Ljudje pod ruševinami iščejo svoje bližnje, pomoč prišla veliko prepozno

Dvojni potres z magnitudo 7,2 in 7,5, ki je 24. junija prizadel Venezuelo, je po uradnih podatkih zahteval okoli 1719 življenj in povzročil obsežno uničenje predvsem v obalni zvezni državi La Guaira, poroča BBC. Med najbolj prizadetimi so prebivalci porušenih stanovanjskih kompleksov, med pogrešanimi pa so tudi številni Venezuelci, ki so bili le nekaj ur pred katastrofo deportirani iz Združenih držav Amerike.

Predsednica države Delcy Rodríguez je potresa označila za »najhujšo naravno katastrofo v zgodovini Venezuele«. Kljub temu številni prebivalci najbolj prizadetih območij oblasti obtožujejo prepočasnega in nezadostnega odziva pri iskanju preživelih.

Družine čakajo na novice izpod ruševin

V mestu La Guaira reševalne ekipe iz Venezuele in več tujih držav nadaljujejo iskanje morebitnih preživelih pod ruševinami večstanovanjskih stavb. Občasno se delo ustavi, ko reševalci zahtevajo popolno tišino, da bi lahko prisluhnili morebitnim klicem na pomoč izpod betonskih plošč.

Med čakajočimi svojci je tudi Miguel Oscar Núñez, ki išče svojega 34-letnega sina Ángela. »Moj sin je skupaj s stotinami drugih še vedno ujet pod ruševinami. Ne vemo, ali je preživel potres, vendar se bojim, da bi lahko umrl zaradi prepoznega odziva oblasti,« je dejal.

Potres v Venezueli, Caracas in Guaira v ruševinah

Podobno meni Kevin Montilla, čigar žena in 16-letna hči sta bili doma, ko se je stavba zrušila. »Prve ure smo pomagali predvsem prebivalci sami. Policija je prišla na kraj dogodka, vendar ni sodelovala pri reševanju. Organizirana pomoč je prišla veliko prepozno,« je povedal. Po navedbah domačinov so bile prve večje reševalne operacije na nekaterih lokacijah vzpostavljene šele dva dni po potresu.

Nekatera območja ostajajo brez pomoči

Medtem ko so se reševalne ekipe osredotočile na večje in bolj dostopne porušene objekte, številni prebivalci trdijo, da v nekaterih delih La Guaire pomoč še vedno ni dosegla vseh prizadetih območij.

Deilisbeth Herreira že več dni išče svoji hčerki, stari 12 in 13 let. Ob potresu je bila v službi, dekleti pa sta menda ostali doma. »Nihče ni prišel. Nimamo ne strojev ne reševalcev. Občutek je, kot da smo prepuščeni sami sebi,« je povedala med pregledovanjem seznamov poškodovanih in umrlih v bolnišnici.

Čeprav v reševalnih akcijah sodelujejo venezuelske ekipe ter pomoč iz več drugih držav, številni prebivalci menijo, da so bile prve ključne ure po potresu izgubljene. FOTO: Federico Parra/AFP

Tudi v stanovanjskem kompleksu Bello Horizonte so prebivalci prve ure po katastrofi ruševine odstranjevali z lopatami, vzvodi in golimi rokami. Šestdesetletni Juan Avendo opisuje, da so izpod ruševin slišali klice na pomoč. »S sosedi smo kopali z golimi rokami. Uspelo nam je rešiti eno žensko, potem ko smo ji najprej skozi odprtino podali vodo.«

Po njegovih besedah pod ruševinami še vedno ležijo številna trupla.

Med žrtvami tudi nedavno deportirani iz ZDA

Posebno pozornost vzbuja usoda skupine 146 Venezuelcev, ki so bili istega dne deportirani iz Združenih držav Amerike, poroča Guardian. Po podatkih organizacije ICE Flight Monitor je letalo iz Miamija prispelo v Venezuelo le nekaj ur pred potresoma. Na krovu je bilo 146 deportiranih oseb, med njimi 19 žensk in sedem otrok.

Po prihodu so jih venezuelske oblasti nastanile v hotelu Santuario La Llanada v La Guairi, kjer naj bi opravili zdravstvene preglede in administrativne postopke, naslednji dan pa bi odšli domov. Ko je stavbo stresel prvi potres, so bili mnogi še vedno v svojih sobah.

Izpod ruševin rešili mamo in osemnajst dni starega dojenčka

Lisbeth Portillo, ena izmed preživelih, je povedala, da je bila v sobi skupaj s še 16 ženskami. »Začutila sem tresenje. Ženske okoli mene so začele padati in kričati na pomoč. Nato je sledil še drugi, močnejši potres.« Po njenih besedah jo je zasul del konstrukcije, vendar ji je zaradi premikanja ruševin uspelo splezati na površje.

Skupaj s približno dvajsetimi drugimi preživelimi so peš prehodili približno pet kilometrov do objekta Nacionalne garde, kjer so prvič lahko stopili v stik s svojimi družinami. »Počutim se, kot da sem se znova rodila,« je dejala.

Številni deportirani še vedno pogrešani

Usoda številnih drugih potnikov z istega deportacijskega leta ostaja neznana. Jenny Rodriguez je za ameriško televizijsko mrežo Telemundo povedala, da je bila ujeta pod ruševinami, dokler je ni opazil moški, ki je bil prav tako na deportacijskem letu. »Uspelo mi je izpod ruševin izvleči roko, ga prijeti za hlačnico in ga prositi za pomoč. Zaradi njega sem preživela.«

Liliana Rojas medtem še vedno išče svojega partnerja, ki je bil pred deportacijo pridržan v centru za priseljence v El Pasu v Teksasu. Po njenih besedah so ji ameriške oblasti potrdile le, da je bil deportiran, dodatnih informacij o njegovi usodi pa ni prejela.

Ameriška služba za priseljevanje in carinski nadzor (ICE) se na vprašanja medijev o položaju deportiranih po katastrofi za zdaj ni javno odzvala.

Reševalne operacije na nekaterih območjih se nadaljujejo, vendar številni svojci pogrešanih opozarjajo, da se možnosti za preživetje z vsakim dnem zmanjšujejo. FOTO: Miguel Medina/AFP

Kritike zaradi počasnega odziva

Čeprav v reševalnih akcijah sodelujejo venezuelske ekipe ter pomoč iz več drugih držav, številni prebivalci menijo, da so bile prve ključne ure po potresu izgubljene, poroča Al Džazira.

Po njihovih besedah so prav sosedje in prostovoljci opravili največ dela v začetni fazi iskanja preživelih, medtem ko so uradne službe na številne lokacije prispele šele deset ur kasneje.

Oblasti teh očitkov niso neposredno komentirale. Reševalne operacije na nekaterih območjih se nadaljujejo, vendar številni svojci pogrešanih opozarjajo, da se možnosti za preživetje z vsakim dnem zmanjšujejo. Obseg katastrofe zato ostaja neznan, saj številne porušene stavbe še niso v celoti pregledane, končno število žrtev pa bo verjetno mogoče določiti šele po zaključku vseh iskalnih in identifikacijskih postopkov.