Ne tič ne miš ali niti jezero niti morje
Kaspijsko morje: Pet držav se je po dolgih pogajanjih dogovorilo o vodnih mejah, ne pa tudi o razdelitvi dna in njegovega naravnega bogastva.
Odpri galerijo
Voditelji petih držav ob Kaspijskem morju so 12. avgusta v kazahstanskem mestu Aktau podpisali resolucijo o razmejitvi vode.
FOTO: Reuters
Po več kot dveh desetletjih pogajanj je petim državam ob Kaspijskem morju uspelo rešiti kar nekaj težav glede njegove »razmejitve«. A ostali so nekateri do zdaj ključni problemi, ki jih bodo morale kaspijske države reševati z dvostranskimi sporazumi.
O pravnem statusu največjega območja celinskega vodovja na planetu, ki pokriva skoraj trikrat toliko površine kot Jadransko morje, se Azerbajdžan, Iran, Kazahstan, Rusija in Turkmenistan pogajajo od leta 1996. Nekoč sta si to slano jezero delili le dve nekdanji imperijski sosedi, Moskva in Teheran pa sta o njegovi uporabi podpisala dva meddržavna sporazuma. Konec 20. stoletja ni le razpadla Sovjetska zveza, zaradi česar je bilo treba sestaviti pravila za pet držav, zaradi razvoja novih tehnologij so se pojavili tudi apetiti po morskem dnu, pod katerim ležijo velika naravna bogastva. Okoli 50 milijard sodčkov nafte in kakih 9 trilijonov kubičnih metrov zemeljskega plina se menda skriva pod Kaspijskim morjem, zato ni čudno, da so v zadnjih letih zaradi vrtanja na spornih območjih nastajali spori med državami.
Teh zadnje vrhunsko srečanje voditeljev kaspijskih držav, ki je bilo v kazahstanskem mestu Aktau, ni odpravilo. Po desetletjih pogajanj so 12. avgusta, prav na dan, ko praznujejo dan Kaspijskega morja, končno le podpisali resolucijo, ki jo morajo ratificirati še nacionalni parlamenti, v njej pa razmejili vodo, a določitvi meja na dnu morja so se izognili. Vsaka država je dobila 25 navtičnih milj teritorialnih voda. V priobalnih 15 miljah ima pravico tudi do izkoriščanja bogastva pod morjem, dodatnih deset milj je namenjenih za nacionalne ribiče, ostala površina pa za skupno uporabo. »Kopenskih« meja po dnu morja pa niso določili, ker so bile razlike v stališčih pogajalcev prevelike, temveč so v novo kaspijsko ustavo zapisali le, da države to vprašanje rešujejo z medsebojnimi sporazumi. Azerbajdžan, Kazahstan in Rusija so s tristranskim dogovorom že zdavnaj določili medsebojne meje, to sta z dvostranskim sporazumom naredila tudi Azerbajdžan in Turkmenistan, največ težav pa je do zdaj povzročal Iran, ki se je s sosedi skorajda zapletel v vojaški obračun zaradi spornih vrtin. V zadnjem času so zelo slabi odnosi zlasti med Iranom in Turkmenistanom. Ta je prekinil dostavo plina Iranu, od katerega zahteva skoraj dve milijardi dolarjev za plačilo plina, ki mu ga je poslal še med zimo 2007–2008, v Teheranu pa nočejo plačati, saj obtožujejo Ašgabat, da je med to nadvse hladno zimo za približno 900 odstotkov vnaprej navil dogovorjene cene.
