Nekaj upanja, da bodo prevladali ostanki razuma, vendarle obstaja

Ves svet v napetem pričakovanju eskalacije globalnega konflikta, ki ne bi koristil nikomur.

Objavljeno
12. april 2018 20.30
Posodobljeno
12. april 2018 20.37
V Sredozemlju se kopičijo sile.
Po treh dnevih nebrzdanih pretenj in premikov vojaštva se je v današnjih poznih popoldanskih urah vendarle zdelo, da še obstaja možnost prevlade (kančka) razuma. Med Združenimi državami in Rusijo je bila odprta posebna telefonska linija. Mednarodna diplomacija je »tehtala možnosti«. A še vedno bi morali goreti vsi varnostni alarmi.

Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump v sredo sirskim oblastem zaradi domnevne uporabe kemičnega orožja zagrozil z neposrednim vojaškim napadom, je danes naredil korak nazaj in na tviterju zapisal: »Nikoli nisem rekel, kdaj bo prišlo do napada na Sirijo. Lahko bi bilo zelo hitro, lahko pa sploh ne hitro,« je v popolnoma nedržavniškem, celo otročjem zapisu sporočil svetu, ki živi v strahu pred velikim globalnim konfliktom.

Sirski režim je vojaška letala »preselil« v ruska oporišča.

V vzhodnem Sredozemlju je mogoče zaznati kopičenje sil.

Evropska unija še naprej glasno molči.


Danes je bilo tako vendarle mogoče dobiti – upati je, da upravičeno – občutek, da si v tem trenutku velike eskalacije spopada v Siriji, ki bi nedvomno sprožil velike geostrateške pretrese, ne želi nihče. Celo ameriški obrambni minister Jim Mattis je sporočil, da Pentagon še vedno proučuje obveščevalne podatke o krivcu za domnevni napad s kemičnim orožjem v Doumi, vzhodnemu predmestju Damaska, kjer so sirske vladne sile s pomočjo ruskih sil po umiku uporniške milice Jaiš al Islama na področja pod turškim nadzorom (Džarablus, Al Bab) danes zjutraj po dolgih letih prevzele popoln nadzor in izobesile svoje zastave.

O (ne)posredovanju v Siriji razpravlja tudi kabinet britanske vlade. Ta je – za razliko od britanskega javnega mnenja – vojaški intervenciji naklonjen. Proti vzhodnemu Sredozemlju, kjer se kopičijo sile, so že krenile britanske podmornice, v oporišču kraljevega vojaškega letalstva (RAF) na Cipru pa je vse pripravljeno za začetek napada na vojaške cilje sirskih vladnih sil.

Kopičenje sil


Svoje sodelovanje v veliki vojaški operaciji zoper režim sirskega predsednika Bašarja al Asada, ki je pod dolgotrajni lokalni, državljanski, regionalni in tudi svetovni sirski vojni praktično ostal brez resnega tekmeca za oblast, so ponovno potrdili tudi Francozi. Predsednik Emmanuel Macron je sporočil, da ima v rokah dokaz, da je bil sirski režim tisti, ki je v nedeljo v Doumi uporabil kemično orožje. Macron, ki se je v zadnjih dneh v odnosu do Sirije močno približal ameriškim stališčem in se v Parizu družil s saudskim prestolonaslednikom Mohamadom bin Salmanom, tega dokaza za enkrat ni predstavil vedno bolj skeptični javnosti.

Za posrednika med Združenimi državami in Rusijo se je danes javil celo turški predsednik Tayyip Recep Erdogan, ki je v zadnjih letih v Siriji igral dvojno igro z le enim končnim ciljem – razbitjem kurdske avtonomije na severu države. A bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo Turčija, ki ima drugo največjo vojsko v Natu, znašla v hudi geostrateški zagati. In zdaj, ko se je to zgodilo, je morda ravno Erdogan tisti, ki v rokah drži ključe miru. Upati je, da se turški voditelj tega zaveda. Do zdaj namreč ni dajal takšnega občutka. Nasprotno.

V pričakovanju napada so sirske vladne sile glavnino svojega vojaškega letalstva že v sredo »preselile« v oporišča na sredozemski obali, ki so pod nadzorom Rusije (Tartus, Latakia). Različni varnostno-obveščevalni podatki kažejo na resne premike tudi preostalih vej sirske vojske, ki se bo ob morebitnem napadu najbolj zanašala na rusko izjemno učinkovito protiletalsko orožje S-300 in S-400.

Moskva poskuša umiriti napetosti


Če bo do vojaškega posredovanja »zahodnih zaveznikov« v Siriji dejansko prišlo, ne gre pričakovati napadov – vsaj neposrednih ne – na ruske cilje. To bi bil namreč korak neposredno v velik globalen konflikt. Ruska stran, ki skupaj z Iranom vodi in usmerja Bašarja al Asada in je »na terenu« tik pred vojaško zmago, se bo temu v »sodnikovem podaljšku« gotovo skušala izogniti. Dmitri Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja, je danes v tem kontekstu potrdil, da Rusija in Združene države »vzdržujejo komunikacijo« in dodal, da želi Moskva umiriti napetosti med državama.

Če se te ne umirijo, bi lahko umirali. Tisoči. Deset tisoči. Na podlago sedmih let in meseca dni vojne. Na podlago pol milijona mrtvih in enajst milijonov razseljenih.

Ni namreč upanje tisto, ki umira zadnje. Zadnji umirajo ljudje.