Bihać – Igra je odprta. Eni fantje hočejo čez mejo, drugi jim to poskušajo preprečiti. Izzivalci imajo nahrbtnik, jakno in mobilni telefon, nasprotniki pendreke, elektrošoke in pištole. Čeprav je poraženec znan vnaprej, se igra ne bo nikoli končala.



Na območju Velike Kladuše in Bihaća so pomešani ljudje s treh celin, sporazumevanje je velikokrat oteženo. Toda ne glede na to, ali govorijo paštunsko, afgansko (dari), urdujsko, perzijsko (farsi), arabsko, bengalsko, angleško ali srbohrvaško, obstaja beseda, ki jo uporabljajo in razumejo vsi. The game. Igra. Ta beseda ima resda precej široko pomensko polje, vendar ima v Bosni in Hercegovini jasen pomen – preboj prek hrvaške in slovenske meje do mednarodne zaščite in priložnosti za dostojno življenje.


 

»Samo smejejo se«

Ljudje poskušajo priti do Evropske unije trikrat, petkrat, desetkrat, dvajsetkrat, tridesetkrat … A če bo treba, bodo šli v igro tudi štiridesetkrat ali petdesetkrat.

Hrvaški in slovenski policisti ne upoštevajo namere za oddajo prošnje za mednarodno zaščito (azil). Brez ustreznega pravnega postopka, da bi upravičenost prošnje preučili strokovnjaki na notranjem ministrstvu, ljudem iz Azije in Afrike izdajajo plačilne naloge za nezakonito prečkanje meje ali jih vrnejo v Bosno in Hercegovino brez odločbe (pushback).

»Ko so me ujeli, sem rekel: 'Hočem azil', a so samo odgovorili: 'Nema azila' [Ni azila],« je zasopihal mladenič iz Maroka. Podobne izkušnje ima Mohamed­ Afzal iz Pakistana. »Vedno rečem, da hočem azil, a me nikoli ne upoštevajo. Samo smejejo se. Rekel sem jim, da je to moja pravica, a so mi odgovorili: 'Ne moremo ti dati azila.'«

Ko poslušaš prvega, slišiš vse

Vsa pričevanja so skoraj enaka. Slovenski policisti vračajo ljudi na Hrvaško, hrvaški v BiH, s to razliko, da jih zraven še pretepejo, jim raztrgajo papirje iz Slovenije in ukradejo mobilne telefone, denar, oblačila … Kot da uničujejo dokaze o nezakonitem vračanju, nesrečniki pa lahko nato krivico dokazujejo samo z besedami.

»V Sloveniji dobimo papir (o nezakonitem prehodu meje), nato nam ga na Hrvaškem vzamejo.­ Vzamejo nam tudi denar in mobitele, zdaj pozimi še jakne in čevlje,« je bil jezen Mohamed Afzal. »Pregledajo nam celo spodnje hlače in zagrozijo, da nas bodo še bolj pretepli, če kaj skrivamo.«

Nič drugače ni povedal Pakistanec Faisal Maher v migrantskem centru Bira v Bihaću. »Na Hrvaškem so mi vzeli nahrbtnik in spalno vrečo. Zraven so nas zmerjali, toda nekateri smo v Bihaću že dve leti, zato vemo, s čim vse nas primerjajo.«

Modrice, ureznine, raztrganine in zlomljene okončine imajo skoraj vsi, ki so jih vrgli iz igre na Hrvaškem. Eden na roki, drugi na nogi, tretji na hrbtu … kažejo tudi ugrize (policijskih) psov. Primerov je toliko, kot da bi bili v vojni bolnici in ne v begunskem centru. Toda začetna nejevera, kako je kaj takega sploh mogoče sredi Evrope, se je spremenila v še večjo tesnobo, ko so začeli pripovedovati fantje z najtežjimi poškodbami.

