Napadi spodbujajo krepitev hrvaške desnice
Zaznamovanje obletnice »Nevihte« kot dobrodošla priložnost za dodatno slabšanje odnosov.
Odpri galerijo
Srbska retorika je osupnila hrvaško politično vodstvo. FOTO: Axel Schmidt/Reuters
Zagreb – Jubilejna ali zgolj običajna obletnica Nevihte je vedno priložnost za dodatno slabšanje že tako slabih odnosov med Hrvaško in Srbijo. Pa vendar vse kaže, da je letošnja, 23. obletnica, s sovražnim govorom, kakršnega do zdaj še ni bilo slišati, presegla vse prejšnje. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je v govoru na žalni slovesnosti, posvečeni vsem umrlim in pregnanim Srbom, v Bački Palanki njihovo trpljenje primerjal z usodo Židov v drugi svetovni vojni in pri tem omenil tudi Ano Frank, kajti, kot je dejal: »Hitler ni maral Židov, Hrvaška pa ni marala Srbov.«
Milo rečeno, gre za neokusno primerjavo, kajti rojaki Ane Frank v oboroženem odporu niso razglasili svoje države in se s hlodi distancirali od preostalega ozemlja. V zgodovinskih primerjavah pa resnejše analize navajajo, da je tako imenovana Republika Srbska krajina v marsičem najbližja tvorbi, proti obnove katere se je bojevala, torej tako imenovani Neodvisni republiki Hrvaški. Tako prva kot druga se za svoj nastanek lahko zahvalita tuji vojaški sili, v štirih letih obstoja sta se pogreznili v brezzakonje, nasilje in etnične pregone, po vojaškem porazu pa sta obe končali v begunskih kolonah.
»Srbija s to vojno ni imela nič,« trdi srbski zunanji minister Ivica Dačić, ki za vse skupaj krivi Slovenijo in Hrvaško, vojno pa je po njegovem mnenju z »nezakonito secesijo« sprožil Hrvat Ante Marković. Na vprašanje, zakaj je bil tudi sam Marković tarča, ko je JLA raketirala Banske dvore, Dačić ni odgovoril. Zanj in nasploh za celotno srbsko vodstvo, Srbsko pravoslavno cerkev in Srbsko akademijo znanosti in umetnosti je sedanja Hrvaška le podaljšek zločinske NDH in tu se v doglednem času ne bo nič spremenilo.
Srbsko vodstvo je še posebno motilo to, da sta na letošnji proslavi Nevihte v Kninu sodelovali dve izrelski letali F-16. Izraelci so poskušali Srbom pojasniti, da se je to zgodilo samo zato, ker so se Hrvati odločili ta letala kupiti, a se je težko upreti vtisu, da ne gre zgolj za kupoprodajno pogodbo, ampak za začetek intenzivnega vojaškega sodelovanja pod sponzorstvom ZDA. Še toliko bolj so bili v srbski javnosti ogorčeni zaradi sodelovanja Črne gore. Po njihovem mnenju je to izdaja, ki jo je mogoče primerjati z izdajo Sekule Drljevića (črnogorskega politika, ki se je najprej zavzemal za samostojno Črno goro in federacijo jugoslovanskih narodov, pozneje pa nasprotoval centralistični ureditvi države), ko se je na koncu odločil pristopiti k NDH.
Ta srbska retorika je dodobra osupnila hrvaško vodstvo. Nihče ne pričakuje, da bodo Srbi slavili Nevihto, vendar je tokrat celo zelo umirjeni premier Andrej Plenković, resignirano ugotovil: »Kar je preveč, je preveč!« Predsednica Kolinda Grabar Kitarović nič več ne razmišlja o povratnem obisku v Srbiji, hrvaški analitiki pa so poskušali te »premočne besede« pojasniti s težkimi notranjepolitičnimi razmerami, v katerih se je Aleksandar Vučić znašel zaradi nepovratne izgube Kosova, ki ga bo moral na koncu celo priznati.
Za skrajno desnico – ki bo predsednico Kolindo Grabar Kitarović zaradi tega, ker je v Jasenovcu gostila izraelskega predsednika, razglasila za »žensko brez sramu«, premiera Andreja Plenokovića pa, ker je Thomsona ob vrnitvi hrvaške nogometne reprezentance umiril do »razumne mere«, za »državnega sovražnika številka ena« – je bil Vučićev nastop kot naročen.
Za njene privržence sicer ni tako zelo sporen Vučić, kajti, kot pravijo, »četnik za vedno ostane četnik«, bolj jih moti Plenkovićev koalicijski partner Milorad Pupovac, predsednik Srbskega narodnega sveta, ki se je udeležil komemoracije v Bački Palanki. V Kninu se še nikoli ni udeležil slovesnosti in se je, kot pravi, tudi ne bo, po Vučićevem nastopu pa je kar tri dni molčal in tudi ko se je oglasil, ga ni odločno obsodil. Pupovac je napisal, da »razume ogorčenje Hrvatov, ko jih Vučić primerja s Hitlerjevim tretjim rajhom«, a je hkrati poudaril tudi močne revizionistične in ustaške težnje, ki so letos dosegle svoj vrhunec na Thompsonovem koncertu v Glini. To je kraj, v katerem so ustaši v tamkajšnji cerkvi zažgali več sto Srbov.
Koncert se je tudi ob tej priložnosti začel z ustaškim pozdravom »Za dom spremni«, v eni od pesmi pa je Thompson povzel tudi Pavelićev recept: »Na pekočo rano, pekočo zel.« Opogumljena desnica zdaj od Plenkovića pričakuje takojšnjo odpravo koalicije s Pupovcem, blokado srbskih pogajanj o članstvu v EU, razpis referenduma o istanbulski konvenciji in spremembo volilnega zakona, s katerim bi Srbom ukinili tri zajamčene sedeže v saboru, nato pa razpis volitev. Glede na popolno nemoč opozicije (SDP podpira le še 18 odstotkov volivcev, kar je najmanjša podpora do zdaj, medtem ko se je podpora HDZ povečala na 27 odstotkov) je očitno, da se zdijo skrajni desnici volitve logična rešitev.
