Ne Nato, ne talibi v tej vojni ne morejo zmagati

Pino Arlacchi, evropski poslanec in poročevalec Evropskega parlamenta o razmerah v Afganistanu, katerega »Poročilo o novi strategiji za Afganistan« je parlament v Bruslju nedavno potrdil, pravi, da je bilo devet let mednarodne prisotnost pod Hindukušem vrženih proč, ceno velikih napak mednarodne skupnosti pa je plačalo civilno prebivalstvo, ki devet let po padcu talibskega režima živi slabše kot kadar koli. To dokazujejo humanitarne statistike, saj je kljub desetinam milijard mednarodne humanitarne pomoči, ki so izginile (ne)znano kam, trenutno v Afganistanu podhranjena polovica otrok, pri porodu pa na leto umre skoraj 20.000 mater, kar je približno desetkrat več od skupnega števila žrtev neposrednih oboroženih spopadov v letu 2009. Arlacchi, ki je bil nekaj let namestnik generalnega sekretarja Združenih narodov in je pred leti na Dunaju vodil oddelek ZN za nadzor drog in preprečevanje kriminala, je prepričan, da v Afganistanu ni mogoča vojaška rešitev in da se morajo spopadi takoj in brezpogojno ustaviti. »Čas je, da v Afganistan aktivno – s transparentnimi in predanimi civilnimi projekti – poseže tudi Evropska unija, ki je do zdaj le sledila Združenim državam. Bolje rečeno – napakam Združenih držav,« je med obiskom v Ljubljani za Delo povedal italijanski evropski poslanec in se odpravil na srečanje s slovenskim predsednikom dr. Danilom Türkom ter zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem, ki ju je zaprosil za njuno podporo pri uveljavitvi njegovega, za evropski politični žargon nenavadno iskrenega in neposrednega poročila o razmerah v Afganistanu ter strategiji »pozitivnih sprememb«.

Natov vrh v Lizboni je mednarodno vojaško prisotnost v Afganistanu z devetih uradno podaljšal na (najmanj) trinajst let. Kako bo ta odločitev vplivala na razmere v državi?

Zdaj je v Afganistanu slabše kot kadar koli po padcu talibskega režima. Vsem, ki poznamo razmere, je jasno, da konflikt ni rešljiv z vojaškimi sredstvi.

V medijih so bile odločitve, ki so jih pred dnevi sprejeli na Natovem vrhu, napačno predstavljene. Nikakor ne drži, da se bo Natova misija ISAF končala konec leta 2014. To sploh ni bilo omenjeno. Nato bo v Afganistanu ostal bistveno dlje; v Lizboni se prav z ničemer ni zavezal k umiku. Po koncu vrha sta bili sestavljeni dve končni poročili, v katerih fiksen datum umika ni določen. Ena sama vrstica omenja nekaj podobnega umiku: »Nato podpira prizadevanja vlade predsednika Hamida Karzaija, da Afganistan zavaruje do leta 2014.« To z umikom mednarodnih sil iz države nima nikakršne povezave.

Medijsko poročanje je bilo zelo slabo in nevarno. Lizbonski »dogovor« je dokazal, da so vse dobre ideje iz londonske in kabulske konference mrtve, saj je bilo izhodišče teh dveh konferenc, da v Afganistanu ni vojaške rešitve, Lizbona pa, nasprotno, pravi, da je rešitev le vojaška: bojevali se bomo in, slej ko prej, zmagali. To me žalosti.

Danes so Združene države po vojaški prisotnosti v Afganistanu prehitele Sovjetsko zvezo, ki se je izpod Hindukuša umaknila po devetih letih in petdesetih dnevih.

Tako je. Da je v afganistanski vojni nemogoče zmagati, najbolje vedo vojaški poveljniki. Tega ne skrivajo. Oboroženi spopadi se morajo takoj ustaviti. Tako Natovi kot talibski poveljniki dobro vedo, da vojne ne morejo dobiti, kar bi samo po sebi moralo voditi v pogajanja, v nekakšen dogovor. Edina rešitev, ki je na vidiku, so pogajanja Karzaja s talibi in ostalimi uporniškimi skupinami. Najti morajo skupen jezik in ustanoviti »vlado narodne rešitve«. Mednarodna skupnost se v pogajanja ne bi smela vmešavati. Karzai mora sam izbrati svoje sogovornike. Vseeno bi pri pogajanjih morali upoštevati nekaj pogojev. Eden izmed njih, izgon Al Kaide iz države, je bolj ali manj uresničen. Drug pogoj je uničenje industrije opija. To bi moral biti vodilni motiv EU za energično delovanje v Afganistanu, saj kar 90 odstotkov vsega heroina, ki ga je mogoče dobiti na evropskem trgu, izvira iz Afganistana. V EU je milijon in pol odvisnikov, v Rusiji dva milijona. Tretji pogoj so človekove pravice.

