Nauk s Šrilanke: logika svetega sovraštva
Po napadih na Šrilanki: Kakšna je razlika med tektonskim valom in pobijanji v katoliških cerkvah?
Odpri galerijo
Šrilanka je v nedeljo postala tragično prizorišče grozljivega pobijanja. FOTO: REUTERS
Ko sem se tik pred koncem leta 2004 prebijala čez močvirja, ki jih je za seboj pustil cunami, potem ko je preplavil Šrilanko in zahteval 35.000 življenj, so bili skoraj vsi, s katerimi sem se pogovarjala, prepričani, da se kaj takšnega ne bo nikoli več zgodilo na njihovem prelepem otoku.
A tragedija jih je le na videz povezala. Ne glede na vse, kar se je zgodilo, so imeli različna tolmačenja, zakaj se je zgodila, in že takrat je bilo mogoče v pretresljivih prizorih množičnega trpljenja čutiti zametke sovraštva.
Budisti, ki sestavljajo več kot 70 odstotkov od 21 milijonov prebivalcev, so bili prepričani, da je šlo za slabo karmo, ki pa je bila posledica tamilskega separatizma. Veliki Buda, so poudarjali, ne mara ločevanja, temveč zahteva, da ostane celota nedotaknjena, zato so Tamilci, med katerimi prevladujejo hindujci, manjši del pa sestavljajo katoliki, že s samo zahtevo po večji avtonomiji uničevali veliko skladnost.
Muslimani so v satelitskem posnetku tektonskega vala tik pred obalo otoka prebrali arabsko besedo »Alah« in na podlagi tega sklepali, da je bil cunami božja kazen za brezverce, predvsem za katolike, ki so prav dan pred katastrofo praznovali Kristusovo rojstvo. Nekaj območnih imamov je krivdo pripisovalo mladini, ki ni bila dovolj posvečena bogu in ki se je vse bolj obračala k slastem materialnega življenja, tako da je bilo že takrat jasno, da bo znotraj te manjšine, ki sestavlja okoli deset odstotkov prebivalstva Šrilanke, prišlo do zaostrovanja verskih standardov.
Katoliki pa so mi razkazovali svoje cerkve v prepričanju, da so najmanj poškodovane zato, ker sta jih pred usodnim valom varovala »Bog in resnica«. Čeprav sem jih poskušala opozoriti na ovalne strope in fizikalne zakone, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti, zakaj je voda samo preplavila božji hram in odtekla, ni pa ga porušila, so verniki vztrajali, da cunami ni po naključju terjal največ muslimanskih življenj. Islam so krivili za pregon katolikov, ki jih je zdaj na Šrilanki le še šest odstotkov celotnega prebivalstva.
S takšnim zaledjem verskih identitet, ki se niso mogle prepletati v ljubezni, temveč so celo v dneh skupnega trpljenja prst nestrpnosti upirale druga proti drugi, je Šrilanka v nedeljo postala tragično prizorišče grozljivega pobijanja.
Najmanj 290 ljudi je bilo ubitih, 500 pa ranjenih v koordiniranih eksplozijah, ki so izbruhnile v cerkvah sv. Sebastijana v Negombu in sv. Antona v Kolombu, v hotelih Shangri La, Kingsbury in Cinnamon v Kolombu ter v cerkvi Zion v Batticaloi, nekaj ur pozneje pa še v New Tropical Inn v Dehivali in v neki hiši v Kolombu, in to med policijsko racijo. Za napade so hitro osumili skupino, imenovano National Thowheeth Jama'ath (NTJ), na delovanje katere je približno deset dni pred tragedijo opozarjal eden od policijskih funkcionarjev. V nauku skupine je v resnici nekaj elementov tistega, kar imajo strokovnjaki za »teroristično ideologijo«, njenega sekretarja Abdula Razaka pa so leta 2016 aretirali zaradi širjenja rasističnih idej. A NTJ je do zdaj v glavnem napadala budistične templje. Ker za zdaj ni še nihče prevzel odgovornosti za bombne napade na katolike, je mogoče zgolj analizirati določeno podobnost s prejšnjimi terorističnimi napadi islamističnih organizacij, ki so občasno izbrale kakšen pomemben katoliški praznik, da bi s prelivanjem krvi v cerkvah, polnih vernikov, pa tudi turistov, prilile olja na ogenj versko obarvanega sovraštva.
Bolj ko se v Aziji identiteta išče v veri, bolj so na udaru nasilja tiste skupine, ki so v manjšini ali za katerimi niso velike verske organizacije. Na tej isti Šrilanki, denimo, je morala vlada pred enim letom razglasiti desetdnevno izredno stanje, potem ko so budistični Singalci (večinski narod v državi) napadli muslimansko prebivalstvo pri mestu Kandi. Scenarij spopada je vedno zapleten in v njem je težko potegniti jasno mejo med nasilnežem in žrtvijo.
