je po prevzemu položaja načelnika tamkajšnje policije novinarju NYT povedal, da ga je že nekaj dni po nastopu službe poklical vodja »kriminalnega sindikata«.

To ga niti ni presenetilo, saj je že dolgo navajen različnih groženj, vendar je bilo tokrat le nekoliko drugače. Na drugem koncu telefonske linije je bil namreč nekdanji visoki policijski častnik, ki je novemu šefu juareške policije predlagal nekakšno partnerstvo. Nenavaden je bil že začetek. »Tu Diego,« je dejal vodja kriminalnega združenja José Antonio Acosta Hernández, splošno znan pod vzdevkom El Diego. »Na razpolago sem vam,« je nadaljeval v presenetljivo kooperativnem tonu. Leyzaola je povedal, da je kljub telefonskemu pogovoru nekaj mesecev pozneje aretiral El Diega in nekaj njegovih sodelavcev.

»S kriminalci ni dialoga,« suho pojasnjuje šef policije v Juarezu, ki je medtem postal najbolj znan in obenem kontroverzen policijski poveljnik v Mehiki. Pod seboj seveda nima kakšne majhne policijske postaje, saj poveljuje kakim 2300 policistom, medtem ko jih je bilo še pred nekaj leti tam zaposlenih celo blizu 3000. »Velika težava je, ker ima kar 1800 od 2300 policistov službo manj kot dve leti,« pojasnjuje, da je ključna pomanjkljivost njegovih podrejenih pomanjkanje izkušenj.

Spodbudnejša črna statistika

O Juarezu se mediji običajno razpišejo ob prelomu leta in tako je bilo tudi tokrat. Toda medtem ko so prejšnja leta razglabljali samo o vsakič novem tragičnem rekordu – leta 2010 je bilo na tamkajšnjih ulicah ubitih skoraj 4000 ljudi –, so letos poročali o spodbudnejšem trendu. Lani se je namreč število mrtvih v primerjavi s predlanskim zmanjšalo za kar tretjino. O vzrokih in posledicah je na daljavo težko presojati, a časopisi vseeno poudarjajo, da se je v preteklem letu znatno povečalo število pritožb nad policijskim ravnanjem in da zdaj tudi policisti grobo kršijo človekove pravice. Prav tako je precej pritožb na račun poveljnika Leyzaole, nekateri se celo sprašujejo, ali so glede na tovrstne ugotovitve prebivalci mesta sploh kaj pridobili. Mafijska tolpa La Linea je resda poražena, toda medtem se je na njeno mesto povzpel njen glavni tekmec, kartel Sinaloa.

Meščani si še niso na jasnem, kaj lahko pričakujejo v prihodnje. Nekateri poudarjajo, da je novi poveljnik policije dosegel tisto, kar so od njega pričakovali in zahtevali, pa četudi priznavajo, da se z njegovimi postopki ni mogoče vselej strinjati. Julian Leyzaola ne skriva, da rad pokaže svojo trdo naravo tudi pred ljudmi, in ima to za del taktike. Mesto je pomiril tako, da ga je razdelil na več sektorjev in se z vso močjo spravil nad najbolj »vroče« predele, začenši s poslovnim središčem, kjer je imela svoje središče La Linea. Kritizirajo pa ga, ker je s preiskavami in neupravičenimi aretacijami »sistematično kršil človekove pravice« in se menda s pretepanjem pogosto celo sam spravil nad osumljence v zaporu.

Kljub temu se zdi, da se večina meščanov ne pritožuje, saj so se dolga leta bali zaradi strahovlade lokalnih kriminalcev (ti so se sicer že spravili nad novega policijskega poveljnika, ki je junija lani preživel še enega v seriji atentatov nanj). Sprašujejo se le, kaj se bo dogajalo v njihovem mestu, ko jih bo Leyzaola prej ali slej zapustil.