Nemški denar za francoske bombe?
Politična negotovost na relaciji Evropa - ZDA ustvarja pogoje za proliferacijo potencialno nevarnih idej.
Odpri galerijo
Nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen in francoska ministrica za oborožene sile Florence Parly med srečanjem na letalskem festivalu ILA v Berlinu. FOTO: REUTERS/Axel Schmidt
Vprašanje je zgolj teoretično, a samo po sebi dovolj kontroverzno, da v Nemčiji in drugih evropskih državah dviguje kar nekaj prahu: zakaj Evropa za svojo obrambo sploh potrebuje ZDA in ameriški jedrski dežnik? Mar ne bi bilo boljše, če bi se branila sama?
Nedavni zapis znanega nemškega politologa Christiana Hackeja v časniku Welt am Sonntag je obudil razpravo o kredibilnosti evropskega varnostnega zavezništva z Združenimi državami Amerike v času Donalda Trumpa. Hacke se je v mnenjskem članku zavzel za to, da največja evropska država odmisli breme polpretekle zgodovine in, kot odgovor na novo realnost in nove grožnje, prevzame bistveno aktivnejšo vlogo v evropski obrambi. Na kratko, predlagal je, da Nemčija razvije lastno jedrsko orožje.
Vidni nemški in evropski varnostni strokovnjaki so kategorično zavrnili Hackejevo razmišljanje kot nevarno, pa tudi nepraktično. Eno najbolj celovitih kritik njegove ideje je spisal predsednik münchenske varnostne konference Wolgang Ischinger, ki je v komentarju za Project Syndicate opozoril, da bi koraki v smeri vzpostavljanja nemškega jedrskega programa resno ogrozili ne le ugled države, ampak tudi kredibilnost Natovega sistema jedrskega odvračanja in celotni režim neširjenja jedrskega orožja, vzpostavljen leta 1970. Popolnoma jasno je, da bi bili Nemčija, in z njo vsa ostala Evropa, tisti, ki bi v tem primeru izgubili največ.
Vse to še ne pomeni, da je razmišljanje o prihodnosti evropskega varnostnega sodelovanja z ZDA odveč. Nekateri strokovnjaki verjamejo, da je Hacke Nemčiji naredil uslugo, s tem ko je odprl vprašanje, ki bi se mu marsikateri Nemec in Evropejec na načelni ravni najraje izognil. »Razumem, zakaj so Evropejci nervozni glede ideje o jedrski proliferaciji v svetu in specifično na območju Evrope,« je za Delo povedala Constanze Stelzenmüller, sodelavka Brookingsovega inštituta in ena od vodilnih nemških strokovnjakinj na področju evropske varnosti ter čezatlantskih odnosov. »Toda razprava je le simptom tega, kako zaskrbljeni so ljudje glede evropske varnosti. Upam, da bo povečala zavedanje o grožnjah, s katerimi se soočamo, s tega vidika je koristna.«
Nemčija se po mnenju sogovornice sooča z največjo varnostno dilemo od konca druge svetovne vojne. Država je po njenih besedah zelo zaskrbljena zaradi svojih odnosov z ZDA, med drugim jo skrbi porast enostranskih ameriških ukrepov, ne samo pri poslovanju z Iranom, temveč tudi za nemška podjetja, vpletena v projekt gradnje plinovoda Severni tok 2, ki ga je ameriški predsednik nedavno proglasil za dokaz nemške odvisnosti od Rusije. »V povojnem obdobju nikoli nismo imeli opravka z administracijo, ki bi bila tako nastrojena proti Nemčiji, kot je ta,« je povedala Constanze Stelzenmüller.
Nemški politiki poskušajo na vsak način ostati angažirani v odnosih z ZDA, toda neodzivnost Washingtona jih hkrati sili v razmišljanje izven okvirov, tudi ko gre za vprašanje prihodnosti jedrskega odvračanja. O tem priča tehtanje prednosti in slabosti vzpostavitve evropskega jedrskega dežnika, s katerim bi lahko dve ali več evropskih držav v prihodnosti vzpostavilo alternativo ameriškemu. Ena od idej v obtoku predpostavlja, da bi evropeizirali francoski jedrski arzenal (sestavljen iz okoli 300 jedrskih konic), ki bi ga nato sofinancirale druge evropske države. Obstaja tudi študija nemškega parlamenta, ki je ugotovila, da bi bilo sodelovanje Nemčije v takšnem programu zakonito. Toda to še ne pomeni, da bi ta deloval.
»Povezovanje dveh držav na področju jedrske obrambe bi naletelo na popolnoma enake težave, kot če bi poskušali povezati celotno Evropo. Če se Francija in Združeno kraljestvo ne moreta dogovoriti o tem, kam bi poslali ekspedicijske sile in kdo bi jih pri tem vodil, si je težko zamisliti, da bi se lahko dve državi strinjali o kriterijih za uporabo jedrskega orožja,« je v odgovorih na naša vprašanja pojasnil Alexander Lanoszka, strokovnjak za jedrsko politiko s kanadske univerze Waterloo in eden od glasnejših kritikov zamisli o evropskem sistemu odvračanja. Med protiargumenti zanj je posebno izpostavil Francijo, za katero pravi, da svoj jedrski arzenal dojema kot primaren garant lastnih interesov, »pri tem pa se sorazmerno malo ukvarja s tem, kaj si mislijo njene zaveznice v Natu«.
