Neskončno nevarna odsotnost sveta in refleksije
Pandemija novega koronavirusa je za obračun z zunanjepolitičnim, terenskim novinarstvom prišla kot naročena.
Odpri galerijo
Mogadiš, Somalija. FOTO: Jure Eržen
Zaradi pandemije novega koronavirusa se zdi, da svet stoji. Tako rekoč vse medijske vsebine – in tudi intimne komunikacije – so, tako ali drugače, povezane z virusom in njegovimi posledicami za državo, družbo, zdravstveni sistem, gospodarstvo, šolstvo, šport, kulturo in zate/zame. Tako enosmernega prometa in omejene percepcije generacije, rojene po drugi svetovni vojni – tudi v najbolj totalitarnih družbah – še niso doživele.
Ena tema. Omejeno gibanje. Utesnjenost v mentalnem incestu. Intimna in kolektivna tesnoba. In kljub temu ali pa prav zato tako prekleto zavajajoč občutek prisotnosti v središču sveta: ker se virusna pandemija dogaja vsem nam, a tudi tebi in meni. Predvsem tebi in meni. To ob odsotnosti novic o svetovnem dogajanju ter dodobra avtoritarno pognojenem vznikanju novih (starih) meja in vsesplošnem teptanju človekovih pravic »v imenu zdravja« ubija (pre)ostanke empatije in, morda nepovratno, razgrajuje humanistične vrednote.
Velik del sveta se je v zadnjem mesecu in pol skrčil na stanovanje in zaslon računalnika in mobilnega telefona. Ob prevladujočem političnem prevzemu naracije o pandemiji novega koronavirusa, neenotni stroki in vseprisotnem občutku, da o resničnih značilnostih in morebitnih razsežnostih covida-19 zares veliko ne vedo niti tisti, ki bi morali vedeti vse, so se na (a)socialnih omrežjih na stežaj odprla vrata teorijam zarote, marsikdaj povsem razumljivim osebnim in kolektivnim blodnjam ter dominaciji na ničemer, še najmanj pa na dejstvih in znanju utemeljenih, a vendarle suverenih mnenj o čemer koli in komur koli.
To sicer ni nič novega. Eksplozivna mešanica brezplačnih digitalnih komunikacijskih orodij, anonimnosti in odsotnosti kakršnih koli posledic širjenja lažnih novic, sovražnosti, rasizma, ksenofobije, šovinizma, antisemitizma, islamofobije in homofobije (lahko bi našteval v nedogled) je intelektualni in čustveni lenobi ponudila bližnjice do (ne)razumevanja sveta, ne da bi se bilo človeku – v mentalni in zdaj tudi fizični karanteni – treba premakniti ne do, recimo, Bejruta ali Kinšase, temveč vsaj do najbližje knjigarne ali prodajalca časopisov.
Zdaj, v resnični lokalni in globalni, intimni in kolektivni karanteni, so se stvari le še zaostrile. Do skrajnih robov: postali smo novica samim sebi. In to v za empatijo nadvse okrutnem času epidemične narcisoidnosti, času resničnostnih šovov, času – sebka in ne osebka.
Tudi tu bi lahko našteval v nedogled.
Toda: o naštetih temah, ključnih temah človeštva, zadnjih nekaj tednov slišimo bore malo. Če že, se v omamni tesnobi samoizolacije, kjer skoraj ni prostora za bolečino drugega, vse skupaj zdi eksotično. Nekaj, kar se dogaja – če sploh – nekomu povsem drugemu, nekomu povsem drugje.
Vzrok za molk o svetu je boleče preprost. Zaradi pandemije novega koronavirusa smo morali doma ostati, ali se domov vrniti, tudi novinarji in dopisniki, ki s(m)o svoje profesionalne in večinoma tudi osebne poti tako rekoč v celoti posvetili dogajanju po svetu. Seveda ne le poročanju o vojnah in preostalih človeških tragedijah, tragedijah človeštva, pač pa o čisto vsem, kar se dogaja po (vsem) svetu. Naš glas je, razumljivo, izginil. Kot priče smo – podobno kot, denimo, protestniki z ulic Hongkonga, Čila, Iraka in Libanona – izginili s ključnih prizorišč svetovnega dogajanja. A svet se medtem ni ustavil.
Nasprotno.
