Milijon – in še naprej preštevamo
Kako se je razvijala grozljivka o koronavirusu ... Najprej so vsi mislili, da je Kitajska daleč.
Odpri galerijo
korona ZDA
Wei Guixian se nekaj dni ni dobro počutila. Desetega decembra lani je le odšla v območno kliniko v Wuhanu in potožila, da ima visoko temperaturo in težko diha. Dali so ji injekcijo in jo poslali domov. A ker ji ni bilo bolje, je poiskala pomoč v 11. bolnišnici. Tam so ji dali tablete, ki ji prav tako niso pomagale.
Sedeminpetdesetletna prodajalka rakov na tržnici v Wuhanu, glavnem mestu pokrajine Hubei, je nato odšla v največjo mestno bolnišnico, ki deluje v povezavi z wuhansko medicinsko fakulteto. To je bilo šest dni po njenem prvem obisku pri zdravniku. Končno so ji rekli, da mora v karanteno. Kmalu se je pokazalo, da je Wei ena od 27 obolelih za pljučnico, ki so jo strokovnjaki poimenovali »neusmiljena«. Štiriindvajset bolnikov je bilo neposredno povezanih s tržnico, na kateri je delala tudi Wei. Slabe štiri mesece po tistem, ko je Wei prvič obiskala zdravnika, je po svetu več kot milijon obolelih za netipično pljučnico, ki so jo poimenovali covid-19.
To so bili štirje meseci preobratov in zgodb, ki so, kot se zdi, nenadoma vsako državo na svetu prikazale brez ideološke fasade. S strah zbujajočim številom novih primerov okužbe, ki jih še vedno prijavljajo ZDA, Italija, Španija, Nemčija, Velika Britanija ali Iran, se zdi, da je koronavirus (poimenovan sars-cov-2) v srži svetovne ureditve, da je na novo povezal stalne članice varnostnega sveta ZN in da je z novo opredelitvijo svetovne nevarnosti poistovetil zaveznike s tekmeci.
Čeprav je Kitajska najprej omahovala, koliko naj razkrije svetu o virusu, ki je očitno že začel svoj pohod, države, ki so pred 17 leti najhuje trpele zaradi sarsa, niso oklevale s pripravami na novo zlo. V Singapurju, Hongkongu in Tajvanu so že 3. januarja na letališčih namestili elektronske termometre za potnike, ki so prišli iz Wuhana, njihovi znanstveniki pa so nemudoma začeli iskati informacije, da bi ugotovili, za kaj gre.
Trinajstega januarja se je prvi primer okužbe pojavil na Tajskem, tri dni pozneje na Japonskem. Čez teden dni so potrdili prve primere okužbe v Pekingu na severu Kitajske, pa tudi na jugu države. Istega dne je ugledni kitajski strokovnjak za nalezljive bolezni Zhong Nanshan (leta 2003 je odkril sars) potrdil, da se virus prenaša s človeka na človeka. Od tega trenutka se je drama čedalje hitreje razvijala. Čeprav je osrednja kitajska vlada 23. januarja v Wuhanu uvedla karanteno in zaprla meje pokrajine Hubei, ki ima 60 milijonov prebivalcev, sta se Evropa in Amerika še vedno vedli, kot da je to tuja zgodba. Kitajska je daleč, so govorili Evropejci, sploh pa je »virus zgolj vrsta gripe«. In da se verjetno za paniko, ki so jo ponovno pripisali medijem, znova skriva farmacevtska zarota, motivirana s kapitalističnim pohlepom.
Prva žrtev covida-19 je v ZDA umrla 29. februarja, a v Beli hiši še vedno nihče ni resno razmišljal o virusu. Testirali so malo ljudi in nenadoma se je pokazalo, da se velesili na obeh obalah Tihega oceana med seboj ne razlikujeta tako, kot bi se radi. Wuhanskega zdravnika Li Wenlianga, ki je prvi opozoril na koronavirus, so privedli in utišali, nato je celo preminil zaradi okužbe, ki jo je dobil od bolnika, sredi Amerike so zdravniki in medicinske sestre dobili odpoved, ker so pripovedovali novinarjem o neustrezni zaščiti v razmerah, v katerih delajo.
Zdaj smo prestopili mejo milijona obolelih. Wei Guixian je okrevala in v nekem intervjuju februarja izjavila, da bi »umrlo veliko manj ljudi«, če bi se kitajska vlada hitreje odzvala. Vsaka država lahko doda, »in če bi bili bolj pripravljeni verjeti, za kaj gre«.
Epicenter je zdaj v New Yorku. Evropa se še vedno nemočno premetava, Azija pa bojuje z drugim valom epidemije. V Singapurju so znova zaprli šole in vrtce, v Hongkongu restavracije in kavarne, Japonska je pripravljena na karanteno. Boj z virusom še zdaleč ni končan. Vsi prebirajo novice o iskanju cepiva in končno vsi vedo, da je to skupni sovražnik, ki ne ločuje med rasami in nacionalnostmi, pa tudi ne med političnimi strankami in državnimi mejami. Umrlo je več kot 50.000 ljudi, vse, kar svet prizna, pa je, da je bila plačana previsoka cena. Za kaj? Za ignoranco, aroganco in iluzijo, da je Kitajska daleč? Dejstvo je, da Wuhan še nikoli ni bil bližje.