Milo rečeno, gre za neokusno primerjavo, kajti rojaki Ane Frank v oboroženem odporu niso razglasili svoje države in se s hlodi distancirali od preostalega ozemlja. V zgodovinskih primerjavah pa resnejše analize navajajo, da je tako imenovana Republika Srbska krajina v marsičem najbližja tvorbi, proti obnove katere se je bojevala, torej tako imenovani Neodvisni republiki Hrvaški. Tako prva kot druga se za svoj nastanek lahko zahvalita tuji vojaški sili, v štirih letih obstoja sta se pogreznili v brezzakonje, nasilje in etnične pregone, po vojaškem porazu pa sta obe končali v begunskih kolonah.
»Srbija s to vojno ni imela nič,« trdi srbski zunanji minister Ivica Dačić, ki za vse skupaj krivi Slovenijo in Hrvaško, vojno pa je po njegovem mnenju z »nezakonito secesijo« sprožil Hrvat Ante Marković. Na vprašanje, zakaj je bil tudi sam Marković tarča, ko je JLA raketirala Banske dvore, Dačić ni odgovoril. Zanj in nasploh za celotno srbsko vodstvo, Srbsko pravoslavno cerkev in Srbsko akademijo znanosti in umetnosti je sedanja Hrvaška le podaljšek zločinske NDH in tu se v doglednem času ne bo nič spremenilo.
Izraelska letala nad Kninom
Srbsko vodstvo je še posebno motilo to, da sta na letošnji proslavi Nevihte v Kninu sodelovali dve izrelski letali F-16. Izraelci so poskušali Srbom pojasniti, da se je to zgodilo samo zato, ker so se Hrvati odločili ta letala kupiti, a se je težko upreti vtisu, da ne gre zgolj za kupoprodajno pogodbo, ampak za začetek intenzivnega vojaškega sodelovanja pod sponzorstvom ZDA. Še toliko bolj so bili v srbski javnosti ogorčeni zaradi sodelovanja Črne gore. Po njihovem mnenju je to izdaja, ki jo je mogoče primerjati z izdajo Sekule Drljevića (črnogorskega politika, ki se je najprej zavzemal za samostojno Črno goro in federacijo jugoslovanskih narodov, pozneje pa nasprotoval centralistični ureditvi države), ko se je na koncu odločil pristopiti k NDH.
Desnica na Hrvaškem pričakuje ostrejše stališče do Srbov in Srbije. FOTO: Š Kacper Pempel/Reuters
Ta srbska retorika je dodobra osupnila hrvaško vodstvo. Nihče ne pričakuje, da bodo Srbi slavili Nevihto, vendar je tokrat celo zelo umirjeni premier Andrej Plenković, resignirano ugotovil: »Kar je preveč, je preveč!« Predsednica Kolinda Grabar Kitarović nič več ne razmišlja o povratnem obisku v Srbiji, hrvaški analitiki pa so poskušali te »premočne besede« pojasniti s težkimi notranjepolitičnimi razmerami, v katerih se je Aleksandar Vučić znašel zaradi nepovratne izgube Kosova, ki ga bo moral na koncu celo priznati.
Za skrajno desnico – ki bo predsednico Kolindo Grabar Kitarović zaradi tega, ker je v Jasenovcu gostila izraelskega predsednika, razglasila za »žensko brez sramu«, premiera Andreja Plenokovića pa, ker je Thomsona ob vrnitvi hrvaške nogometne reprezentance umiril do »razumne mere«, za »državnega sovražnika številka ena« – je bil Vučićev nastop kot naročen.
Desnica v HDZ nasprotuje Pupovcu
Za njene privržence sicer ni tako zelo sporen Vučić, kajti, kot pravijo, »četnik za vedno ostane četnik«, bolj jih moti Plenkovićev koalicijski partner Milorad Pupovac, predsednik Srbskega narodnega sveta, ki se je udeležil komemoracije v Bački Palanki. V Kninu se še nikoli ni udeležil slovesnosti in se je, kot pravi, tudi ne bo, po Vučićevem nastopu pa je kar tri dni molčal in tudi ko se je oglasil, ga ni odločno obsodil. Pupovac je napisal, da »razume ogorčenje Hrvatov, ko jih Vučić primerja s Hitlerjevim tretjim rajhom«, a je hkrati poudaril tudi močne revizionistične in ustaške težnje, ki so letos dosegle svoj vrhunec na Thompsonovem koncertu v Glini. To je kraj, v katerem so ustaši v tamkajšnji cerkvi zažgali več sto Srbov.
Koncert se je tudi ob tej priložnosti začel z ustaškim pozdravom »Za dom spremni«, v eni od pesmi pa je Thompson povzel tudi Pavelićev recept: »Na pekočo rano, pekočo zel.« Opogumljena desnica zdaj od Plenkovića pričakuje takojšnjo odpravo koalicije s Pupovcem, blokado srbskih pogajanj o članstvu v EU, razpis referenduma o istanbulski konvenciji in spremembo volilnega zakona, s katerim bi Srbom ukinili tri zajamčene sedeže v saboru, nato pa razpis volitev. Glede na popolno nemoč opozicije (SDP podpira le še 18 odstotkov volivcev, kar je najmanjša podpora do zdaj, medtem ko se je podpora HDZ povečala na 27 odstotkov) je očitno, da se zdijo skrajni desnici volitve logična rešitev.