A militarizaciji budizma in tudi hinduizma posvečajo v Aziji premalo pozornosti, čeprav je ta trend na območni ravni pogosto enako poguben, kot je pogubna radikalizacija islama. K vsemu temu je treba dodati še nestrpnost ali sovraštvo do ostankov evropskega kolonializma, zato so danes pogosto žrtve prav katoliške skupnosti, ki so ostale brez zaščite. Prejšnji teden, prvi dan velikega tedna pred veliko nočjo, je skupina singalskih budistov s kamenjem obmetavala metodistično cerkev v Anuradhapuri, tako da so verniki dolge ure ostali v cerkvi, prestrašeni zaradi močnih petard in kamenja.
Singalci so se na otok, ki se imenuje Šrilanka, doselili v 6. stoletju pred našim štetjem. Tri stoletja pozneje so sprejeli budizem in do danes ohranili njegovo najizvirnejšo obliko, ki je v Indiji skoraj izginila. Prav zato ker je bila ta dežela dolgo kolonija – najprej v 16. in 17. stoletju portugalska, nato v 17. in 18. stoletju nizozemska, pozneje pa vse do leta 1948 britanska (status republike je dobila leta 1972) – postaja sodobna potreba po opredelitvi identitete vse močnejša, in to tako pri večinskem narodu kot tudi pri tamkajšnjih manjšinah. Problem nastane, ko se ta identiteta tesno poveže z religijo. V trenutku, ko začnejo politiki ali duhovniki uporabljati kategorijo zgodovinske žrtve, ogroženosti zaradi širjenja kakšne druge skupine ali strahu pred iztrebljenjem, postane nasilje nelogična, znotraj skupine pa povsem »upravičena« vrsta obrambe, in pobijanje, kakršno se je zgodilo v nedeljo, je le še vprašanje časa.
Na Šrilanki so bili tokrat žrtve katoliki. »Opazujemo, kako radikalne katoliške skupine prihajajo sem z Zahoda in poskušajo prekrstiti budiste,« je lani v enem od intervjujev opozoril tamkajšnji budistični menih Galagoda Aththe Gnanasara Thero. »Tega ne smemo več dovoliti,« je dejal, preden so ga zaradi širjenja sovraštva obsodili na zaporno kazen.
Kje je rešitev iz začaranega kroga sovraštva? V obsodbi terorizma. V samokritiki in zavračanju kulta lastne žrtve. In predvsem v sekularnosti. Poduk s Šrilanke odmeva po vsej globalni vasi. Cunami je bil naravna katastrofa. Pobijanje je poraz človečnosti. In razveljavitev vsakršne vere. Od tega je treba začeti razmišljanje o tem, kaj se je v resnici zgodilo.
A tragedija jih je le na videz povezala. Ne glede na vse, kar se je zgodilo, so imeli različna tolmačenja, zakaj se je zgodila, in že takrat je bilo mogoče v pretresljivih prizorih množičnega trpljenja čutiti zametke sovraštva.
Budisti, ki sestavljajo več kot 70 odstotkov od 21 milijonov prebivalcev, so bili prepričani, da je šlo za slabo karmo, ki pa je bila posledica tamilskega separatizma. Veliki Buda, so poudarjali, ne mara ločevanja, temveč zahteva, da ostane celota nedotaknjena, zato so Tamilci, med katerimi prevladujejo hindujci, manjši del pa sestavljajo katoliki, že s samo zahtevo po večji avtonomiji uničevali veliko skladnost.
Kdo in kaj je krivo?
Muslimani so v satelitskem posnetku tektonskega vala tik pred obalo otoka prebrali arabsko besedo »Alah« in na podlagi tega sklepali, da je bil cunami božja kazen za brezverce, predvsem za katolike, ki so prav dan pred katastrofo praznovali Kristusovo rojstvo. Nekaj območnih imamov je krivdo pripisovalo mladini, ki ni bila dovolj posvečena bogu in ki se je vse bolj obračala k slastem materialnega življenja, tako da je bilo že takrat jasno, da bo znotraj te manjšine, ki sestavlja okoli deset odstotkov prebivalstva Šrilanke, prišlo do zaostrovanja verskih standardov.
Katoliki pa so mi razkazovali svoje cerkve v prepričanju, da so najmanj poškodovane zato, ker sta jih pred usodnim valom varovala »Bog in resnica«. Čeprav sem jih poskušala opozoriti na ovalne strope in fizikalne zakone, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti, zakaj je voda samo preplavila božji hram in odtekla, ni pa ga porušila, so verniki vztrajali, da cunami ni po naključju terjal največ muslimanskih življenj. Islam so krivili za pregon katolikov, ki jih je zdaj na Šrilanki le še šest odstotkov celotnega prebivalstva.
Tragično prizorišče
S takšnim zaledjem verskih identitet, ki se niso mogle prepletati v ljubezni, temveč so celo v dneh skupnega trpljenja prst nestrpnosti upirale druga proti drugi, je Šrilanka v nedeljo postala tragično prizorišče grozljivega pobijanja.
