»Migracije so zapisane v DNK Evropejcev«

Evropska unija se pri iskanju rešitev za zajezitev vala priseljencev s kriznih območij ob Sredozemskem morju čedalje bolj pomika v smeri priprave enotnega azilnega sistema. Pot do njegove uresničitve še zdaleč ne bo lahka: nasprotujoči si pogledi evropskih vlad kažejo, kako ena najhujših humanitarnih kriz sodobnega časa v prvi vrsti predstavlja političen problem.

Razpravo o tem, kako preprečiti prihod več sto tisoč ljudem, ki se vsako leto odpravijo na nevarno pot čez Sredozemlje samo zato, da bi dosegli ozemlje EU, bodo v prihodnjih mesecih zaznamovali ostri ideološki spopadi. Ti v resnici ne bodo nič drugega kot priložnosti za zbiranje volilnih glasov, v katerih bodo evropski politiki poskušali nasloviti skrbi vseh tistih prebivalcev, ki v povečevanju števila priseljencev vidijo neposredno eksistenčno grožnjo bodisi v kontekstu varnosti bodisi zaradi strahu pred spreminjanjem lastne kulture. Pričakovati je, da bodo vlade držav, v katerih je položaj tujcev postal ena najbolj toksičnih političnih tem, poskušale storiti vse, da zaustavijo sprejetje ukrepov, ki bi problem v očeh njihovih volivcev le še poslabšali. To pomeni nasprotovanje novim pravilom, po katerih bi nezakoniti migranti postali problem celotne EU, in ne zgolj njenih južnih članic.

Evropeizacija azilnih politik

Koraki v smeri vzpostavitve novih, legalnih načinov vstopanja v EU za prebivalce severnoafriških in bližnjevzhodnih držav po mnenju strokovnjakov predstavljajo prve obrise skupne evropske azilne politike in vodijo v neposreden konflikt z državami, ki nasprotujejo tovrstni koordinaciji ter enakomerni delitvi bremen, ki jo ta predpostavlja.

Evropska komisija je z načrti o vzpostavitvi povezanega sistema procesnih centrov zunaj meja EU, ki ga je konec prejšnjega tedna v Bruslju predstavil komisar za migracije in notranje zadeve Dimitris Avramopulos, zaplula v neznane vode. Predlog, po katerem bi Unija obstoječe urade in veleposlaništva v državah, kot so Egipt, Turčija, Niger in Libanon, uporabila za pregledovanje prošenj za azil in status beguncev, po pisanju Guardiana predstavlja radikalno novost, ki bi jo lahko vlade razumele kot poskus »evropeizacije« enega od pomembnejših delov nacionalnih migracijskih politik.

Namen načrtovanih sprememb je po navedbah komisije vzpostavitev novih, legalnih poti za vstop v EU in hkrati zmanjšanje števila nezakonitih oblik priseljevanja. Kot je v intervjuju za britanski časnik pojasnila Elizabeth Collett, predstavnica Inštituta za migracijske politike (MPI) v Washingtonu, napoved EU predstavlja »enormen korak« v smeri vzpostavljanja tesnejšega sodelovanja med državami, a je hkrati poudarila, da ta že na začetku poraja cel kup pravnih in političnih dilem. Najbolj problematična med njimi se nanaša na porazdelitev bremen. Da bi lahko sistem resnično zaživel, bi se morale države med seboj dogovoriti, po kakšnem ključu bi sprejemale ljudi, ki bi jim odobrili prošnjo za azil oziroma status begunca. V sedanji zaostreni politični klimi se kaj takšnega zdi skorajda neverjetno.

Migracije del DNK

Ljudi, ki se v iskanju boljše prihodnosti iz držav Severne Afrike in Bližnjega vzhoda podajo na nevarno pot čez Sredozemlje, je iz leta v leto več. Največ jih prihaja z območij, kjer divjajo vojne, vse več pa je tudi takšnih, ki se na sever odpravijo iz ekonomskih razlogov. Samo lani jih je v EU po vodi prišlo 218.000, najmanj 3500 jih poti ni preživelo.

Grški komisar Avramopulos je med nastopom izrazil prepričanje, da so »migracije zapisane v DNK Evropejcev« in da bo EU na koncu našla skupen jezik in rešitev, ki bo po meri vsem. Toda čas tokrat ni na strani niti komisije niti držav članic. Ukrepe za zajezitev vala priseljencev s kriznih območij ob Sredozemskem morju v nekaterih evropskih prestolnicah spremlja vse večji občutek nujnosti. Za čimprejšnjo ureditev področja se zavzemajo zlasti v Rimu in Atenah, kjer se bojijo, kaj bosta prinesli pomlad in vrnitev toplega vremena. Medtem ko se Italija trudi igrati po pravilih, nova grška vlada napoveduje, da se bo postavila po robu Bruslju, zaprla prenatrpane pridržitvene centre, nezakonitim priseljencem pa uredila status in jih izpustila na prostost.

Kaj se bo z njimi zgodilo potem, je nemogoče napovedati. Vlada obljublja pomoč pri asimilaciji, a za to potrebuje podporo javnosti. Tradicionalno negativen odnos Grkov do priseljencev kaže, da si jo bo težko zagotovila.