Minimalna plača: Vračanje vrednosti delu in dostojanstva ljudem

Berlin – S samo petimi glasovi proti je nemški bundestag sprejel najnižjo plačo v višini 8,50 evra na uro. Za ministrico za delo in socialo Andreo Nahles je to mejnik v politiki do dela in sociale v gospodarsko najmočnejši državi Evrope.

S 535 poslanci za »zakon o okrepitvi tarifne avtonomije« je socialdemokratska ministrica v vladi krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel dobila skoraj plebiscitarno podporo za najnižjo zajamčeno plačo po prvem januarju 2015. Še več, ob le petih proti se je del 61 vzdržanih tako odločil zato, ker jim 8,50 evra na uro ni dovolj ali ker verjamejo, da je v novem zakonu preveč izjem. Nahlesova odgovarja, da so izvzeti le mlajši od osemnajstih let, da jih dobro plačano delo ne bi odvrnilo od učenja, dolgotrajno brezposelnim pa bodo lahko delodajalci prvo polovico leta plačevali manj, da bi tako spodbudili njihovo zaposlovanje. V stranki Levice in tudi pri zelenih se bojijo, da bodo delodajalci te izkoriščali za nekakšen zaposlovalni vrtiljak in si vsakič po polovici leta poiskali nove.

Navdušenje in nekatera opozorila

Nekaj izjem ostaja še za sezonske delavce v kmetijstvu in razdeljevalce časopisov, a le še nekaj let, že leta 2016 pa bo posebna komisija delodajalcev in delojemalcev tudi presojala, ali zdaj določena najmanjša zajamčena vsota še zadostuje. »Za mnoge je to največje povišanje plače v njihovem življenju,« pravi Nahlesova in 3,7 milijona Nemcem, ki so doslej prejemali manj, obljublja tudi poostren nadzor nad uresničevanjem novih predpisov. Prihodnji teden bo o najnižji zajamčeni plači odločal še bundesrat, a tudi tam ne pričakujejo nasprotovanj.

»Končno!« je najnižjo zajamčeno plačo v reviji Der Spiegel pozdravil Janko Tietz, ki se mu zdi sramotno, da so se o tem pogajali celih deset let. »Naj se sliši še tako patetično, najnižja zajamčena plača delu vrača vrednost, ljudem, ki delajo za takšen denar, pa nekaj izgubljenega dostojanstva.« Številna podjetja v kreativnem gospodarstvu, gostinstvu in snažilstvu so svoje posle utemeljila na finančnem izkoriščanju, pri čemer so njihove delavce sofinancirali vsi, in če bodo ta podjetja izginila, po komentatorjevem prepričanju ne bo nobene škode. Dovolj bo drugih, ki se bodo lahko znašli z nekaj višjimi plačami za svoje zaposlene, poleg tega pa so mnogi frizerski saloni in drugi že zdaj svoje branžne dogovore dvignili na 8,50 evra na uro. In če so se ljudje navadili na višje cene bencina, cigaret in obiskov kina, se bodo še na podražitev nekaterih drugih stvari in uslug v vedenju, da s tem milijone vračajo v družbo, od katere so bili doslej odrezani.

Slišati pa je tudi številna opozorila: kar 46 odstotkov vodilnih gospodarstvenikov, ki so jih izprašali pri berlinski agenciji Index, zatrjuje, da pri ceni 8,50 evra na uro ne bodo zaposlovali praktikantov, razmislili bodo tudi številni drugi, saj jih samo enajst odstotkov po sprejetju novega zakona namerava nadaljevati po starem. Pri časopisu Die Welt, ki velja za precej bolj konservativnega od Spiegla, pa zdaj napovedujejo celo nemško slovo od tržnega gospodarstva. »V imenu socialne pravičnosti velika koalicija sprejema zakone, ki izničujejo tržna pravila,« piše Dorothea Siems.

Najnižja zajamčena plača bo zaposlenim prinesla skoraj deset milijard evrov, pri tem pa po komentatorkinem prepričanju ministrica za delo in socialo v tokratni vladi Angele Merkel pa tudi številni krščanskodemokratski in krščanskosocialni ministri uveljavljajo socialdemokratska načela v pokojninskem zavarovanju, negi starejših in drugod. Koalicija CDU/CSU in SPD je pod določenimi pogoji že sprejela znižanje dobe upokojevanja na 63 let, pogovarjajo se o novih omejitvah naraščanja najemnin, sindikati pa tudi že zahtevajo deset evrov na uro vredno najnižjo zajamčeno plačo.

Ne gre za korekcijo, ampak za spremembo trga

Za dokaz, kam lahko pripeljejo državne intervencije, avtorica navaja energetiko, saj v Nemčiji subvencije za obnovljive vire čezmerno povišujejo ceno električne energije. »Vse to nima nič s konceptom socialnega tržnega gospodarstva, ki je Nemčiji po drugi svetovni vojni omogočil čudežna gospodarska leta in vzpon med vodilne gospodarske sile Evrope,« zaključuje komentatorka. Nemški kapitalizem nikoli ni bil »manchesterskega« sloga, saj je tam, kjer je bilo treba, država regulirala, sedanja velika koalicija pa ne korigira, ampak spreminja sam trg. »Nobena država ne more delodajalcev prisiliti, da ohranijo delovna mesta, ki se jim več ne izplačajo.«

Z nemško najnižjo zajamčeno plačo pa so zdaj v manjšini tiste evropske države, ki je še nimajo, pomembno pa bo najbrž tudi njeno postavljanja v evropski kontekst, saj je nekaj nižja od francoske, malo višja od britanske – a tudi precej višja od sosednje Poljske, ki svojim delavcem jamči za manj kot 2,50 evra na uro. Že Francija podjetjem plačuje milijarde, da nekonkurenčnih delovnih mest ne selijo v tujino, pa je brezposelnost vseeno rekordna, Nemčija je doslej raje neposredno subvencionirala delavce, ki se niso mogli dovolj dobro preživljati z nizkim dohodkom. Tudi konservativni FAZ meni, da je Nemčiji doslej čisto dobro uspevalo s tarifnim dogovarjanjem po branžah, ki izdatke bolje prilagajajo možnostim.