V tem kontekstu si je težko zamisliti učinkovito evropsko alternativo ameriškemu jedrskemu dežniku, ki je tudi ključni steber severnoatlantskega zavezništva. Obstoj zveze Nato je eden od glavnih vzrokov, zakaj nobena od evropskih držav, z izjemo Francije in Združenega kraljestva, ni razvila lastnih jedrskih kapacitet.
»Potencialni razpad Nata bi bil neverjetno škodljiv za evropsko varnost in bi utegnil spodbuditi jedrsko proliferacijo na kontinentu,« je prepričan Lanoszka. Spor, ki bi povzročil izbruh jedrske oboroževalne tekme v Evropi, bi po njegovih besedah moralo spremljati drastično zmanjšanje ameriške vojaške prisotnosti na kontinentu. Kljub obnašanju Trumpove administracije, številke kažejo, da so možnosti uresničitve takšnega scenarija »izrazito majhne«. Združene države Amerike imajo v Nemčiji skoraj tri desetletja po padcu železne zavese še vedno 34.000 vojakov, Združeno kraljestvo nekaj več kot 5000. »Nemčija je iz tega vidika najbolj varna država v Evropi,« je povedal Lanoszka, ki pravi, da strahovi, ki napajajo razpravo o prihodnosti čezatlantskega varnostnega sodelovanja, enostavno niso utemeljeni.
Kljub temu gre pričakovati, da bo politična negotovost še naprej ustvarjala pogoje za proliferacijo nepreizkušenih, potencialno nevarnih idej. Tako kot večina varnostnih strokovnjakov si Constanze Stelzenmüller težko predstavlja evropsko obrambo brez vidne vloge ZDA. »V zadnjih osemnajstih mesecih se je zgodilo veliko nepredstavljivih stvari. Mislim, da se nam ni potrebno pripravljati na konec zavezništva. Toda prevzeti moramo veliko večji del bremena zagotavljanja naše varnosti.«
To bo težko doseči brez povečanja izdatkov za konvencionalno obrambo, s čimer Evropa ne bi le okrepila verodostojnosti Nata, ampak tudi izboljšala svoj pogajalski položaj v primerjavi z ZDA. »Več moramo biti sposobni storiti sami,« je poudarila sogovornica, »še posebno v situacijah, v katerih lahko ZDA povsem razumno rečejo, da zaradi drugih prioritet ne morejo sodelovati, oziroma v katerih jih v resnici ne potrebujemo«.
Nedavni zapis znanega nemškega politologa Christiana Hackeja v časniku Welt am Sonntag je obudil razpravo o kredibilnosti evropskega varnostnega zavezništva z Združenimi državami Amerike v času Donalda Trumpa. Hacke se je v mnenjskem članku zavzel za to, da največja evropska država odmisli breme polpretekle zgodovine in, kot odgovor na novo realnost in nove grožnje, prevzame bistveno aktivnejšo vlogo v evropski obrambi. Na kratko, predlagal je, da Nemčija razvije lastno jedrsko orožje.
Vidni nemški in evropski varnostni strokovnjaki so kategorično zavrnili Hackejevo razmišljanje kot nevarno, pa tudi nepraktično. Eno najbolj celovitih kritik njegove ideje je spisal predsednik münchenske varnostne konference Wolgang Ischinger, ki je v komentarju za Project Syndicate opozoril, da bi koraki v smeri vzpostavljanja nemškega jedrskega programa resno ogrozili ne le ugled države, ampak tudi kredibilnost Natovega sistema jedrskega odvračanja in celotni režim neširjenja jedrskega orožja, vzpostavljen leta 1970. Popolnoma jasno je, da bi bili Nemčija, in z njo vsa ostala Evropa, tisti, ki bi v tem primeru izgubili največ.
Koristna razprava
Vse to še ne pomeni, da je razmišljanje o prihodnosti evropskega varnostnega sodelovanja z ZDA odveč. Nekateri strokovnjaki verjamejo, da je Hacke Nemčiji naredil uslugo, s tem ko je odprl vprašanje, ki bi se mu marsikateri Nemec in Evropejec na načelni ravni najraje izognil. »Razumem, zakaj so Evropejci nervozni glede ideje o jedrski proliferaciji v svetu in specifično na območju Evrope,« je za Delo povedala Constanze Stelzenmüller, sodelavka Brookingsovega inštituta in ena od vodilnih nemških strokovnjakinj na področju evropske varnosti ter čezatlantskih odnosov. »Toda razprava je le simptom tega, kako zaskrbljeni so ljudje glede evropske varnosti. Upam, da bo povečala zavedanje o grožnjah, s katerimi se soočamo, s tega vidika je koristna.«
Nemčija se po mnenju sogovornice sooča z največjo varnostno dilemo od konca druge svetovne vojne. Država je po njenih besedah zelo zaskrbljena zaradi svojih odnosov z ZDA, med drugim jo skrbi porast enostranskih ameriških ukrepov, ne samo pri poslovanju z Iranom, temveč tudi za nemška podjetja, vpletena v projekt gradnje plinovoda Severni tok 2, ki ga je ameriški predsednik nedavno proglasil za dokaz nemške odvisnosti od Rusije. »V povojnem obdobju nikoli nismo imeli opravka z administracijo, ki bi bila tako nastrojena proti Nemčiji, kot je ta,« je povedala Constanze Stelzenmüller.
