Na univerzi v Marburgu so razvili poceni pomožne respiratorje
Ko bodo dobili certifikat, bodo načrte in dokumentacijo dali brezplačno na voljo vsemu svetu.
Odpri galerijo
Skupina, ki je razvila oba izdelka, je načrte pripravljena brezplačno prepustiti vsemu svetu, toda za zdaj se je projekt ustavil pred birokratsko oviro. FOTO: Ralph Orlowski/Reuters
Zaščitna oprema in respiratorji so v času hitrega širjenja bolezni covid-19 v Evropi in ZDA najbolj iskano blago, ki ga zaradi velikega povpraševanja tudi zelo primanjkuje. Velika tehnološka podjetja in tudi avtomobilska industrija se že lotevajo razvoja in proizvodnje respiratorjev.
A ker so komercialni aparati za predihavanje najhuje obolelih precej zapleteni in dragi in ker njihova proizvodnja ni preprosta, se je skupina raziskovalcev, profesorjev in študentov fizike na univerzi Philipps v nemškem Marburgu sredi marca v sodelovanju s strokovnjaki tamkajšnje univerzitetne klinike lotila razvijanja čim preprostejšega in poceni aparata, ki bi ga bilo mogoče hitro proizvajati v velikih količinah in tako morda rešiti marsikatero življenje, piše danes nemški Spiegel.
Zdaj že imajo dva izdelka, ki bi lahko pomagala pri dihanju bolnikom, ki so že iz najhujše krize, še vedno pa niso sposobni samostojno normalno dihati. Marburški razvojniki, ki jih vodi profesor dr. Martin Koch, so mnenja, da bi lahko z njihovimi napravami hitreje sprostili velike komercialne respiratorje v intenzivnih negah, ki jih zdaj zasedajo tudi bolniki, ki več niso v najhujši krizi.
Tako bi se lahko ob hujšem izbruhu bolezni izognili dilemam, ki so se pojavljale in se še pojavljajo v Italiji, ko se je moralo medicinsko osebje odločati, koga bodo priključili na respirator in koga ne.
Skupina, ki je razvila oba izdelka, je načrte pripravljena brezplačno prepustiti vsemu svetu, toda za zdaj se je projekt ustavil pred birokratsko oviro. Čeprav sta namreč obe marburški rešitvi že prestali nekaj testov in čeprav je prvo podjetje, ki je sodelovalo pri razvoju, že pripravljeno za njihovo proizvodnjo, za obe potrebujejo dovoljenje oziroma certifikat medicinskega aparata, tega pa še nimajo.
Zato še ne smejo objaviti načrtov in ne smejo začeti proizvodnje, ki bi reševala življenja. A kot je vodja skupine Martin Koch zapisal na njihovi spletni strani, bodo kmalu preskočili tudi to oviro.
Njihov prvi izdelek je pravzaprav predelava obstoječih aparatov, ki bolnikom s težavami z dihanjem v spanju ponoči pomagajo ohranjati odprte dihalne poti. Po nemških gospodinjstvih že obstaja okrog dva milijona takšnih naprav, ki v masko bolnika dovajajo zrak pod stalnim in enakim nadtlakom. S predelavo, ki stane okrog 50 evrov, so marburški strokovnjaki takšen aparat spremenili v respirator, ki zrak (lahko pa tudi kisik) bolniku dovaja prekinjeno, v ritmu dihanja.
Druga naprava je še preprostejša in je sestavljena samo iz elektromotorčka, plošče, nekaj vrtečih se delov in dveh ročic, med kateri se vstavi navaden ročni »balon« za dihanje, kakršne za prvo dihalno pomoč uporabljajo reševalne ekipe na terenu.
Ročici ta balon enakomerno, v ritmu dihanja stiskata in spuščata in tako bolniku dovajata zrak v pljuča, pri tem pa ni nujno, da je ob bolniku kdo od zdravstvenega osebja. Tudi ta rešitev je poceni in je sestavljena večinoma iz delov, ki jih je mogoče kupiti v tehničnih trgovinah. Lahko bi jo izdelal tudi kateri spreten domači mojster.
A ker so komercialni aparati za predihavanje najhuje obolelih precej zapleteni in dragi in ker njihova proizvodnja ni preprosta, se je skupina raziskovalcev, profesorjev in študentov fizike na univerzi Philipps v nemškem Marburgu sredi marca v sodelovanju s strokovnjaki tamkajšnje univerzitetne klinike lotila razvijanja čim preprostejšega in poceni aparata, ki bi ga bilo mogoče hitro proizvajati v velikih količinah in tako morda rešiti marsikatero življenje, piše danes nemški Spiegel.
Zdaj že imajo dva izdelka, ki bi lahko pomagala pri dihanju bolnikom, ki so že iz najhujše krize, še vedno pa niso sposobni samostojno normalno dihati. Marburški razvojniki, ki jih vodi profesor dr. Martin Koch, so mnenja, da bi lahko z njihovimi napravami hitreje sprostili velike komercialne respiratorje v intenzivnih negah, ki jih zdaj zasedajo tudi bolniki, ki več niso v najhujši krizi.
Tako bi se lahko ob hujšem izbruhu bolezni izognili dilemam, ki so se pojavljale in se še pojavljajo v Italiji, ko se je moralo medicinsko osebje odločati, koga bodo priključili na respirator in koga ne.
Ustavilo se je pri certifikatu
Skupina, ki je razvila oba izdelka, je načrte pripravljena brezplačno prepustiti vsemu svetu, toda za zdaj se je projekt ustavil pred birokratsko oviro. Čeprav sta namreč obe marburški rešitvi že prestali nekaj testov in čeprav je prvo podjetje, ki je sodelovalo pri razvoju, že pripravljeno za njihovo proizvodnjo, za obe potrebujejo dovoljenje oziroma certifikat medicinskega aparata, tega pa še nimajo.
Zato še ne smejo objaviti načrtov in ne smejo začeti proizvodnje, ki bi reševala življenja. A kot je vodja skupine Martin Koch zapisal na njihovi spletni strani, bodo kmalu preskočili tudi to oviro.
Njihov prvi izdelek je pravzaprav predelava obstoječih aparatov, ki bolnikom s težavami z dihanjem v spanju ponoči pomagajo ohranjati odprte dihalne poti. Po nemških gospodinjstvih že obstaja okrog dva milijona takšnih naprav, ki v masko bolnika dovajajo zrak pod stalnim in enakim nadtlakom. S predelavo, ki stane okrog 50 evrov, so marburški strokovnjaki takšen aparat spremenili v respirator, ki zrak (lahko pa tudi kisik) bolniku dovaja prekinjeno, v ritmu dihanja.
Z razvojem preprostejših respiratorjev se ukvarja tudi nekaj raziskovalnih skupin v Sloveniji. Gospodarska zbornica Slovenije pa je celo sprožila pobudo »Slovenski respirator.«
Druga naprava je še preprostejša in je sestavljena samo iz elektromotorčka, plošče, nekaj vrtečih se delov in dveh ročic, med kateri se vstavi navaden ročni »balon« za dihanje, kakršne za prvo dihalno pomoč uporabljajo reševalne ekipe na terenu.
Ročici ta balon enakomerno, v ritmu dihanja stiskata in spuščata in tako bolniku dovajata zrak v pljuča, pri tem pa ni nujno, da je ob bolniku kdo od zdravstvenega osebja. Tudi ta rešitev je poceni in je sestavljena večinoma iz delov, ki jih je mogoče kupiti v tehničnih trgovinah. Lahko bi jo izdelal tudi kateri spreten domači mojster.
