Na pragu zgodovine
Pregovorno nesposobni Boris Johnson je v nasprotju z vsemi pričakovanji uspel doseči nov dogovor o brexitu.
Odpri galerijo
ni podpisa
Teden dni je v politiki dolgo obdobje. To je ugotovil že nekdanji britanski laburistični premier Harold Wilson, pod katerim je Združeno kraljestvo leta 1975 prvič izvedlo referendum o članstvu v evropskih skupnostih, predhodnicah Evropske unije. Njegova misel se je spet potrdila danes, ko sta EU in britanska vlada po sedmih dneh intenzivnih pogajanj dosegli nov dogovor o brexitu in s tem naredili velik korak na poti k urejeni britanski ločitvi konec tega meseca.
Še pred nekaj tedni se je zdelo, da sklenitev novega dogovora do roka, ki si ga je za uresničitev izida referenduma o brexitu določil britanski premier Boris Johnson, ni realna. Evropska in britanska stališča so bila pri ključnem vprašanju spornega irskega varovala namreč diametralno nasprotna, a zato tudi toliko bolj nevzdržna.
Varovalo, obstanek Severne Irske tako v pravnem kot v praktičnem smislu znotraj evropske carinske unije in nasprotovanje kakršnemukoli enostranskemu izstopnemu mehanizmu tega dela Združenega kraljestva iz predlagane ureditve, so bile rdeče črte, od katerih EU ni želela odstopiti, vse dokler je politična realnost – vključno z britansko grožnjo po izstopu brez dogovora oziroma nevarnostjo, da bi vprašanje brexita še leta zastrupljalo evropsko politiko – k temu ni prisilila.
Razlike med dogovorom, s katerim se bo iz Bruslja vrnil Boris Johnson, in ločitvenim sporazumom, ki ga je Uniji uspelo doseči s Thereso May, so dovolj velike, da večino britanskih poslancev lahko prepričajo o tem, da glasujejo zanj, še posebno, če bodo voditelji EU nakazali, da je edina alternativa doseženemu kompromisu kaotična ločitev, in s tem pokopali fantazije nasprotnikov brexita o novem odlogu.
Razplet sobotnega glasovanja v britanskem parlamentu bo v vsakem primeru tesen. Nevarnost, da vladi spodleti, je velika. A nagrada za uspeh je po drugi strani izjemna, posebno za britanskega premiera. Pregovorno nesposobni Boris Johnson se je v nasprotju z vsemi pričakovanji znašel na pragu največjega dosežka svoje politične kariere. In zgodovine.
Še pred nekaj tedni se je zdelo, da sklenitev novega dogovora do roka, ki si ga je za uresničitev izida referenduma o brexitu določil britanski premier Boris Johnson, ni realna. Evropska in britanska stališča so bila pri ključnem vprašanju spornega irskega varovala namreč diametralno nasprotna, a zato tudi toliko bolj nevzdržna.
Varovalo, obstanek Severne Irske tako v pravnem kot v praktičnem smislu znotraj evropske carinske unije in nasprotovanje kakršnemukoli enostranskemu izstopnemu mehanizmu tega dela Združenega kraljestva iz predlagane ureditve, so bile rdeče črte, od katerih EU ni želela odstopiti, vse dokler je politična realnost – vključno z britansko grožnjo po izstopu brez dogovora oziroma nevarnostjo, da bi vprašanje brexita še leta zastrupljalo evropsko politiko – k temu ni prisilila.
Razlike med dogovorom, s katerim se bo iz Bruslja vrnil Boris Johnson, in ločitvenim sporazumom, ki ga je Uniji uspelo doseči s Thereso May, so dovolj velike, da večino britanskih poslancev lahko prepričajo o tem, da glasujejo zanj, še posebno, če bodo voditelji EU nakazali, da je edina alternativa doseženemu kompromisu kaotična ločitev, in s tem pokopali fantazije nasprotnikov brexita o novem odlogu.
Razplet sobotnega glasovanja v britanskem parlamentu bo v vsakem primeru tesen. Nevarnost, da vladi spodleti, je velika. A nagrada za uspeh je po drugi strani izjemna, posebno za britanskega premiera. Pregovorno nesposobni Boris Johnson se je v nasprotju z vsemi pričakovanji znašel na pragu največjega dosežka svoje politične kariere. In zgodovine.