Ravno v tednih in mesecih, ko se stran od naših večkrat široko zaprtih oči pospešeno spreminja »svet, kot smo ga poznali«, bi bila naša prisotnost (ne samo) na najbolj nevralgičnih točkah našega časa še toliko bolj pomembna: telefonski in intervjuji po skypu z zanimivimi sogovorniki, do katerih je te dni zaradi tudi njihove karantene in nezmožnosti izgovora na neodložljive obveznosti bistveno laže priti kot prej, namreč še zdaleč ne odtehtajo fizične prisotnosti in upovedovanja (dojemanja) zgodb s čisto vsemi čuti. Dobesedno v živo. Prisotnost je in bi, ob znanju, razumevanju in etiki, seveda, morala biti temelj novinarske kredibilnosti.
A to že dolgo ni več pravilo, v resnici je vse bolj izjema.
Finančna kriza je po letu 2008 namreč »poskrbela«, da so številni (tudi veliki) mediji začeli zapirati svoja tuja dopisništva. Vse skupaj je, v kombinaciji z razvojem informacijskih tehnologij in spletnih medijev in, usodno, (ne)družabnih omrežij, najbolj udarilo po tiskanih medijih. A gospodarske težave so bile za številne lastnike medijev tudi sijajen alibi. Za odpuščanje ljudi in opuščanje vsebin. Cunami je bil hiter in uničujoč. Ko sem poleti 2009 na novinarsko-fotografskem festivalu v španskem Gijónu, večinoma namenjenem prav zunanjepolitičnemu poročanju, med predavanjem približno štiristo večinoma mladim poslušalcem publiko vprašal, kdo od njih vsak dan bere časopis, se ni dvignila ena sama roka. Ena sama! In to pred slabimi enajstimi leti. Takrat mi je, dolgo idealistu, postalo jasno, da se potapljamo. Pomislil sem na Marka Twaina in zadnji parnik, ki je plul po Misisipiju.
A kriza – in (ne le) ekonomski oportunizem lastnikov medijev – ni udarila le po tiskanih medijih. Svoja tuja dopisništva so začele zapirati tudi televizijske hiše, zasebne in javne. Število stalnih tujih dopisnikov je strmoglavilo. Tistim, ki s(m)o »bazirani« doma in kot padalci skačemo na različna (ne nujno) krizna žarišča, so se možnosti močno omejile, cena našega dela na mednarodnem trgu pa je padla. Večkrat celo v negativne številke – kot nafta v Združenih državah pred nekaj dnevi: strošek dela in poti je bil namreč velikokrat višji od honorarja.
Vojno poročevalstvo je, denimo, v veliki meri postalo le še ena izmed novodobnih potilnic. Tudi največje televizijske hiše so – eden od vzrokov so tudi vseprisotni napadi na novinarje in ugrabitve, pravile igra so se začela spreminjati že po letu 2003 v Iraku, vrhunec smrtonosnega kaosa pa je bila (in je še vedno) vojna v Siriji, kjer s(m)o novinarji postali ena prvih tarč tako rekoč vseh vpletenih akterjev – začele uporabljati amaterske posnetke, velikokrat tudi v »realnem času« in ki so jih naredili akterji oboroženih konfliktov samih. To je poročanje iz vojn neskončno pocenilo, a zaradi »kadrovske politike« skoraj uničilo poklic, ki so ga sicer velikokrat reševali katastrofalno plačani, brutalno izpostavljeni in največkrat nezavarovani domači novinarji.
Sočasno so splet – sistematično in sistematizirano – začeli preplavljati lažni ali namenoma napačno interpretirani posnetki. Propagandna vojna je posegla v čisto vsako družbeno poro: težko, izjemno težko se ji je bilo (ne glede na to, katera stran(ka) jo je izvajala) postaviti po robu. Napadi na neodvisno novinarstvo so namreč ključni del te izjemno uspešne vojne strategije. Ne, ni naključje, da se »moderne« vojne (Afganistan, Irak, Darfur, Somalija, Sirija …) ne končajo, da so večne. To nikakor ni povezano le s spremenjeno naravo vojne, z asimetričnostjo spopadov. Povezano je – spomnimo se, denimo, Vietnama! – tudi z degradacijo novinarskega poklica in krčenjem naše družbene vloge. In vpliva.
