Mondeni socialist prve republike

Umrl Gianni De Michelis: Kariera, zveza s Craxijem, diskoteke in operacija Čiste roke

Objavljeno
12. maj 2019 20.21
Posodobljeno
12. maj 2019 20.22
Gianni De Michelis se je leta 2001 v Piranu udeležil slovesnosti ob dnevu državnosti. Za njim takratni zunanji minister Dimitrij Rupel. Foto: Voranc Vogel
Bil je eden od protagonistov italijanske prve republike, poslanec socialistične stranke, ki je veljal za bonvivana, zunanji minister v vladah od Craxijeve do Andreottijeve. Njegov podpis je pod maastrichtsko pogodbo, bil je opevan in kritiziran, pa tudi obsojen v protikorupcijskem procesu Čiste roke.

Gianni De Michelis je umrl konec tedna, po dolgi bolezni pri 78. letih, v Benetkah, kjer je bil rojen in kjer je zadnja leta tudi živel. Sodi med najbolj znane italijanske politike osemdesetih in devetdesetih let. Bil je vodja diplomacije v času, ko je bila Italija pomembna država in med peterico industrijskih sil sveta, ministroval je v času vélikih prelomov na mednarodnem prizorišču – padca berlinskega zidu, združitve Nemčij in sesutja Sovjetske zveze, na čelu rimske Farnesine je bil tudi med osamosvajanjem in priznavanjem Slovenije. V obdobju med 1980 in 1992 je zasedal različne ministrske položaje v vladah premierov Cossige, Forlanija, Spadolinija, Fanfanija, Craxija, De Mite in Andreottija.


Bonvivan


De Michelis je bil znana javna figura, v bučnih osemdesetih letih ga je javnost pomnila kot stalnega udeleženca zabav v diskotekah, mediji so ga nenehno fotografirali kot strastnega plesalca. Napisal je tudi knjigo o najbolj znanih nočnih lokalih, vodič po 250 italijanskih diskotekah. Iz tega obdobja je znana njegova šaljiva izjava, »da so konec stoletja v Italiji diskoteke nadomeščale vojaško obveznost z začetka stoletja in bile za mlade prva velika šola življenja in vedenja«. Vedno so ga obkrožale ženske, razvpit je bil njegov mega sekretariat, petdeseterica mladih žensk, mnoge brez vsakršnih referenc, samo zato, ker so mu bile všeč. Venomer je bil poln življenja, s svojim vitalizmom je odstopal od sivine siceršnje politike, je v soboto ob smrti zapisala Repubblica.

Politično kariero je začel sredi sedemdesetih let, ko je podprl Bettina Craxija na volitvah za generalnega sekretarja Socialistične stranke. Poslanec socialistov je bil od leta 1976 do 1993. Bil je privrženec Craxija, njegova desna roka, a z lastno avtonomijo, je te dni komentiral eden od italijanskih časnikov. Toda ni se mu odrekel niti po tem, ko je bivši večkratni premier postal simbol sprijenega sistema, obsojen na eksil v tunizijskem Hammametu, kjer je tudi umrl.


Dimitrij Rupel o De Michelisu

De Michelis je bil član Socialistične stranke, ki je skladno s politiko Socialistične internacionale nasprotovala razpadu Jugoslavije. Torej nas ne sme presenetiti njegovo prvotno stališče, da Italija ne bo priznala neodvisnosti Slovenije, pojasnjuje nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. De Michelis pa je bil tudi član Andreottijeve vlade, ki je bila, skladno s politiko evropskih krščanskih demokratov in Vatikana, naklonjena slovenski državnosti, in je po napadu JLA podprl Slovenijo, še vedno pa je imel pomisleke glede Hrvaške. Na italijansko politiko je vplivalo tudi pričakovanje, da se bo zapletlo vprašanje italijanske manjšine, ki bi bila po novem razdeljena na dve državi. Zato je De Michelis v zadnjem trenutku, januarja 1992 pogojeval priznanje s sprejetjem t. i. Tristranske izjave, ki jo je slovenski parlament zavrnil. Sicer je De Michelis na usodnem sestanku evropskih zunanjih ministrov 16. decembra 1991 rešil problem s kompromisom, da sklep o priznanju velja šele 15. januarja 1992. De Michelis je – tudi na moje priporočilo – dobil slovensko državno odlikovanje, je še dodal Rupel: »Bil je duhovit sogovornik, v svoji funkciji in zaradi privilegijev, ki jih je očitno imel, je užival. V kritičnih dnevih leta 1991 sva pogosto govorila po telefonu, med vojno se je udeležil tudi zagrebških sestankov Trojke EU s Kučanom, Kacinom in menoj. Tam mi je povedal, da s priznanjem Slovenije ne bo težav.«


Škandal Tangentopoli


V času škandala Tangentopoli, ko se je zaradi zaradi sistematične, institucionalizirane korupcije, ki jo je razkrila operacija Čiste roke, zrušil stari režim, je postal del preiskav tudi De Michelis. To je bil konec tako imenovane prve republike, ki je odnesel krščansko demokracijo in socialistično stranko, nastal je nov politični zemljevid in prazen prostor za Berlusconija. Največja, najodmevnejša afera je segala od politike do gospodarstva, vanjo je bil vpleten vodilni razred takratnih vladajočih strank, vključno s socialisti, in proti njemu je bilo sproženih 35 sodnih postopkov.

image
Gianni De Michelis, eden najprepoznavnejših italijanskih politikov v osemdesetih in devetdesetih letih, je umrl v 79. letu starosti. Foto Reuters
Procesi so se začeli leta 1992, ob številnih oprostitvah pa je bil De Michelis obsojen v dveh: na poldrugo leto zaradi korupcije in podkupnin za beneške avtoceste (aktivnost, ki je »hranila njegov razkošen slog življenja, tako javnega kot zasebnega«, kot je pisalo v opombi sodišča) in na šest mesecev v podkupovalni aferi Enimont. V televizijskem intervjuju Enzu Biagiju leta 1994, ki ga je te dni ponovno objavil Corriere della Sera, je De Michelis izjavil: »Podkupnine? V osemdesetih je politika pač tako delovala. Sam to priznam, drugi pa ne.« Oziroma, kot ga je parafraziral L'Espresso: »Krasti, vendar samo tri odstotke.« Toda razvpiti politik je pozabil na en detajl, italijanski javni dolg pa se je v obdobju med leti 1980 in 1992 povečal s 60 na 120 odstotkov BDP.

Po operaciji Čiste roke in umiku iz aktivne politike je živel v rimski četrti Parioli, med svojimi knjigami. Na prelomu tisočletja, po razpustitvi socialistične stranke, je s Craxijevim sinom Bobom ustanovil Novo socialistično stranko, ta je bila del desnosredinskega zavezništva Hiša svoboščin Silvia Berlusconija. Na evropskih volitvah leta 2004 je bil izvoljen za evropskega poslanca.

Med številnimi odzivi, ki se vrstijo po smrti, je predsednik republike Sergio Mattarella izjavil, da je Gianni De Michelis zaznamoval pomembno zunanjepolitično etapo; z angažmajem na Balkanu, Bližnjem vzhodu in v Sredozemlju je utrdil mednarodni položaj Italije ter pripomogel k miru in mednarodnemu sodelovanju.