Merklova na Kitajskem: evropska Kitajska in azijska Nemčija

Angela Merkel je na tržnici v Chengduju kupila pekoče rezance za pet juanov (0,40 evra) in se pogovarjala z mimoidočimi; tako se je začel njen sedmi obisk na Kitajskem.

O Nemčiji že nekaj časa govorijo, da je postala evropska Kitajska, ker še vedno izdeluje vse od motornih žag do superhitrih vlakov in ker trguje s prav vsemi državami na evropski celini. Tudi azijska sila ni nikoli skrivala, da bi v vseh modelih azijskega združevanja rada imela takšno vlogo, kakršno ima v Evropi Nemčija. Rada bi postala takšna trgovinska pa tudi tehnološka sila, ki bi zapovedovala gospodarske smernice in določala regionalno politiko porabe in varčevanja. Prav nič ne bi nasprotovala azijski uniji, če bi bila pri odločanju o tečaju enotne valute, usmerjanju skupne diplomacije in določanju strategije prihodnjega razvoja prva med enakimi – da bi bila torej prva. Vsi drugi bi bili bolj ali manj enaki.

Prav zato, ker imata državi tako podobne ambicije, je nemška kanclerka Angela Merkel pripotovala na Kitajsko že sedmič v času svojega mandata, in to samo nekaj več kakor tri mesece po tem, ko je v Berlinu gostila predsednika Xi Jinpinga. Zelo pomenljiv je že podatek, da noben drug evropski voditelj nima tako pogostih neposrednih stikov s kitajskimi kolegi, zato ni težko verjeti, da imata državi res »posebne odnose«.

Zakaj je kitajsko-nemško partnerstvo tako posebno?

Najprej o številkah. Leta 2013 je Kitajska z Evropsko unijo izmenjala skupno za 480 milijard dolarjev blaga in storitev, od tega samo z Nemčijo več kot 161 milijard, kar je več od menjave, ki jo z azijsko silo skupaj ustvarita Francija in Velika Britanija. Nemčija je samo lani za 50 odstotkov povečala naložbe v kitajsko industrijo, Volkswagen pa je napovedal, da bo v prihodnjih nekaj letih vložil še 18 milijard evrov.

Ne glede na to, katere statistične podatke o kitajsko-nemških gospodarskih odnosih si ogledamo, takoj opazimo, da lahko povsod govorimo o milijardnih zneskih. Zdi se, kakor da napovedi o upočasnitvi kitajske rasti in finančnih težavah evrskega območja ne veljajo za dvostranske odnose med obema silama. Samo v Chengduju, glavnem mestu pokrajine Sečuan, v kateri Merklova začenja svoj obisk na Kitajskem, je registriranih približno 160 nemških podjetij. Nemčija zato pomembno pomaga Pekingu že tako, da ustvarja pozitivno ozračje med vlagatelji glede poslovanja na kitajskih tleh, saj so mu Evropejci na splošno čedalje manj naklonjeni. Delovna sila je čedalje dražja, se pritožujejo, konkurenca na trgu pa ni poštena, saj kitajska podjetja na skrivaj prejemajo subvencije iz različnih virov. Tudi o tem se bodo pogovarjali Merklova in njeni gostitelji. Zlata doba poslovanja s Kitajsko se končuje tudi za Nemce, čeprav se razmere zanje niso niti približno tako poslabšale kakor za preostale Evropejce.

Zaradi tako obsežnega gospodarskega sodelovanja Merklova seveda ne prihaja na Kitajsko zato, da bi premieru Li Keqiangu, še manj pa predsedniku Xi Jinpingu pridigala o človekovih pravicah. Med obiskom bo sicer omenila tudi to vprašanje, vendar bolj kakor opozorilo, da med obema silama še naprej ostajajo nekatere ideološke razlike, ki ne bodo ovirale čedalje večje trgovinske menjave, vse dokler ne bodo vplivale na razumevanje pravnih okvirov poslovanja, zlasti spoštovanja intelektualne lastnine.