Pandemija novega koronavirusa je za (dokončen?) obračun z zunanjepolitičnim, terenskim novinarstvom prišla kot naročena. Popolnoma jasno namreč je, da bo lokalni in globalni »koronitis« še dolgo, še leta glavna tema. In tudi središče p(r)ozornosti. Krizna žarišča, vojne, posledice podnebnih razmer, naravne katastrofe, gospodarski zlomi in geostrateški potresi, ki že glasno trkajo na vrata vaših in naših vrat, bodo ob nadaljnjem razkosavanju kakovostnega, fizično prisotnega novinarstva namreč le še obstranska tema. Pasica. Ob tej misli me obliva srh.
»Posledice so grozljive. Ni prihodnosti; preteklost ne obstaja. Vse se začenja danes. Vsak dogodek obvisi v praznini,« je tik pred svojo smrtjo leta 2007 na vprašanje o posledicah hitrega razvoja informacijskih tehnologij za novinarstvo dejal velikan literarnega žurnalizma Ryszard Kapuściński. »Današnji svetovni mediji so kot šolska tabla: vedno znova izbrišeš, kar si napisal. Vse je mogoče izbrisati. In vse je mogoče začeti znova. Iz točke nič. Odsotnost kontinuitete je odgovorna za to, da se preteklost ne pretvori v zgodovino, ampak bolj v arheologijo. Preteklost nemudoma dobi obliko fosila; brez čustvenega stika. To je velika slabost modernega človeka, njegova velika smola. Človek ne more biti zasidran v preteklosti, saj pretekli dogodki izginjajo iz njegove zavesti,« je dodal legendarni poljski novinar in pisatelj.
Ne le pretekli dogodki, tudi sprotni. Namesto refleksije ostajajo večinoma le še refleksi.
Ena tema. Omejeno gibanje. Utesnjenost v mentalnem incestu. Intimna in kolektivna tesnoba. In kljub temu ali pa prav zato tako prekleto zavajajoč občutek prisotnosti v središču sveta: ker se virusna pandemija dogaja vsem nam, a tudi tebi in meni. Predvsem tebi in meni. To ob odsotnosti novic o svetovnem dogajanju ter dodobra avtoritarno pognojenem vznikanju novih (starih) meja in vsesplošnem teptanju človekovih pravic »v imenu zdravja« ubija (pre)ostanke empatije in, morda nepovratno, razgrajuje humanistične vrednote.
Incestuozno skrčenje
Velik del sveta se je v zadnjem mesecu in pol skrčil na stanovanje in zaslon računalnika in mobilnega telefona. Ob prevladujočem političnem prevzemu naracije o pandemiji novega koronavirusa, neenotni stroki in vseprisotnem občutku, da o resničnih značilnostih in morebitnih razsežnostih covida-19 zares veliko ne vedo niti tisti, ki bi morali vedeti vse, so se na (a)socialnih omrežjih na stežaj odprla vrata teorijam zarote, marsikdaj povsem razumljivim osebnim in kolektivnim blodnjam ter dominaciji na ničemer, še najmanj pa na dejstvih in znanju utemeljenih, a vendarle suverenih mnenj o čemer koli in komur koli.
To sicer ni nič novega. Eksplozivna mešanica brezplačnih digitalnih komunikacijskih orodij, anonimnosti in odsotnosti kakršnih koli posledic širjenja lažnih novic, sovražnosti, rasizma, ksenofobije, šovinizma, antisemitizma, islamofobije in homofobije (lahko bi našteval v nedogled) je intelektualni in čustveni lenobi ponudila bližnjice do (ne)razumevanja sveta, ne da bi se bilo človeku – v mentalni in zdaj tudi fizični karanteni – treba premakniti ne do, recimo, Bejruta ali Kinšase, temveč vsaj do najbližje knjigarne ali prodajalca časopisov.
Ameriški vojaki v Mosulu. FOTO: Jure Eržen
Zdaj, v resnični lokalni in globalni, intimni in kolektivni karanteni, so se stvari le še zaostrile. Do skrajnih robov: postali smo novica samim sebi. In to v za empatijo nadvse okrutnem času epidemične narcisoidnosti, času resničnostnih šovov, času – sebka in ne osebka.
Zdaj, v resnični – lokalni in globalni, intimni in kolektivni – karanteni, so se stvari le še zaostrile. Do skrajnih robov: postali smo novica samim sebi.