Grobo rečeno je bila vsa ta leta glavna ovira za sklenitev sporazuma v tem, kako opredeliti problem: ali je Kaspik v kopno vkleščeno morje ali zgolj jezero, ki je na severu skorajda sladko, proti jugu pa čedalje bolj slano. Ne gre le za različna tolmačenja zemljepisnih opredelitev, ki so dovolj ohlapna, da bi lahko govorili bodisi o Kaspijskem morju bodisi Kaspijskem jezeru. S to opredelitvijo so povezana tudi mednarodnopravna načela uporabe oziroma delitve vodnih površin in dna pod njimi. V Teheranu so vztrajali, da mednarodni pogodbi o delitvi »jezera«, ki so ju nekoč podpisali z Moskvo, še vedno veljata, saj je Rusija pravna naslednica Sovjetske zveze, novonastale države pa bi se morale le priključiti k njim. Iranci so se dolgo zavzemali za »bratsko« delitev Kaspika: vsakemu petino vode in dna. Če bi to načelo obveljalo, bi novonastale države izgubile nekaj bogatih najdišč, zato so te hotele pošteno razdelitev Kaspijskega morja, po kateri bi, tako kot določa pomorska zakonodaja, vsaka država dobila tolikšen odstotek vode, kolikršen je delež njene obale.
Rusija je bila sprva bolj na strani Irana, Kaspiku pa ni hotela podeliti statusa morja tudi zato, ker bi potem morala po rečnih kanalih omogočiti plovbo ladjam drugih kaspijskih držav, ki nimajo naravnega dostopa. A je kaj kmalu nastal razkol znotraj najvišjih ruskih oblasti, kjer je zunanje ministrstvo zagovarjalo »državotvorno« politiko, gospodarstveniki pa so podpirali »poslovno« strategijo ruskih naftnih in plinskih družb, ki niso hotele zgolj izkoriščati bogastva v ruskem delu Kaspika, temveč tudi sodelovati tako pri črpanju kot pri gradnji cevovodov v nekdanjih sovjetskih republikah. Ruske družbe so bile udeležene tudi pri projektu plinovoda, ki naj bi prek Azerbajdžana pripeljal v Evropo turkmenistanski plin, čeprav mu je Moskva nasprotovala, ker bi ogrozil ruski monopol pri oskrbovanju stare celine. Ker v novi konvenciji piše, da lahko države postavljajo podvodne kable in cevovode na dnu Kaspijskega morja in o teh poslih med sabo sklepajo dvostranske sporazume, so nekateri analitiki ugotavljali, da je Rusija morala popustiti in da so zdaj odprte pravne možnosti za gradnjo nečesa, kar so nekoč imenovali Nabucco. Prodornejši komentatorji so opazili, da je v »ustavi« zapisano tudi to, da so za tako velike projekte potrebna okoljevarstvena soglasja kaspijskih držav. To formalno omogoča Moskvi in Teheranu zaustavitev gradnje cevovodov, ki niso v njunem interesu.
Na koncu so sprejeli kompromis, čeprav ta ni rešil nekaterih glavnih problemov, Kaspik pa zaradi uporabe mešanih načel pri delitvi uradno ni ne morje ne jezero, kakor je kasneje povedal eden izmed ruskih pogajalcev. Iranski predsednik Hasan Rohani je po srečanju mrko dejal, da se bo o mejah na dnu treba še pogajati, je pa bil precej bolj židane volje sredi tega tedna, ko je hvalil največje dosežke pravkar sprejete kaspijske konvencije. »ZDA in Nato sta pripravljala zaroto, da bi na bregove Kaspijskega morja namestila svoje vojake, da bi se tu pojavile ameriške ladje, helikopterji in oporišča. Toda konvencija je prepovedala postavljanje vojaških oporišč in navzočnost tujih ladij na Kaspiku. Skladno s sporazumom lahko vsako plovilo v akvatoriju tega morja pluje le pod zastavo ene izmed petih kaspijskih držav,« je izjavil Rohani.
Tudi v turškem konservativnem časniku Yeni Şafak so pred dnevi ugotovili, da je ključni del ustave Kaspijskega morja tisti, ki prepoveduje navzočnost tujih vojaških sil v regiji. »Prvi odgovor na agresivno politiko ZDA, ki je postala izziv vsemu svetu, je prišel iz Evrazije,« so zapisali v dnevniku, ki podpira politiko sedanjih turških oblasti.