Zadnjih devet let se EU z Afganistanom ni dosti ukvarjala. Tudi zato se je konflikt skoraj popolnoma »amerikaniziral«: po prihodu Baracka Obame v Belo hišo se je število ameriških vojakov v Afganistanu potrojilo?

Afganistan ni ravno potrdil Obamove kredibilnosti. Obama bi lahko bil predsednik, ki je ustavil vojno, a postal je predsednik, ki jo podaljšuje v nedogled. Leto vojne v Afganistanu Ameriko stane 100 milijard dolarjev. Celoten BDP Afganistana znaša 14 milijard dolarjev. Vojna je več kot sedemkrat dražja od vrednosti celotnega afganistanskega gospodarstva. Kaj vse bi s tem denarjem z dobrimi nameni lahko naredili?! Z lahkoto bi odpravili revščino, zaradi katere umre veliko več ljudi kot zaradi vojne. Revščina je precej hujša kot kadar koli.

Vodilni civilni predstavnik Nata v Afganistanu Mike Sidwell, ki je pred dnevi dejal, da je Kabul za otroke varnejši kot nekateri predeli Londona in New Yorka, se ne bi strinjal z vami ...

Kako ponesrečena, neopravičljiva izjava. Polovica afganistanskih otrok je podhranjenih, 20.000 mater umre pri porodu. Ne bi smelo biti tako!

Milijarde pomoči so izginile. Velik del mednarodnega denarja sploh nikoli ni prišel v Afganistan. Nekaj gre uslužbencem nevladnih organizacij, nekaj »kontraktorjem«, nekaj svetovalcem, nekaj za varovanje, nekaj za transport, nekaj vladnim uradnikom in tropu posrednikov, nekaj se ukrade s prevelikimi računi. Tistim, ki jim je denar v osnovi namenjen, ne ostane skoraj nič. To je velik posel, ki je uničil vsa pozitivna prizadevanja. A za to nikakor ne smemo kriviti le Karzaijevega kroga. Denar izginja v mednarodnih kanalih. Obiskal sem vse razvojne projekte italijanske vojske v Heratu. Skoraj vsi so bili precenjeni. Za trikrat ali štirikrat. Za to niso krivi Afganistanci. V Kabulu so uradno zgradili cesto, ki je stala 100 milijonov dolarjev, a ta cesta ne obstaja. Postavitev žičnate ograje v javnem parku v Kabulu je uradno stala 20 milijonov dolarjev. Od denarja, ki je bil vložen v urjenje afganistanske policije, je brez sledu izginilo šest milijard dolarjev. Tu je imelo prste vmes ameriško zasebno varnostno podjetje Black Water , danes preimenovano v Xe . Ta varnostna podjetja so po mojem mnenju del organiziranega kriminala.

Je po vseh žrtvah, zapravljenih milijardah, globalnih posledicah konflikta ter vsesplošnem »onesnaženju« sploh še mogoče verjeti v rešitev?

Rešitev je mogoča. Iniciativo mora prevzeti Evropska unija, v reševanje pa se morajo vključiti vse svetovne in regionalne sile. Konflikt v Afganistanu ne koristi nikomur. Evropejci smo v Afganistanu zapravili že veliko denarja svojih davkoplačevalcev, ker smo sledili Američanom in njihovim napakam. Dovolj je bilo. Ker so Američani naši prijatelji, jim moramo povedati, kaj delajo narobe. Vse, kar so do zdaj počeli v Afganistanu, je bilo narobe. Od invazije naprej. Talibi niso zrušili njujorških dvojčkov. 15 izmed 19 napadalcev je bilo iz Savdske Arabije, ne iz Afganistana.

Karzai bo težko izpeljal projekt sprave – nihče mu ne zaupa, z njim se igrajo obveščevalne službe?

Kljub temu je edini, ki lahko kaj naredi. Zanj trenutno ni zamenjave. Pogajanja s talibi se morajo – ne glede na zadnja razkritja – nadaljevati. Talibi niso neumni. Imajo svoje cilje. Vem, da se želijo pogajati in sodelovati pri vodenju države.

Ste kdaj dobili občutek, da Združene države v Afganistanu niti ne stremijo k vojaški zmagi in da je njihov cilj dolgoročna prisotnost?

Verjetno je tako ... V svoji zadnji knjigi sem napisal, da za Ameriko ni pomembno, ali se bojuje v Afganistanu, v Jemnu, v Iraku, ali v Somaliji. Za Ameriko je pomembno, da je v vojni; da ima – sovražnika. Vojna je velik posel. Še posebaj v ZDA. Amerika za vojsko letno porabi 500 milijard dolarjev. Za vojsko gre pet odstotkov BDP. V Evropi je drugače. V Nemčiji in Italiji gre za vojsko že manj kot odstotek BDP, zato so tudi vojaški lobiji precej šibkejši, hkrati pa Evropa zaradi svoje zgodovine, za razliko od ZDA, beži pred vojno. Evropa se zaveda, da se z vojno ne da rešiti ničesar. To zavest moramo širiti.