Več žensk ubitih doma kot ljudi v terorističnih napadih

Že leta se vrstijo pozivi turškim oblastem, naj zajezijo nasilje nad ženskami in s tem vplivajo na žalostno statistiko femicidov. Konservativni predsednik Recep­ Tayyip Erdoğan pravi, da se težav zaveda, toda aktivistke iz najbolj množične organizacije za zaščito pravic žensk vztrajajo, da sta tudi on in njegova vladajoča stranka del težav.

Kako vpliven je doma in v regiji turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, je nedavno med prvim obiskom v tujini jasno pokazal papež Leon XIV., ko je Erdoğanu laskal s pozivi, naj svoj vpliv uporabi za ustavitev ubijanja v Gazi in Ukrajini.

Nekaj dni pred papeževim prihodom, natančneje 25. novembra, na mednarodni dan odprave nasilja nad ženskami, je turški predsednik predstavil že peti akcijski načrt vlade proti femicidom in nasilju nad ženskami. Sveženj ukrepov bo po napovedih oblasti zagotovil zgodnji odziv na primere nasilja in rehabilitacijo storilcev ter zagotavlja »večdimenzionalen pristop k odpravi ­nasilja«.

Štirje načrti niso delovali, peti morda bo

»Kot predsednik in oče dveh hčera sem v prvih vrstah boja proti nasilju nad ženskami,« je Erdoğan povedal ženskam, zbranim na predstavitvi akcijskega načrta v Ankari. Poudaril je, da je nasilje nad ženskami zločin proti človeštvu.

»Noben moralen moški tega ne more početi. To je posebej sramotno za nas, vernike,« je dejal Erdoğan.

Ko je avtokratski predsednik govoril v Ankari, se je v središču Istanbula, na sloviti nakupovalni ulici İstiklal, zbiralo na stotine policistov, oboroženih s puškami, ulica je bila pregrajena z ograjami za nadzor množic in na vsakih 200 ali 300 metrov je bil razporejen po en policijski vodni top.

»Če si kje v središču mesta, pojdi stran od ograjenih ulic. Nikoli se ne ve, morda se bomo spet teple s policisti in ne bi bilo dobro, da se kot tuji novinar znajdeš tam,« mi je po telefonu zabičala aktivistka iz nevladne organizacije Platforma Ustavile bomo femicid (Kadın Cinayetlerini Durduracağız Platformu), s katero sem se dogovarjal za pogovor z eno od njenih kolegic.

Obvladal je teroriste, bo umiril domače nasilneže?

Platforma Ustavile bomo femicid je najbolj množična ženska organizacija v državi in je nenehno tarča napadov v izrazito patriarhalni družbi, ki je pod opaznim vplivom vere in vladajoče konservativne Stranke za pravičnost in razvoj (AKP).

Članice organizacije, ki jo je oblast v preteklosti preganjala zaradi terorizma in nemoralnega ravnanja, na podlagi uradnih policijskih podatkov spremljajo femicide in sumljive smrti žensk ter te podatke objavljajo za vsak mesec posebej.

Letos do konca novembra je bilo v državi s skoraj 88 milijoni prebivalcev umorjenih 264 žensk. Od začetka leta 2020 do začetka tega meseca so borke proti femicidom naštele 1887 umorov žensk, nihče pa ne ve, koliko od več kot 1300 zaznanih sumljivih smrti je ravno tako posledica moškega nasilja, ki se večinoma dogaja med štirimi ­stenami.

Predsednik Erdoğan, ki je v preteklosti z ostrimi protifeminističnimi izjavami oteževal njihovo delo, je po zadnjih izjavah obrnil ploščo.

Da bi si lažje predstavljali, kako resna nevarnost so v Turčiji femicidi, smo število žrtev primerjali s številom ubitih v napadih kurdske teroristične organizacije PKK, za katero turški predsednik zagotavlja, da je tik pred razorožitvijo.

Teroristični napadi so od začetka leta 2020 odnesli 170 življenj, po različnih statistikah je bilo v teh napadih ranjenih še od 300 do 400 ljudi. V zadnjih dveh desetletjih je v napadih PKK v Turčiji in na severu Iraka skupaj izgubilo življenje več kot 7000 ljudi.

Zakon ni slab, šepa izvedba

Turčija ima zakon, imenovan 6284, ki naj bi ščitil ženske in otroke ter so ga leta 2012 pod vodstvom še danes vladajoče stranke AKP pripravili strokovnjaki s področij pravosodja, družine in socialnih politik, predstavniki sodstva, tožilstva, odvetniki in nevladne organizacije. Pravna podlaga za zaščito najranljivejših članov družbe torej obstaja.

»Ta zakon je pravzaprav del istanbulske konvencije, od katere je Turčija kot prva in edina podpisnica odstopila leta 2021. Zakon je zelo dober, razumljivo napisan in dobro sprejet v družbi. Ne morem reči, da prav ta zakon ni pomagal ozaveščati žensk o tem, kako ravnati, ko se soočijo z nasiljem. Toda težava ni zakonodaja, ta je še kar dobra,« je povedala Edin Güven, članica Platforme Ustavile bomo femicid.