Bos v mrzlo vodo

Poviti nožni prsti in sedenje na invalidskem vozičku so ob prvem snidenju napovedali, da je nesreča Ismatulaha Rahimija iz Afganistana še hujša kot pri drugih. »Preden so me hrvaški policisti v Bosni spet vrgli iz avta, so mi vzeli tudi čevlje,« je rekel jezno. »Bos sem moral hoditi po snegu in v mrzli vodi, zato imam ozebline prstov in infekcijo. Več ur je trajalo, da sem prišel do zdravniške oskrbe.«

Kako dolgo bo trajala njegova »bolniška«, ne ve. Pokazal je zdravniški izvid, vendar ničesar ne razume. Čaka na vozičku. Ko bodo prsti ozdravljeni, bo šel spet v igro.


 

»Nočem jih tožiti. Hočem samo svobodo«

Mohamed Umar je bil na prvi pogled pripravljen za igro. Okretno se je pognal s pograda, močno stisnil roko in med hojo ni zaostajal. Toda ko je dvignil hlačnico, je pokazal povito nogo.

»V igro sem šel s šestimi ljudmi, nato so nas na Hrvaškem ujeli. Peljali so nas na policijsko postajo, kjer je bilo že več migrantov,« je povzel svojo izkušnjo. »Zdelo se mi je čudno, zakaj je tam fant z ožgano nogo. Nato so tudi mene postavili na mizo, mi dali injekcijo in z grelno napravo potegnili po moji nogi. Skoraj ničesar nisem čutil, verjetno so mi z injekcijo dali nekaj proti bolečinam. Potem so me potresli še z nekakšnim prahom, da se je kadilo in počrnilo.«

Umar je zatrdil, da mu niso izdali pisne odločbe, zgolj fotografirali so ga in mu vzeli prstne odtise. »Nisem jih razumel. Toda spomnim se njihovih obrazov in kakšna je bila stavba. Če bi bil spet tam, bi vse prepoznal.«

Rana se mu dobro celi. Infekcije nima in v Bihaću ga redno prevezujejo. »Sem v dobri oskrbi,« je pristavil. Kljub težki poškodbi hrvaških policistov noče sodno preganjati. »Nočem jih tožiti. Hočem samo svobodo.«

Očitna objektivna krivda

Razen besed Mohamed Umar nima drugih dokazov, kako je nastala njegova poškodba. Jasnega odgovora na tako pomembno vprašanje nimajo niti slovenski zdravstveni strokovnjaki, saj diagnoze ni mogoče podati zgolj na podlagi ocene fotografij.­

Poškodbe, kot jih prikazuje fotografija, lahko nastanejo kot posledica toplotnega ali kemičnega dejavnika. Do pravih sklepov bi lahko prišli zgolj ob takojšnjem pregledu in poznejših kontrolnih pregledih, ko bi na podlagi videza, občutljivosti kože in krvnega pretoka ugotovili način poškodovanja.

Hrvaška policija je po pričakovanjih zatrdila, da Mohamedovega primera ne pozna. V odgovoru so predstavili zgodbo pakistanskega mladoletnika, ki ima (podobne) poškodbe zaradi žarečega predmeta. Mladoletnika naj bi napadla skupina Afganistancev v migrantskem centru v Bihaću, zraven so mu odvzeli še denar in druge dragocenosti.



»Gre za vzorec kaznovanja in mučenja tujih kriminalnih skupin, ki v Bosni in Hercegovini izvajajo kazniva dejanja na škodo rojakov pa tudi na škodo migrantskega prebivalstva, da bi vzeli denar in druge vrednosti,« so zapisali na hrvaški policiji.

Drži, da so opekline z žarečimi (grelnimi) predmeti drugačne, (vsaj na pogled) bolj površinske kot pri Mohamedu, a drži tudi, da ljudje v migrantskih centrih ne skrivajo notranjega nasilja, kvečjemu opozarjajo nanj in zahtevajo boljše varovanje. Vendar teh pripovedi je malo, približno toliko kot pripovedi o humanem policijskem ravnanju, oboje pa je zgolj izjema v sistematičnem (in nezakonitem) vračanju ljudi iz Slovenije in Hrvaške v BiH. Razen če je verjetneje, da ljudje tako različnih narodnosti (od Maroka do Pakistana) tako dolgotrajno in poenoteno kujejo zaroto proti hrvaški policiji?