Bolj ko se v Aziji identiteta išče v veri, bolj so grobemu nasilju izpostavljene skupine, ki so v manjšini. FOTO: REUTERS
Najmanj 290 ljudi je bilo ubitih, 500 pa ranjenih v koordiniranih eksplozijah, ki so izbruhnile v cerkvah sv. Sebastijana v Negombu in sv. Antona v Kolombu, v hotelih Shangri La, Kingsbury in Cinnamon v Kolombu ter v cerkvi Zion v Batticaloi, nekaj ur pozneje pa še v New Tropical Inn v Dehivali in v neki hiši v Kolombu, in to med policijsko racijo. Za napade so hitro osumili skupino, imenovano National Thowheeth Jama'ath (NTJ), na delovanje katere je približno deset dni pred tragedijo opozarjal eden od policijskih funkcionarjev. V nauku skupine je v resnici nekaj elementov tistega, kar imajo strokovnjaki za »teroristično ideologijo«, njenega sekretarja Abdula Razaka pa so leta 2016 aretirali zaradi širjenja rasističnih idej. A NTJ je do zdaj v glavnem napadala budistične templje. Ker za zdaj ni še nihče prevzel odgovornosti za bombne napade na katolike, je mogoče zgolj analizirati določeno podobnost s prejšnjimi terorističnimi napadi islamističnih organizacij, ki so občasno izbrale kakšen pomemben katoliški praznik, da bi s prelivanjem krvi v cerkvah, polnih vernikov, pa tudi turistov, prilile olja na ogenj versko obarvanega sovraštva.
Premalo pozornosti
Bolj ko se v Aziji identiteta išče v veri, bolj so na udaru nasilja tiste skupine, ki so v manjšini ali za katerimi niso velike verske organizacije. Na tej isti Šrilanki, denimo, je morala vlada pred enim letom razglasiti desetdnevno izredno stanje, potem ko so budistični Singalci (večinski narod v državi) napadli muslimansko prebivalstvo pri mestu Kandi. Scenarij spopada je vedno zapleten in v njem je težko potegniti jasno mejo med nasilnežem in žrtvijo.
A militarizaciji budizma in tudi hinduizma posvečajo v Aziji premalo pozornosti, čeprav je ta trend na območni ravni pogosto enako poguben, kot je pogubna radikalizacija islama. K vsemu temu je treba dodati še nestrpnost ali sovraštvo do ostankov evropskega kolonializma, zato so danes pogosto žrtve prav katoliške skupnosti, ki so ostale brez zaščite. Prejšnji teden, prvi dan velikega tedna pred veliko nočjo, je skupina singalskih budistov s kamenjem obmetavala metodistično cerkev v Anuradhapuri, tako da so verniki dolge ure ostali v cerkvi, prestrašeni zaradi močnih petard in kamenja.
Napadi na Šrilanki Foto Delo
Identiteta in religija v nevarnem paru
Singalci so se na otok, ki se imenuje Šrilanka, doselili v 6. stoletju pred našim štetjem. Tri stoletja pozneje so sprejeli budizem in do danes ohranili njegovo najizvirnejšo obliko, ki je v Indiji skoraj izginila. Prav zato ker je bila ta dežela dolgo kolonija – najprej v 16. in 17. stoletju portugalska, nato v 17. in 18. stoletju nizozemska, pozneje pa vse do leta 1948 britanska (status republike je dobila leta 1972) – postaja sodobna potreba po opredelitvi identitete vse močnejša, in to tako pri večinskem narodu kot tudi pri tamkajšnjih manjšinah. Problem nastane, ko se ta identiteta tesno poveže z religijo. V trenutku, ko začnejo politiki ali duhovniki uporabljati kategorijo zgodovinske žrtve, ogroženosti zaradi širjenja kakšne druge skupine ali strahu pred iztrebljenjem, postane nasilje nelogična, znotraj skupine pa povsem »upravičena« vrsta obrambe, in pobijanje, kakršno se je zgodilo v nedeljo, je le še vprašanje časa.
Rešitev je v sekularnosti
Na Šrilanki so bili tokrat žrtve katoliki. »Opazujemo, kako radikalne katoliške skupine prihajajo sem z Zahoda in poskušajo prekrstiti budiste,« je lani v enem od intervjujev opozoril tamkajšnji budistični menih Galagoda Aththe Gnanasara Thero. »Tega ne smemo več dovoliti,« je dejal, preden so ga zaradi širjenja sovraštva obsodili na zaporno kazen.Kje je rešitev iz začaranega kroga sovraštva? V obsodbi terorizma. V samokritiki in zavračanju kulta lastne žrtve. In predvsem v sekularnosti. Poduk s Šrilanke odmeva po vsej globalni vasi. Cunami je bil naravna katastrofa. Pobijanje je poraz človečnosti. In razveljavitev vsakršne vere. Od tega je treba začeti razmišljanje o tem, kaj se je v resnici zgodilo.