A tam zunaj svet »ne stoji«. Tam zunaj svet še kako obstaja. Vojne v Siriji, Iraku, Afganistanu, Jemnu, Libiji … Trpljenje dveh milijonov ljudi na območju Gaze, največjem odprtem zaporu na svetu – večni karanteni. Epidemija malarije. Uničujoče podnebne spremembe, posledice neomajnega človeškega pohlepa po vedno več. Taljenje ledenikov, naraščanje oceanov, taljenje permafrosta, izginjanje obdelovalnih površin, pospešeno izumiranje številnih živalskih vrst, krčenje gozdov … Epidemija lakote. Stopnjujoča se družbena neenakost. Množično umiranje za zlahka ozdravljivimi boleznimi. Lokalna, regionalna in globalna tragedija beguncev in migrantov: milijoni ljudi na begu. Množično grobišče v Sredozemlju, v Mare Nostrum, v našem morju njihove smrti. Krepitev totalitarnih režimov. Sistematično razbijanje koncepta človekovih pravic. Bombardiranje mednarodnih institucij in posmehovanje mednarodnim konvencijam. Militarizacija. Smrtno nevaren kolaps naftnega trga. Neustavljivo širjenje kitajskega kapitalistično-komunističnega modela, nabora vsega najslabšega vseh velikih ideologij dvajsetega stoletja. Vladavina nekompetentnih samoljubnežev. Korupcija.Tudi tu bi lahko našteval v nedogled.
Molk o svetu
Toda: o naštetih temah, ključnih temah človeštva, zadnjih nekaj tednov slišimo bore malo. Če že, se v omamni tesnobi samoizolacije, kjer skoraj ni prostora za bolečino drugega, vse skupaj zdi eksotično. Nekaj, kar se dogaja – če sploh – nekomu povsem drugemu, nekomu povsem drugje.
Vzrok za molk o svetu je boleče preprost. Zaradi pandemije novega koronavirusa smo morali doma ostati, ali se domov vrniti, tudi novinarji in dopisniki, ki s(m)o svoje profesionalne in večinoma tudi osebne poti tako rekoč v celoti posvetili dogajanju po svetu. Seveda ne le poročanju o vojnah in preostalih človeških tragedijah, tragedijah človeštva, pač pa o čisto vsem, kar se dogaja po (vsem) svetu. Naš glas je, razumljivo, izginil. Kot priče smo – podobno kot, denimo, protestniki z ulic Hongkonga, Čila, Iraka in Libanona – izginili s ključnih prizorišč svetovnega dogajanja. A svet se medtem ni ustavil.
Nasprotno.
Ravno v tednih in mesecih, ko se stran od naših večkrat široko zaprtih oči pospešeno spreminja »svet, kot smo ga poznali«, bi bila naša prisotnost (ne samo) na najbolj nevralgičnih točkah našega časa še toliko bolj pomembna: telefonski in intervjuji po skypu z zanimivimi sogovorniki, do katerih je te dni zaradi tudi njihove karantene in nezmožnosti izgovora na neodložljive obveznosti bistveno laže priti kot prej, namreč še zdaleč ne odtehtajo fizične prisotnosti in upovedovanja (dojemanja) zgodb s čisto vsemi čuti. Dobesedno v živo. Prisotnost je in bi, ob znanju, razumevanju in etiki, seveda, morala biti temelj novinarske kredibilnosti.
A to že dolgo ni več pravilo, v resnici je vse bolj izjema.
Zadnji parnik na Misisipiju
Finančna kriza je po letu 2008 namreč »poskrbela«, da so številni (tudi veliki) mediji začeli zapirati svoja tuja dopisništva. Vse skupaj je, v kombinaciji z razvojem informacijskih tehnologij in spletnih medijev in, usodno, (ne)družabnih omrežij, najbolj udarilo po tiskanih medijih. A gospodarske težave so bile za številne lastnike medijev tudi sijajen alibi. Za odpuščanje ljudi in opuščanje vsebin. Cunami je bil hiter in uničujoč. Ko sem poleti 2009 na novinarsko-fotografskem festivalu v španskem Gijónu, večinoma namenjenem prav zunanjepolitičnemu poročanju, med predavanjem približno štiristo večinoma mladim poslušalcem publiko vprašal, kdo od njih vsak dan bere časopis, se ni dvignila ena sama roka. Ena sama! In to pred slabimi enajstimi leti. Takrat mi je, dolgo idealistu, postalo jasno, da se potapljamo. Pomislil sem na Marka Twaina in zadnji parnik, ki je plul po Misisipiju.
