Ne strinjamo se, a se vsaj spet pogovarjamo

Je obisk ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea v Rusiji začetek obnovitve dialoga med jedrskima velesilama?

Objavljeno
14. maj 2019 20.20
Posodobljeno
14. maj 2019 20.20
Gostitelja Sergeja Lavrova (desno) je zanimalo pojasnilo Mika Pompea, kako se nameravajo Američani izvleči iz krize, ki so jo sami ustvarili z enostranskimi odločitvami. FOTO: Reuters
V odgovorih novinarjem sta danes ruski zunanji minister Sergej Lavrov in njegov čezatlantski gost Mike Pompeo pokazala, da imata državi še vedno različna stališča do vseh ključnih problemov na svetu, a današnji pogovori ameriškega zunanjega ministra v Rusiji so morda začetek tega, da se bosta jedrski velesili vsaj začeli znova pogovarjati o tem, o čemer se ne strinjata.

Pompeo, ki ga je zvečer sprejel še ruski predsednik Vladimir Putin, bi moral prispeti v Moskvo v nedeljo zvečer, a ker se je nepričakovano ustavil pri čezatlantskih partnerjih v Bruslju, je včeraj priletel neposredno na pogovore v črnomorsko letovišče Soči. Že dolgo ni bilo srečanja predstavnikov dveh vojaško najmočnejših držav na svetu na tako visoki ravni. Predsednika Rusije in ZDA sta se iz oči v oči pogovarjala julija lani v Helsinkih, kasnejši sestanki, tudi načrtovani in vnaprej napovedani, so bili odpovedani. Prvi resni pogovor med Putinom in njegovim ameriškim kolegom Donaldom Trumpom je bil šele pred dnevi, ko so na drugi strani Atlantika objavili poročilo o domnevnem ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. Takoj po prvem maju je Trump po telefonu poklical ruskega kolega, s katerim sta se skoraj poldrugo uro pogovarjala o stvareh, ki so bile tema razprav tudi na včerajšnjih srečanjih Pompea.


​Mikrofonska diplomacija


Veliko pomembnih stvari se dogaja po svetu, o katerih imata velesili različna stališča, a se o teh v zadnjem času nista pogovarjali, temveč so njuni predstavniki to, kaj si mislijo o Siriji in Ukrajini ter Severni Koreji, Venezueli in Iranu, nasprotnikom iz nove hladne vojne sporočali prek »mikrofonske diplomacije«. Tako je v ponedeljek Lavrov izjavil, da je ameriška vloga v mednarodni politiki negativna. Navedel je primer sedanjega zaostrovanja proti Iranu in dodal, da ga zanima pojasnilo Pompea, kako se nameravajo Američani izvleči iz krize, ki so jo sami ustvarili z enostranskimi odločitvami.

Ena od sedanjih kriz, ki jo je zakuhal Washington, je tudi ameriška trgovinska vojna s Kitajsko. Na ameriški televiziji Fox, ki je blizu Trumpovi administraciji, so objavili informacije neimenovanih virov blizu vrha oblasti, da je bil cilj obiska Pompea tudi »zabijanje klina« v čedalje bolj prijateljske odnose med Moskvo in Pekingom. V Washingtonu so prepričani, da so tudi Rusi zaskrbljeni zaradi kitajskega prodora po svetu – od Afganistana do Arktike –, zato naj bi jim ponudili sodelovanje na področjih, na katerih imajo ZDA skupne interese z Rusijo, ne pa tudi s Kitajsko. Vprašanje je, kako utemeljena so ta ameriška prepričanja. Le dan pred Pompeom je tako Lavrova kot Putina obiskal kitajski zunanji minister Wang Yi, poročevalcu ruskega časnika Kommersant pa so člani ruske delegacije povedali, da so zelo zadovoljni s pogovori, saj konflikti Rusije in Kitajske z ZDA »zbližujejo naši državi, da bi se skupaj uprli temu dogajanju«.


​Vključevanje Kitajske


Kitajska je za Washington postala tema ameriško-ruskih pogovorov še zaradi nečesa drugega. ZDA so se po padcu berlinskega zidu enostransko odpovedale že dvema ključnima razorožitvenima sporazumoma iz časov prejšnje hladne vojne, nejasna je tudi usoda dogovora novi Start, ki bo prenehal veljati leta 2021. Trump je že nekajkrat povedal, da bi morali v nove sporazume o omejevanju jedrskega orožja vključiti tudi Kitajsko. Yi je v ponedeljek v Sočiju ponovil uradno stališče Pekinga, da njegovo državo podpisovanje tovrstnih dogovorov ne zanima.

Strokovnjaki za jedrsko razoroževanje so Trumpovo zamisel, da bi državi, ki imata okoli 95 odstotkov jedrskega orožja na svetu, vključili v pogajanja tudi Peking, pozdravili, a hkrati opozorili, da bo to dolgotrajen in težek proces. Nič lažja naloga ne bo izboljšanje odnosov med Rusijo in ZDA. Sodelavec ameriškega konservativnega inštituta Cato Ted Galen Carpenter je pred dnevi v reviji National Interest objavil članek, v katerem je predlagal, da bi se morali velesili dogovoriti o razdelitvi svojih interesnih sfer. Če Washington noče, da Rusi podpirajo ameriške sovrage v Venezueli, bi moral priznati, da ima Moskva podobne strateške interese v kaki Gruziji in Ukrajini, ter prenehati vabiti te države v Nato in z njimi vojaško sodelovati.