Na 17. obletnico napada: »Spodnji Manhattan se je razvil v greznico raka«

Številni, ki so priskočili na pomoč žrtvam in se po 11. septembru vrnili na delo, zbolevajo za rakom.

Objavljeno
11. september 2018 10.06
Posodobljeno
11. september 2018 15.20
Številni gasilci so po letu 2001 umrli za rakom. FOTO: Shannon Stapleton/Reuters
John Mormando je bil v najboljši formi svojega življenja. Maratonec, triatlonec, ki je treniral za ironmana. Potem je marca začutil bulo v prsih in odšel k zdravniku. Diagnoza – rak na prsih. 

Morda bi bil le eden od redkih moških, ki zbolijo za to obliko raka, če ne bi bil med tisoči, ki so v času napada delali v bližini tako imenovane točke nič. Bil je izpostavljen strupenemu dimu, ga dihal dan za dnem, uro za uro, prepričan, da je v varnem okolju. Predstavniki ameriške agencije za okolje so ljudem zagotavljali, da je območje neoporečno, da ni strahu. 

Zagotovila so bila daleč od resnice. John Mormando se danes trudi ozavestiti javnost o raku na prsih, o moških, ki so zboleli, ker jih nihče ni opozoril, da zrak ni neoporečen, da bi se morali bati in zbežati daleč stran. Uradna statistika pravi, da je v napadu na nebotičnika umrlo 2595 ljudi. Stotina tistih, ki so po napadu pomagali ljudem, odstranjevali ruševine, se vrnili v službo in šolo, so umirali kasneje. Počasi. Za rakom in podobnimi boleznimi. 

Mormando je prepričan, da je raka na prsih dobil, ker je delal tako blizu točke nič. Ko je marca začutil bulo v prsih, je odšel na pregled in dobil najhujšo diagnozo. »Bil sem na dnu. Povsem na dnu.«

image
Dim in ogenj ter kup strupov po 11. septembru 2011 FOTO: Ray Stubblebine/Reuters


En odstotek moških zboli za to obliko raka, v Mormandovi družini še nihče ni imel omenjene bolezni. Ko so mu postavili diagnozo, so ga kolegi nemudoma spomnili na mesece po 11. septembru 2001, ki jih je preživel v bližini padlih dvojčkov. Več deset tisoč ljudi je tam blizu dihalo onesnažen, s strupenimi plini zasičen zrak. Mnogi so zboleli, umrli, oglašajo se novi pacienti. Veliko je moških, ki so zboleli za rakom na prsih. 

»Na delo smo se vrnili natanko en teden po napadih. Nebotičnika sta bila še v ognju, dim se je valil vse naokrog. Dejali so nam, da je varno. Da je zrak čist – dobesedno. Da se moramo vrniti na delo,« je dejal Mormando. »Bilo je strašno. Zrak tam naokrog je bil tako jedek, da si ne morete niti predstavljati. Stavbe so gorele še mesece po 11. septembru.«

Mormando je zdaj na kemoterapiji. Najel je odvetnika, ki bo poskušal od države iztržiti nekaj odškodnine. Ni edini. Odvetnik Michael Barasch pravi, da je žrtev še veliko. Množica diagnoz raka na prsih je le en vidik zdravstvenih težav, ki jih je prineslo zadnjih 17 let od terorističnega napada. 

Američani, ki so 11. septembra 2001 izgubili svoje ljubljene, se bodo danes na Manhattnu poklonili njihovemu spominu. Okrog 10.000 tistih, ki so jim diagnosticirali raka, bo »praznovalo« drugače – na kemoterapijah. V bolečinah. V bolnišnicah. Upajoč, da preživijo, da jim uspe.

image
Na pomoč je priskočilo na tisoče reševalcev. FOTO: Peter Morgan/Reuters


Michael Guedes, upokojeni policijski narednik, je med prvimi prihitel na prizorišče napada. V naslednjih mesecih je odstranjeval ruševine in niti pomislil ni na posledice na njegovem zdravju. »Res nismo razmišljali o tem. Želeli smo le dobro opraviti svoje delo.« Danes si najbrž želi, da bi temu namenil več pozornosti. Pred tremi leti so mu diagnosticirali raka na prsih. Prestal je operacijo, kemoterapijo, ostaja na zdravilih. »Če partnerka ne bi zatipala bule na mojih prsih, bi umrl. Vem, da bi. Prepričan sem tudi, da bo zbolelo še več ljudi. Rad imam zasebnost, a sem se tokrat javno izpostavil, ker o tej temi ne smemo molčati,« je dejal 65-letnik. 