Čeprav imajo predpisane stroge kazni za morilce žensk in aktivistk, jih ne bi motilo, če bi storilcem za umor ženske grozil dosmrtni zapor, je sogovornica opozorila na kruto realnost, da imajo pri njih težave z uveljavljanjem obstoječe zakonodaje v praksi.

»Ker implementacija tega zakona v praksi ne deluje, se mora naša organizacija ukvarjati s podrobnim spremljanjem femicidov in sumljivih smrti,« je pojasnila Edin ​Güven. Pred letom 2010, ko je bila ustanovljena omenjena nevladna organizacija, ni bilo podatkov o femicidih in ta pojem prej v turški javnosti sploh ni obstajal.

»Ena od turških neodvisnih novinark je pregledala arhive turških medijev in pred letom 2010 našla le eno omembo pojma femicid,« je ­pojasnila sogovornica.

Konservativna politika se vtika v življenje žensk

Med glavne krivce za to, da je kljub razmeroma dobri zakonodaji nasilje nad ženskami tako zakoreninjeno v družbi, je sogovornica prištela vladajočo politiko, ki je izrazito konservativna, ker Erdoğanova stranka AKP vlada v koaliciji s skrajno desničarsko, ultranacionalistično Stranko nacio­nalistične akcije (MHP), zato so že tako težke razmere za ženske še težje.

»Politika se vsakodnevno vpleta v življenje žensk, kaj smemo, česa ne smemo delati, kako naj se vedemo in podobno. Ne gre zgolj za to, kaj politiki govorijo, za njimi stoji množica podpornikov, vojska spletnih trolov, ki so zelo dejavni na družbenih omrežjih, kjer utrjujejo tak pogled na ženske,« je povedala Edin Güven.

Ker se s kroničnim pomanjkanjem delovne sile spoprijemajo tudi v Turčiji, je odklonilen odnos konservativne oblasti do zaposlenih žensk v zadnjem času nekoliko popustil in ženske so bolj zaželene na trgu dela, zlasti na cenejših delovnih mestih.

Sogovornica, ki je študirala književnost, pozorno spremlja in analizira objave splet­nih trolov, iz njihove govorice je ocenila, da so njihova stališča nenavadno skladna s konservativnimi stališči vladajoče stranke.

Svet se radikalizira, pomoči od zunaj ne bo

Sogovornica se ni strinjala z oceno, da Erdoğanova avtoriteta na domačem in regionalnem političnem prizorišču daje proste roke turški oblasti v mednarodnem prostoru za trše ravnanje s kritiki in nasprotniki doma.

»Nekoč sem tudi sama tako mislila in je to morda celo veljalo. Toda zdaj se vse več držav obrača v bolj konservativno, bolj skrajno desno in manj demokratično smer, zato ne moremo pričakovati od mednarodne skupnosti, da nam bo v boju pomagala,« je poudarila sogovornica. Tudi sicer ne verjame, da jim v boju proti nasilju nad ženskami lahko pomaga kdorkoli zunaj ­Turčije.

»Vsak se mora sam boriti zase. Treba se je organizirati, si postaviti cilje in se boriti zanje. Ko boj pride do določene točke, vam lahko morda pomaga kdo od zunaj, a vašega boja ne bo nihče bojeval namesto vas. Poglejte primer Afganistana, koliko žensk tam trpi, me jim od tu ne moremo pomagati, če si ne bodo same pomagale, podobno je z ženskami v Iranu.«

Dolgo so protestirale le še ženske

Po odstopu Turčije od istanbulske konvencije so bili organi pregona opazno manj zagreti za uveljavitev obstoječih zakonov o zaščiti, predvsem omenjenega zakona številka 6284.

»Ko gre ženska na policijsko postajo, bi jo morali poučiti o zakonu in jo vprašati, ali potrebuje zaščito, vendar jo lahko policija po prejeti prijavi preprosto pošlje domov,« je povedala Edin Güven in opozorila, da iz poročil njihove organizacije izhaja, da se je število femicidov v Turčiji zmanjšalo le leta 2011, ko je Turčija pristopila k istanbulski konvenciji, od katere je odstopila deset let pozneje.

Nevladna organizacija, ki si prizadeva za varnost 43 milijonov žensk, si ne zasluži obtožb za terorizem in večina Turkov se tega zaveda, zato v javnosti uživajo podporo.

»Mislim, da nas ljudje spoštujejo predvsem zato, ker so bile ženske po sojenju za državni udar iz leta 2016 in med pandemijo skoraj edina opozicijska skupina na ulicah. Mislim, da smo ohranile odpor in s tem upanje,« je poudarila sogovornica, ki jo veseli, da se politične stranke, okoljevarstveniki, študenti, zagovorniki pravic živali in sindikati postopoma vračajo na ulice.

_____

Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.