Četudi je Mohamed staknil opeklino zaradi afganistanskih kriminalcev, evropske uradnike zavezuje objektivna odgovornost. Kajti če njena migrantska politika temelji na postavljanju ograj na mejah, Evropa ljudi zgolj sili v iskanje nevarnih poti in hkrati ustvarja najboljše pogoje za razcvet kriminalnih (in tihotapskih) združb. V nobenem primeru pa migracij ne bomo ustavili – ker jih nista še noben zid ali ograja v zgodovini tega planeta.

Zakaj, zakaj, zakaj …

Iskalcem boljšega življenja velikokrat očitamo, da prihajajo nezakonito in neupravičeno. Zakaj vendar zapuščajo Bangladeš, če tam ni vojne? Zakaj ne gredo iz Pakistana legalno, s potnim listom? Zakaj gredo na pot samo moški, ženske pa ostanejo doma?

»Večina ljudi v Pakistanu je revnih, veliko je družbenih težav, tudi varnost je šibka. Delamo v izkoriščevalskih odnosih, dobrih služb ni,« je v kampu Mira odgovoril pakistanski mladenič Faisal Maher. »Na pot sem moral sam, saj sta sestri prešibki, mama pa je v bolnišnici. Službo potrebujem, da bom lahko začel pošiljati denar nazaj domov.«

Doma jim skromne plače nudijo multinacionalke s tesnimi povezavami z lokalnimi oblastniki. »A če hočem dobiti delovni vizum za Nemčijo, moram v Pakistanu plačati goro denarja. Šel sem na ambasado, prinesel papirje, toda vse so mi zavrnili. Kaj mi je preostalo? Proti Evropi sem lahko šel samo peš in s tihotapci.«

Vendar naši birokrati nimajo usmiljenja niti do družin, žensk in otrok (primer družine Korba z dojenčkom, rojenim v Ljubljani), iz Slovenije pa vračajo ljudi celo v Afganistan, češ »da je to varna država«.

»Varna država? V prvi vasi od moje hiše vladajo talibi, v drugi Islamska država, v tretji paravojaška milica … Saj smo v vojni že več desetletij!« se je razburil Afganistanec Hidajet Kasim, ko so ga hrvaški policisti pripeljali nazaj v Veliko Kladušo. Premraženega in mokrega. Tudi njegova igra ni bila uspešna.

Vse je posel

V igri lažje zmagaš, če imaš več denarja. Revnejši plačajo nekaj sto evrov, da jih tihotapec spravi čez mejo, nato so prepuščeni lastni iznajdljivosti, ki jih nemalokrat pripelje le v naročje hrvaške ali slovenske policije.

Nemalokrat je vpletena še tretja stran, največkrat tuji član kriminalne združbe. Posel opravijo tako, da tretja oseba plača tihotapcu, a šele ko prebežnik uspešno prispe v EU (tretja oseba po predhodnem dogovoru dobi denar od prebežnikove družine v domovini). Če igra ni bila uspešna, organizator ne dobi nič.

Toda do navideznega evropskega raja ne vodi zgolj nevarna pot prek gozdov, hribov in rek. Za dobrega tisočaka lahko tihotapec organizira takšen prevoz, da je pošiljka na mejnem prehodu manj sumljiva. In z dodatnimi tisočaki se povečuje možnost, da bo imel tihotapec prave informacije, kdaj nihče na meji ne bo odredil pregleda avtomobilskega prtljažnika.

Prav tako so koristne izkušnje. Prekaljeni igralci dobro vedo, kdaj je na terenu najmanj nasprotnikov. Denimo med prazniki ali ko tekmuje hrvaška nogometna reprezentanca. Čeprav nevede, zato sedanjim beguncem pomaga tudi nekdanji begunec Luka Modrić.






-----
_{Avtor je zaposlen v Delovnici.}