Njegov vrstnik Jeff Flynn je diagnozo prejel leta 2011, ko niti ni vedel, da lahko tudi moški zbolijo za rakom na prsih. »Življenje se mi je v trenutku spremenilo.« Delal je v podjetju, ki se ukvarja z analizo podatkov. V službo se je vrnil kmalu po napadu. »Lahko sem okusil zrak. Bil je nagnusen,« je dejal Flynn. Potreboval je nekaj časa, da je povezal vse člene enačbe – čas, ki ga je na onesnaženem območju preživel leta 2001, in svojo bolezen. Ko je dojel, se je pridružil pacientom v posebnem zdravstvenem programu. 

Rak na prsih običajno prizadene enega na 100.000 moških na leto.


Na srečanju ob obletnici napada je direktor FBI Christopher Wray dejal, da je v zadnjih šestih mesecih izgubil tri kolege, s katerimi se je odzval na napad. Pozval je posameznike, naj pristopijo v vladni program Svetovnega trgovinskega centra. Od junija letos so diagnosticirali raka že 9375 ljudem, 420 jih je umrlo. V programu je že 43.000 pacientov, poroča Independent

Še ena statistika je srhljiva – prvi posredovalci. Zaradi različnih bolezni, predvidoma povezanih z napadom, je umrlo 182 pripadnikov newyorške gasilske brigade. Potem so tu še šolarji, prebivalci nižje ležečih predelov Manhattna, uradniki, učitelji, študenti. 

»Ta strup ni izbiral žrtev. Ni pomembno, ali si bil gasilec, študent ali milijonar. Ni izbiral, počasi je ubijal vse po vrsti,« je dejal Barasch. Njegova pisarna zastopa 25 ljudi, ki so bili v času napada šolarji ali študenti in so jim v njihovem 20. ali 30. letu diagnosticirali raka. Precej drugih ima kronične bolezni, težave z respiratornimi organi, vnetje želodca in črevesja. Nič čudnega, učenci ene od bližnjih šol so se v klopi vrnili slab mesec po napadu. 

image
Gasilci se prebijajo na kraj tragedije. FOTO: Doug Kanter/AFP


Štiriintridesetletna Lila Nordstrom je bila takrat študentka. Danes jo pestijo težave z želodcem. Ustanovila je skupino za pomoč mladim preživelim. »Tako mladi smo, nismo si sami izbrali tega. Danes se zavedamo, da tam ni bilo varno, vemo pa tudi, da nam Agencija za okolje (EPA) ni povedala resnice.«

Napako je priznala tudi tedanja vodja EPA. Javnost so obvestili, da je ozračje primerno, vendar ni bilo. In ceno plačujejo danes oboleli posamezniki in njihovi bližnji. Številni nagovarjajo javnost, spodbujajo druge, naj spregovorijo. Vsak, ki je delal, živel ali se šolal v bližini točke nič in ima kakršne koli bolezenske znake, bi moral nemudoma na pregled. Nacionalna zveza učiteljev je svoje osebje, ki je delalo na Manhattnu, opozorilo, naj odide k zdravniku. 

Dvainpetdesetletna Maria Sanabria je bila leta 2001 pomočnica učiteljice na eni od javnih šol. Enajstega septembra je dala odpoved. Več kot 15 let kasneje so ji diagnosticirali raka na ščitnici. Dva njena nekdanja kolega sta umrla za rakom. 

Morda bodo nekoliko zadoščenja prinesle odškodnine, čeprav zdravja ne morejo kupiti. Odvetniki se pripravljajo na boj s kongresom, saj se bo sklad, ki ga je vlada ustanovila za žrtve terorističnega napada, zaprl leta 2020. Lahko ga podaljšajo, se razume. A spet je tu tisti če. 

»Rak nima omejenega roka trajanja. Rak ne bo čudežno izginil decembra 2020,« opozarja Barasch. V skladu se je do zdaj nabralo več kot 4,3 milijarde dolarjev (3,7 milijarde evrov), denar je prejelo več kot 19.000 prvih posredovalcev in preživelih. 

Na točki nič je po napadu pomagalo tudi ničkoliko zveznih agentov. Zdravstvenemu programu se je pridružil redkokateri. Agentka FBI Lu Lieber se je dan po napadu usedla v avto in prižgala klimatsko napravo. Notranjost vozila je napolnil prah, ki se je na armaturni plošči obdržal še mesece. Diagnosticirali so ji dve obliki raka. »Spodnji Manhattan se je razvil v greznico raka.«

Svet počasi, a zanesljivo dojema, da je napad na newyorška dvojčka jemal življenja še dolgo po 11. septembru 2001. Končno število žrtev bo nekaj, kar ne bomo mogli dojeti, opozarjajo strokovnjaki.