Evropske bombe
Nemški politiki poskušajo na vsak način ostati angažirani v odnosih z ZDA, toda neodzivnost Washingtona jih hkrati sili v razmišljanje izven okvirov, tudi ko gre za vprašanje prihodnosti jedrskega odvračanja. O tem priča tehtanje prednosti in slabosti vzpostavitve evropskega jedrskega dežnika, s katerim bi lahko dve ali več evropskih držav v prihodnosti vzpostavilo alternativo ameriškemu. Ena od idej v obtoku predpostavlja, da bi evropeizirali francoski jedrski arzenal (sestavljen iz okoli 300 jedrskih konic), ki bi ga nato sofinancirale druge evropske države. Obstaja tudi študija nemškega parlamenta, ki je ugotovila, da bi bilo sodelovanje Nemčije v takšnem programu zakonito. Toda to še ne pomeni, da bi ta deloval.
»Povezovanje dveh držav na področju jedrske obrambe bi naletelo na popolnoma enake težave, kot če bi poskušali povezati celotno Evropo. Če se Francija in Združeno kraljestvo ne moreta dogovoriti o tem, kam bi poslali ekspedicijske sile in kdo bi jih pri tem vodil, si je težko zamisliti, da bi se lahko dve državi strinjali o kriterijih za uporabo jedrskega orožja,« je v odgovorih na naša vprašanja pojasnil Alexander Lanoszka, strokovnjak za jedrsko politiko s kanadske univerze Waterloo in eden od glasnejših kritikov zamisli o evropskem sistemu odvračanja. Med protiargumenti zanj je posebno izpostavil Francijo, za katero pravi, da svoj jedrski arzenal dojema kot primaren garant lastnih interesov, »pri tem pa se sorazmerno malo ukvarja s tem, kaj si mislijo njene zaveznice v Natu«.
Ameriški predsednik Donald Trump med nedavnim vrhom Nata v Bruslju. FOTO: REUTERS/Reinhard Krause
Najvarnejša država
V tem kontekstu si je težko zamisliti učinkovito evropsko alternativo ameriškemu jedrskemu dežniku, ki je tudi ključni steber severnoatlantskega zavezništva. Obstoj zveze Nato je eden od glavnih vzrokov, zakaj nobena od evropskih držav, z izjemo Francije in Združenega kraljestva, ni razvila lastnih jedrskih kapacitet.
»Potencialni razpad Nata bi bil neverjetno škodljiv za evropsko varnost in bi utegnil spodbuditi jedrsko proliferacijo na kontinentu,« je prepričan Lanoszka. Spor, ki bi povzročil izbruh jedrske oboroževalne tekme v Evropi, bi po njegovih besedah moralo spremljati drastično zmanjšanje ameriške vojaške prisotnosti na kontinentu. Kljub obnašanju Trumpove administracije, številke kažejo, da so možnosti uresničitve takšnega scenarija »izrazito majhne«. Združene države Amerike imajo v Nemčiji skoraj tri desetletja po padcu železne zavese še vedno 34.000 vojakov, Združeno kraljestvo nekaj več kot 5000. »Nemčija je iz tega vidika najbolj varna država v Evropi,« je povedal Lanoszka, ki pravi, da strahovi, ki napajajo razpravo o prihodnosti čezatlantskega varnostnega sodelovanja, enostavno niso utemeljeni.
Prevzemanje bremena
Kljub temu gre pričakovati, da bo politična negotovost še naprej ustvarjala pogoje za proliferacijo nepreizkušenih, potencialno nevarnih idej. Tako kot večina varnostnih strokovnjakov si Constanze Stelzenmüller težko predstavlja evropsko obrambo brez vidne vloge ZDA. »V zadnjih osemnajstih mesecih se je zgodilo veliko nepredstavljivih stvari. Mislim, da se nam ni potrebno pripravljati na konec zavezništva. Toda prevzeti moramo veliko večji del bremena zagotavljanja naše varnosti.«
To bo težko doseči brez povečanja izdatkov za konvencionalno obrambo, s čimer Evropa ne bi le okrepila verodostojnosti Nata, ampak tudi izboljšala svoj pogajalski položaj v primerjavi z ZDA. »Več moramo biti sposobni storiti sami,« je poudarila sogovornica, »še posebno v situacijah, v katerih lahko ZDA povsem razumno rečejo, da zaradi drugih prioritet ne morejo sodelovati, oziroma v katerih jih v resnici ne potrebujemo«.