O pravnem statusu največjega območja celinskega vodovja na planetu, ki pokriva skoraj trikrat toliko površine kot Jadransko morje, se Azerbajdžan, Iran, Kazahstan, Rusija in Turkmenistan pogajajo od leta 1996. Nekoč sta si to slano jezero delili le dve nekdanji imperijski sosedi, Moskva in Teheran pa sta o njegovi uporabi podpisala dva meddržavna sporazuma. Konec 20. stoletja ni le razpadla Sovjetska zveza, zaradi česar je bilo treba sestaviti pravila za pet držav, zaradi razvoja novih tehnologij so se pojavili tudi apetiti po morskem dnu, pod katerim ležijo velika naravna bogastva. Okoli 50 milijard sodčkov nafte in kakih 9 trilijonov kubičnih metrov zemeljskega plina se menda skriva pod Kaspijskim morjem, zato ni čudno, da so v zadnjih letih zaradi vrtanja na spornih območjih nastajali spori med državami.
Nova kaspijska ustava
Teh zadnje vrhunsko srečanje voditeljev kaspijskih držav, ki je bilo v kazahstanskem mestu Aktau, ni odpravilo. Po desetletjih pogajanj so 12. avgusta, prav na dan, ko praznujejo dan Kaspijskega morja, končno le podpisali resolucijo, ki jo morajo ratificirati še nacionalni parlamenti, v njej pa razmejili vodo, a določitvi meja na dnu morja so se izognili. Vsaka država je dobila 25 navtičnih milj teritorialnih voda. V priobalnih 15 miljah ima pravico tudi do izkoriščanja bogastva pod morjem, dodatnih deset milj je namenjenih za nacionalne ribiče, ostala površina pa za skupno uporabo. »Kopenskih« meja po dnu morja pa niso določili, ker so bile razlike v stališčih pogajalcev prevelike, temveč so v novo kaspijsko ustavo zapisali le, da države to vprašanje rešujejo z medsebojnimi sporazumi. Azerbajdžan, Kazahstan in Rusija so s tristranskim dogovorom že zdavnaj določili medsebojne meje, to sta z dvostranskim sporazumom naredila tudi Azerbajdžan in Turkmenistan, največ težav pa je do zdaj povzročal Iran, ki se je s sosedi skorajda zapletel v vojaški obračun zaradi spornih vrtin. V zadnjem času so zelo slabi odnosi zlasti med Iranom in Turkmenistanom. Ta je prekinil dostavo plina Iranu, od katerega zahteva skoraj dve milijardi dolarjev za plačilo plina, ki mu ga je poslal še med zimo 2007–2008, v Teheranu pa nočejo plačati, saj obtožujejo Ašgabat, da je med to nadvse hladno zimo za približno 900 odstotkov vnaprej navil dogovorjene cene.
Grobo rečeno je bila vsa ta leta glavna ovira za sklenitev sporazuma v tem, kako opredeliti problem: ali je Kaspik v kopno vkleščeno morje ali zgolj jezero, ki je na severu skorajda sladko, proti jugu pa čedalje bolj slano. Ne gre le za različna tolmačenja zemljepisnih opredelitev, ki so dovolj ohlapna, da bi lahko govorili bodisi o Kaspijskem morju bodisi Kaspijskem jezeru. S to opredelitvijo so povezana tudi mednarodnopravna načela uporabe oziroma delitve vodnih površin in dna pod njimi. V Teheranu so vztrajali, da mednarodni pogodbi o delitvi »jezera«, ki so ju nekoč podpisali z Moskvo, še vedno veljata, saj je Rusija pravna naslednica Sovjetske zveze, novonastale države pa bi se morale le priključiti k njim. Iranci so se dolgo zavzemali za »bratsko« delitev Kaspika: vsakemu petino vode in dna. Če bi to načelo obveljalo, bi novonastale države izgubile nekaj bogatih najdišč, zato so te hotele pošteno razdelitev Kaspijskega morja, po kateri bi, tako kot določa pomorska zakonodaja, vsaka država dobila tolikšen odstotek vode, kolikršen je delež njene obale.