A kriza – in (ne le) ekonomski oportunizem lastnikov medijev – ni udarila le po tiskanih medijih. Svoja tuja dopisništva so začele zapirati tudi televizijske hiše, zasebne in javne. Število stalnih tujih dopisnikov je strmoglavilo. Tistim, ki s(m)o »bazirani« doma in kot padalci skačemo na različna (ne nujno) krizna žarišča, so se možnosti močno omejile, cena našega dela na mednarodnem trgu pa je padla. Večkrat celo v negativne številke – kot nafta v Združenih državah pred nekaj dnevi: strošek dela in poti je bil namreč velikokrat višji od honorarja.
Farah, Afganistan. FOTO: Jure Eržen
Vojno poročevalstvo je, denimo, v veliki meri postalo le še ena izmed novodobnih potilnic. Tudi največje televizijske hiše so – eden od vzrokov so tudi vseprisotni napadi na novinarje in ugrabitve, pravile igra so se začela spreminjati že po letu 2003 v Iraku, vrhunec smrtonosnega kaosa pa je bila (in je še vedno) vojna v Siriji, kjer s(m)o novinarji postali ena prvih tarč tako rekoč vseh vpletenih akterjev – začele uporabljati amaterske posnetke, velikokrat tudi v »realnem času« in ki so jih naredili akterji oboroženih konfliktov samih. To je poročanje iz vojn neskončno pocenilo, a zaradi »kadrovske politike« skoraj uničilo poklic, ki so ga sicer velikokrat reševali katastrofalno plačani, brutalno izpostavljeni in največkrat nezavarovani domači novinarji.
Sočasno so splet – sistematično in sistematizirano – začeli preplavljati lažni ali namenoma napačno interpretirani posnetki. Propagandna vojna je posegla v čisto vsako družbeno poro: težko, izjemno težko se ji je bilo (ne glede na to, katera stran(ka) jo je izvajala) postaviti po robu. Napadi na neodvisno novinarstvo so namreč ključni del te izjemno uspešne vojne strategije. Ne, ni naključje, da se »moderne« vojne (Afganistan, Irak, Darfur, Somalija, Sirija …) ne končajo, da so večne. To nikakor ni povezano le s spremenjeno naravo vojne, z asimetričnostjo spopadov. Povezano je – spomnimo se, denimo, Vietnama! – tudi z degradacijo novinarskega poklica in krčenjem naše družbene vloge. In vpliva.
Pandemija novega koronavirusa je za (dokončen?) obračun z zunanjepolitičnim, terenskim novinarstvom prišla kot naročena. Popolnoma jasno namreč je, da bo lokalni in globalni »koronitis« še dolgo, še leta glavna tema. In tudi središče p(r)ozornosti. Krizna žarišča, vojne, posledice podnebnih razmer, naravne katastrofe, gospodarski zlomi in geostrateški potresi, ki že glasno trkajo na vrata vaših in naših vrat, bodo ob nadaljnjem razkosavanju kakovostnega, fizično prisotnega novinarstva namreč le še obstranska tema. Pasica. Ob tej misli me obliva srh.
»Posledice so grozljive. Ni prihodnosti; preteklost ne obstaja. Vse se začenja danes. Vsak dogodek obvisi v praznini,« je tik pred svojo smrtjo leta 2007 na vprašanje o posledicah hitrega razvoja informacijskih tehnologij za novinarstvo dejal velikan literarnega žurnalizma Ryszard Kapuściński. »Današnji svetovni mediji so kot šolska tabla: vedno znova izbrišeš, kar si napisal. Vse je mogoče izbrisati. In vse je mogoče začeti znova. Iz točke nič. Odsotnost kontinuitete je odgovorna za to, da se preteklost ne pretvori v zgodovino, ampak bolj v arheologijo. Preteklost nemudoma dobi obliko fosila; brez čustvenega stika. To je velika slabost modernega človeka, njegova velika smola. Človek ne more biti zasidran v preteklosti, saj pretekli dogodki izginjajo iz njegove zavesti,« je dodal legendarni poljski novinar in pisatelj.
Ne le pretekli dogodki, tudi sprotni. Namesto refleksije ostajajo večinoma le še refleksi.
V Združenih državah se je število novinarjev v vseh redakcijah od leta 2008 do 2019 zmanjšalo za 23 odstotkov, s 114.000 na 88.000. Število redno zaposlenih novinarjev je v istem obdobju padlo za 51 odstotkov (z 71.000 na 35.000). Večino služb je bilo izgubljenih v tiskanih medijih.
(Vir: Pew Research Center)
(Vir: Pew Research Center)
Strip Cirila Horjaka, ki je nastal v sodelovanju z DNS.