Nemčija je tako ali tako odkrila svoj način boja za kitajsko svobodo govora, zato disidentski umetnik Ai Weiwei enako pogosto gostuje v berlinskih muzejih kakor Angela Merkel v pekinški Veliki palači ljudstva. Kanclerka bo med svojim obiskom v kitajskem glavnem mestu sicer zaprosila, naj Ai Weiweiju pustijo prosto potovati v tujino, vendar je takšno omenjanje vprašanja človekovih pravic popolnoma nedolžno in z ničimer ne moti že vzpostavljenega ravnotežja, zaradi katerega se lahko Merklova in njeni gostitelji danes in jutri popolnoma posvetijo drugim temam. Od razmer v evropskem gospodarstvu do politične prihodnosti Ukrajine.

Pomen odnosa z Nemčijo

Odnosi z Nemčijo, pravijo kitajski politični strokovnjaki, vedno povedo, kako trdno je partnerstvo med azijsko silo in EU. Pravzaprav razkrivajo, na kakšni ravni je sporazumevanje med Kitajsko in Evropo na splošno. Zato je toliko bolj zanimivo slišati, da bodo leto 2015 označili za kitajsko-nemško »leto inovacij«. In ko to izgovorita Angela Merkel in Li Keqiang, je jasno, da hkrati tudi druge države članice EU pozivata k temu, naj podprejo to načelo, ki za zdaj lebdi v praznem prostoru med trgovinsko bližino in ideološkimi razlikami. Kitajci ga bodo verjetno poskušali še naprej povezovati z znanostjo in tehnologijo, Nemci pa bodo poskušali poudarjati inovativnost pri reformah na področju zakonodaje, izobraževanja in socialnega varstva.

Pri kitajsko-nemškem partnerstvu je navsezadnje pomembno tudi to, da je zdaj Nemčija prevzela odgovornost za ustvarjanje večpolnega sveta, za katerega si je nekoč prizadevala Francija pod vodstvom Jacquesa Chiraca. Nekateri evropski analitiki so prepričani, da bi Berlin lahko postal posrednik v odnosih med Pekingom in Washingtonom, vendar za to ni nikakršne potrebe. Kitajska zna sama obvladovati težave v odnosih z ZDA in ni zelo verjetno, da bi z Nemčijo ustvarjala protivohunsko zavezništvo proti ameriški agenciji za državno varnost (NSA). Kitajski hekerji so že vdirali v računalniški sistem kabineta Merklove, zato ne moremo pričakovati, da bo Merklova pripravljena s kitajskim vodstvom izmenjati informacije o čemerkoli, kar je povezano z Edwardom Snowdnom.

Kitajska bo lahko Nemčijo tudi tokrat izkoristila za nove očitke Japonski, ko bo spet poudarjala razlike med nekdanjima »silama osi«. Odnos Berlina do nacistične preteklosti je za Kitajce vzor za to, kako bi se moral do zločinov, storjenih med drugo svetovno vojno, vesti tudi Tokio. Angela Merkel je že dala vedeti, da noče poslabšanja odnosov z Japonsko, zato ne podpira kitajskih namigov na »vzorno kesanje«, ki je značilno za njen narod in kakršno Peking še vedno pričakuje od vzhodnih sosedov. Kitajski voditelji bodo kljub temu spet poskušali spregovoriti o tem vprašanju.

Obisk Merklove na Kitajskem je pomemben tudi za preostale Evropejce, ker bodo na podlagi njenega obiska lahko izvedeli, kako pomembna je Kitajska za vso Evropsko unijo. Zato bi bilo pametno spremljati vse, kar bodo povedali na uradnih pogovorih. Kajti če se namerava Nemčija še bolj uveljaviti na kitajskih tleh, pravzaprav odpira vrata mnogim drugim državam, ki ne morejo niti sanjati o tem, da bi postale »evropska Kitajska«, bi pa se gotovo lahko pridružile verigi sodelovanja z azijsko silo, ki jo bo Merklova tudi tokrat okrepila. Chirac je nekoč povedal: »Kolikor več je Francije na Kitajskem, toliko več je Evrope na kitajskih tleh.« Zdaj je treba v stavku zamenjati samo eno besedo. Kolikor več je Nemčije, toliko več je tudi vseh drugih na Kitajskem. Toliko več Evrope seveda.