Prepoved vojaških oporišč
Rusija je bila sprva bolj na strani Irana, Kaspiku pa ni hotela podeliti statusa morja tudi zato, ker bi potem morala po rečnih kanalih omogočiti plovbo ladjam drugih kaspijskih držav, ki nimajo naravnega dostopa. A je kaj kmalu nastal razkol znotraj najvišjih ruskih oblasti, kjer je zunanje ministrstvo zagovarjalo »državotvorno« politiko, gospodarstveniki pa so podpirali »poslovno« strategijo ruskih naftnih in plinskih družb, ki niso hotele zgolj izkoriščati bogastva v ruskem delu Kaspika, temveč tudi sodelovati tako pri črpanju kot pri gradnji cevovodov v nekdanjih sovjetskih republikah. Ruske družbe so bile udeležene tudi pri projektu plinovoda, ki naj bi prek Azerbajdžana pripeljal v Evropo turkmenistanski plin, čeprav mu je Moskva nasprotovala, ker bi ogrozil ruski monopol pri oskrbovanju stare celine. Ker v novi konvenciji piše, da lahko države postavljajo podvodne kable in cevovode na dnu Kaspijskega morja in o teh poslih med sabo sklepajo dvostranske sporazume, so nekateri analitiki ugotavljali, da je Rusija morala popustiti in da so zdaj odprte pravne možnosti za gradnjo nečesa, kar so nekoč imenovali Nabucco. Prodornejši komentatorji so opazili, da je v »ustavi« zapisano tudi to, da so za tako velike projekte potrebna okoljevarstvena soglasja kaspijskih držav. To formalno omogoča Moskvi in Teheranu zaustavitev gradnje cevovodov, ki niso v njunem interesu.
Pod Kaspijskim morjem se skriva veliko nafte in zemeljskega plina.
Za velike projekte so potrebna okoljevarstvena soglasja vseh kaspijskih držav.
Vsaka država je dobila 25 navtičnih milj teritorialnih voda.
Za velike projekte so potrebna okoljevarstvena soglasja vseh kaspijskih držav.
Vsaka država je dobila 25 navtičnih milj teritorialnih voda.
Na koncu so sprejeli kompromis, čeprav ta ni rešil nekaterih glavnih problemov, Kaspik pa zaradi uporabe mešanih načel pri delitvi uradno ni ne morje ne jezero, kakor je kasneje povedal eden izmed ruskih pogajalcev. Iranski predsednik Hasan Rohani je po srečanju mrko dejal, da se bo o mejah na dnu treba še pogajati, je pa bil precej bolj židane volje sredi tega tedna, ko je hvalil največje dosežke pravkar sprejete kaspijske konvencije. »ZDA in Nato sta pripravljala zaroto, da bi na bregove Kaspijskega morja namestila svoje vojake, da bi se tu pojavile ameriške ladje, helikopterji in oporišča. Toda konvencija je prepovedala postavljanje vojaških oporišč in navzočnost tujih ladij na Kaspiku. Skladno s sporazumom lahko vsako plovilo v akvatoriju tega morja pluje le pod zastavo ene izmed petih kaspijskih držav,« je izjavil Rohani.
Tudi v turškem konservativnem časniku Yeni Şafak so pred dnevi ugotovili, da je ključni del ustave Kaspijskega morja tisti, ki prepoveduje navzočnost tujih vojaških sil v regiji. »Prvi odgovor na agresivno politiko ZDA, ki je postala izziv vsemu svetu, je prišel iz Evrazije,« so zapisali v dnevniku, ki podpira politiko sedanjih turških oblasti.