Sedeminpetdesetletna prodajalka rakov na tržnici v Wuhanu, glavnem mestu pokrajine Hubei, je nato odšla v največjo mestno bolnišnico, ki deluje v povezavi z wuhansko medicinsko fakulteto. To je bilo šest dni po njenem prvem obisku pri zdravniku. Končno so ji rekli, da mora v karanteno. Kmalu se je pokazalo, da je Wei ena od 27 obolelih za pljučnico, ki so jo strokovnjaki poimenovali »neusmiljena«. Štiriindvajset bolnikov je bilo neposredno povezanih s tržnico, na kateri je delala tudi Wei. Slabe štiri mesece po tistem, ko je Wei prvič obiskala zdravnika, je po svetu več kot milijon obolelih za netipično pljučnico, ki so jo poimenovali covid-19.
Meseci preobratov
To so bili štirje meseci preobratov in zgodb, ki so, kot se zdi, nenadoma vsako državo na svetu prikazale brez ideološke fasade. S strah zbujajočim številom novih primerov okužbe, ki jih še vedno prijavljajo ZDA, Italija, Španija, Nemčija, Velika Britanija ali Iran, se zdi, da je koronavirus (poimenovan sars-cov-2) v srži svetovne ureditve, da je na novo povezal stalne članice varnostnega sveta ZN in da je z novo opredelitvijo svetovne nevarnosti poistovetil zaveznike s tekmeci.
Čeprav je Kitajska najprej omahovala, koliko naj razkrije svetu o virusu, ki je očitno že začel svoj pohod, države, ki so pred 17 leti najhuje trpele zaradi sarsa, niso oklevale s pripravami na novo zlo. V Singapurju, Hongkongu in Tajvanu so že 3. januarja na letališčih namestili elektronske termometre za potnike, ki so prišli iz Wuhana, njihovi znanstveniki pa so nemudoma začeli iskati informacije, da bi ugotovili, za kaj gre.
Preberite še: Pandemija je »odnesla« tudi podnebno konferenco
Trinajstega januarja se je prvi primer okužbe pojavil na Tajskem, tri dni pozneje na Japonskem. Čez teden dni so potrdili prve primere okužbe v Pekingu na severu Kitajske, pa tudi na jugu države. Istega dne je ugledni kitajski strokovnjak za nalezljive bolezni Zhong Nanshan (leta 2003 je odkril sars) potrdil, da se virus prenaša s človeka na človeka. Od tega trenutka se je drama čedalje hitreje razvijala. Čeprav je osrednja kitajska vlada 23. januarja v Wuhanu uvedla karanteno in zaprla meje pokrajine Hubei, ki ima 60 milijonov prebivalcev, sta se Evropa in Amerika še vedno vedli, kot da je to tuja zgodba. Kitajska je daleč, so govorili Evropejci, sploh pa je »virus zgolj vrsta gripe«. In da se verjetno za paniko, ki so jo ponovno pripisali medijem, znova skriva farmacevtska zarota, motivirana s kapitalističnim pohlepom.
Wuhan še nikoli ni bil bližje.
Virus je tako po »pasu in poti« potoval prek evropske in azijske celine. Tragično se je sprehodil skozi Iran in 14. februarja zahteval prvo žrtev v Franciji. Epicenter epidemije je bil v Italiji, kjer so na severu 22. februarja uvedli karanteno. Sledila je Španija in za njo počasi vsi drugi, katerih vlade so vztrajno ponavljale, da so pripravljeni na epidemijo. Pokazalo se je, da nobena država v resnici ni bila pripravljena. Zlasti ne velike.V Španiji je zaradi covida-19 umrlo 10.935 ljudi, potrdili so 117.710 okužb. Foto: AFP
Prva žrtev covida-19 je v ZDA umrla 29. februarja, a v Beli hiši še vedno nihče ni resno razmišljal o virusu. Testirali so malo ljudi in nenadoma se je pokazalo, da se velesili na obeh obalah Tihega oceana med seboj ne razlikujeta tako, kot bi se radi. Wuhanskega zdravnika Li Wenlianga, ki je prvi opozoril na koronavirus, so privedli in utišali, nato je celo preminil zaradi okužbe, ki jo je dobil od bolnika, sredi Amerike so zdravniki in medicinske sestre dobili odpoved, ker so pripovedovali novinarjem o neustrezni zaščiti v razmerah, v katerih delajo.
Drugi val v Aziji
Zdaj smo prestopili mejo milijona obolelih. Wei Guixian je okrevala in v nekem intervjuju februarja izjavila, da bi »umrlo veliko manj ljudi«, če bi se kitajska vlada hitreje odzvala. Vsaka država lahko doda, »in če bi bili bolj pripravljeni verjeti, za kaj gre«.
Epicenter je zdaj v New Yorku. Evropa se še vedno nemočno premetava, Azija pa bojuje z drugim valom epidemije. V Singapurju so znova zaprli šole in vrtce, v Hongkongu restavracije in kavarne, Japonska je pripravljena na karanteno. Boj z virusom še zdaleč ni končan. Vsi prebirajo novice o iskanju cepiva in končno vsi vedo, da je to skupni sovražnik, ki ne ločuje med rasami in nacionalnostmi, pa tudi ne med političnimi strankami in državnimi mejami. Umrlo je več kot 50.000 ljudi, vse, kar svet prizna, pa je, da je bila plačana previsoka cena. Za kaj? Za ignoranco, aroganco in iluzijo, da je Kitajska daleč? Dejstvo je, da Wuhan še nikoli ni bil bližje.
