Naftarjem Atlantik v zameno za Arktiko

New York – Ameriška vlada je presenetila javnost z napovedjo, da bo prvič v zgodovini dovolila iskanje nafte in zemeljskega plina ob obsežnem delu vzhodne obale, v zameno pa zahtevala zaščito Arktičnega morja ob obalah Aljaske. Naftarji so vzhičeni, okoljevarstveniki pa besnijo.

Urad za upravljanje energije oceanov je v torek objavil petletno strategijo vrtanja v morju, ki naj bi omogočala postavitev vrtalnih ploščadi v bližini obal zveznih držav od Georgie na jugu do Virginije na severu. Tam bi bile lahko po ocenah energetske industrije obsežne zaloge nafte in zemeljskega plina. Vrtanje bo mogoče tudi v nekaterih doslej varovanih delih Mehiškega zaliva. Zato pa so zaščitili obsežna območja v Beufortovem in Čukotskem morju ob severni obali Aljaske, ki sodijo k ogroženi Arktiki.

»To je uravnotežen predlog, ki bo za izkoriščanje dal na razpolago skoraj 80 odstotkov neodkritih in tehnološko dosegljivih energijskih virov, hkrati pa bo zaščitil območja, ki so preveč dragocena, da bi jih izrabljali,« je prepričana notranja ministrica Sally Jewell, ki bdi nad naravnim bogastvom ZDA. Po njenih besedah odločitev ni dokončna, saj je urad »na začetku večletnega procesa«, kar pomeni, da se načrtovana območja za vrtanje še lahko zmanjšajo ali pa jih povsem umaknejo iz predloga.

Zmaga energetske industrije

Kljub temu je odločitev znova nekoliko zameglila politiko Bele hiše do izrabe fosilnih goriv, saj ta po eni strani uvaja strožja merila za izpuste toplogrednih plinov, po drugi pa omogoča še več vrtanja, kar bo zagotovo nekoliko ublažilo napade republikancev in energetske industrije na predsednika Baracka Obamo. Zato pa je možnost dodatnega vrtanja dodobra ujezila okoljevarstvenike in prebivalce obalnih delov ameriškega juga, ki se bodo morali soočiti z nevarnostjo morebitnih naftnih izlivov.

Vrtanje v bližini Virginije ni novost, saj so ga načrtovali že v prejšnjem načrtu urada iz leta 2010, toda po nesreči BP-jeve vrtalne ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu (aprila 2010) so ustavili postopek izdajanja dovoljenj. Nova politika velja za zmago energetske industrije, ki se je dolgo trudila dobiti v roke območja ob vzhodni obali ZDA. Pri tem je bila tesno povezana z guvernerji zveznih držav, ki si želijo svoja gospodarstva okrepiti z naftnimi in plinskimi zaslužki.

Naftarjem je zadovoljstvo nekoliko pokvarila zaščita območij ob obali Aljaske, pri čemer so najbolj poskočili republikanski poslanci in senatorji v kongresu. Senatorka Lisa Murkowski je načrt označila kar za »vojno napoved Aljaski«. Oglasil se je tudi Ameriški naftni inštitut, ki združuje predstavnike naftne in plinske industrije, njegov predstavnik Erik Milito je menil, da je »neodgovorno« izločati območja, kjer »so mogoča pomembna odkritja [novih zalog nafte in zemeljskega plina, op. p.]«.

Obama »daje in jemlje hkrati«

Po nekaterih ocenah naj bi pod morjem severno do Aljaske ležalo za približno 23 milijard sodov nafte, ki bi se jo tehnološko dalo črpati. Naftni velikan Shell je doslej v osmih letih zapravil že šest milijard dolarjev za iskanje nafte v Beufortovem in Čukotskem morju, vendar se je odprava iz poletja 2012 zaradi številnih težav povsem ponesrečila. Zato so zaprosili za podaljšanje dovoljenja za raziskave, ki se izteče leta 2017. Hkrati se otepajo tožbe naravovarstvenih organizacij za zaščito ogrožene narave in domorodnih plemen.

Notranje ministrstvo je sicer že v nedeljo sporočilo, da bo poskušalo trajno zavarovati Arktično nacionalno zatočišče za divje živali pred uporabo za energetske namene. Tako naj bi okoli 4,9 milijona hektarov veliko območje razglasili za zaščiteno prvotno divjino, kjer je človeška dejavnost omejena le na znanstvene raziskave in dejavnosti brez uporabe mehanizacije (prepovedana je tudi uporaba koles).

Napovedani načrti so v skladu z zapleteno in prepleteno okoljsko in energetsko politiko predsednika Obame, ko po eni strani zaostruje merila za izpuste toplogrednih plinov, po drugi pa poskuša ohraniti zagon energetske industrije, ki poganja ameriško gospodarsko rast. »Daje in jemlje hkrati. Včasih je videti kot uravnoteženo delovanje, drugič kot delovanje na slepo srečo,« je koncept označil Kevin Book, analitik podjetja Clearview Energy Partners, ki za podjetja preučuje energetsko politiko Washingtona.

V nekoliko piškavo tolažbo nasprotnikom vrtanja so ugotovitve analitikov, da je ob sedanjih cenah nafte in njenih presežkih na trgu vlaganje v nove vrtine precej dolgoročna naložba, zato ne pričakujejo hitrega pojavljanja novih naftnih ploščadi.