Netanjahu želi preseči Ben-Guriona
Izraelska politika je v zadnjih letih (s)krenila proti skrajni desnici.
Odpri galerijo
Benjamin Netanjahu meri na peti mandat na čelu izraelske vlade. FOTO: Reuters
Izraelci (6,3 milijona registriranih volivcev) bodo danes na parlamentarnih volitvah volili poslance 120-članskega kneseta. Čeprav se na daleč morda zdi, da je dolgoletni predsednik vlade in vodja (skrajno) desničarskega Likuda Benjamin Netanjahu tokrat res blizu volilnega poraza, je skoraj nemogoče pričakovati, da bo njegov glavni tekmec za premierski stolček Benny Gantz v umetnosti sestavljanja koalicije lahko konkuriral politiku z devetimi življenji. Na volitvah sodeluje 12 večjih list in gora manjših strank. Volilni prag znaša 3,5 odstotka.
Benjamin Netanjahu, »kralj Bibi«, meri na peti mandat na čelu izraelske vlade. Da postane izraelski premier z najdaljšim stažem v zgodovini – da prehiti »očeta« izraelske države Davida Ben-Guriona – mu manjkajo le še trije meseci. Možnosti, da Netanjahu, ki je v svoji tridesetletni politični karieri preživel vse, kar je mogoče preživeti, in že davno postal tip skrajno manipulativnega, a tudi izjemno inteligentnega politika, od kakršnih se učijo številni svetovni voditelji z avtoritarnimi ambicijami, ostane na čelu izraelske vlade, so velike.
Netanjahu je favorit. Kljub predvolilnim napovedim, po katerih Bibijev, iz leta v leto bolj skrajno desni Likud čaka izenačen boj z Modro-belim zavezništvom upokojenega načelnika generalštaba izraelske vojske Bennyja Gantza, »zmernega« desničarja in nacionalista, čigar stališča do ključnih vprašanj se od Netanjahujevih razlikujejo le v podrobnostih. Kljub »naveličanosti« javnosti in korupcijskim aferam.
Ključni Netanjahujevi prednosti sta brezmejna politična prefriganost in umetnost sestavljanja koalicij. V zadnjih letih se je tesno povezal s skrajno desnimi strankami, ortodoksnimi Judi ter političnimi predstavniki naseljencev na okupiranem Zahodnem bregu: če bo moral sestavljati veliko koalicijo, bo vanjo povabil celo paleto desnih strank. Večkrat je dokazal, tudi dobesedno, da mu za ohranitev oblasti ni težko iti preko trupel.
Izraelsko gospodarstvo je v dobrem stanju, zato je jedro predvolilne kampanje vezano na druge teme. Opozicija z Bennyjem Gantzem na čelu poskuša Netanjahuja poraziti z – upravičenim in nedvoumnim – razkosavanjem njegove politične dediščine, toda ob tem ji ni uspelo odpreti novih tem. Modro-belo zavezništvo je, kot rečeno, »zmerna« desna stranka, ki je, ironično, ideološko izjemno blizu Likudu, zato bo jutrišnji izraelski politični obračun veliko bolj kot na tehtna vsebinska vprašanja vezan na spopad dveh velikih egov. Netanjahu je, v zanj značilnem slogu, v sodnikovem podaljšku predvolilne kampanje napovedal, da bo v svojem (morebitnem) naslednjem mandatu Izraelu tudi uradno priključil leta 1967 okupirani Zahodni breg, in s tem politično debato še dodatno radikaliziral. Pri tem ima podporo ZDA: ne pozabimo, da je ameriški predsednik Donald Trump pred dnevi dejal, da je zasedena Golanska planota za Washington izraelsko ozemlje.
Predvolilne napovedi mu kažejo dobro. Toda sestavljanje nove izraelske vlade bo dolg proces, v katerem bodo odločale politične izkušnje. Gantz, ki je na čelu generalštaba izraelske vojske poveljeval dvema ofenzivama na območje Gaze (2012, 2014), je politični jastreb, ki je z vstopom v politični boj Netanjahuju – vsaj za zdaj – celo omogočil, da naredi še en korak bolj skrajno desno. Ima tudi bistveno manjšo podporo Washingtona in močnih mednarodnih judovskih lobijev. Koalicijo bo moral graditi z bolj ali manj propadlo izraelsko levico in to dodatno zmanjšuje njegove možnosti za prevzem oblasti.
Levičarska Delavska stranka (Laburisti), ki je dolgo vodila Izrael, je kljub tretjemu do četrtemu mestu, ki ji ga pripisujejo raziskave javnega mnenja, klinično mrtva. Zelo podobo velja za celoten spekter levih strank, ki so v duhu časa – globalni, regionalni in lokalni vzpon skrajne desnice – izgubile tla pod nogami, obenem pa je levica izdala svoje zgodovinsko poreklo in sporočilo. V izraelski bitki za oblast bi Delavska stranka tokrat pomembno vlogo lahko odigrala le v primeru vstopa v koalicijo z Bennyjem Gantzem. A le kot »lepilo«. Nikakor ne kot – vsebina.
Palestina je bila v predvolilni kampanji prisotna kot senca – z nedavnim bombardiranjem območja Gaze in Netanjahujevo napovedjo uradne priključitve okupiranega Zahodnega brega Izraelu. Za velik del izraelske politike je odgovor na »palestinsko vprašanje« že dolgo jasen: rešitev dveh držav je mrtva, prav tako mirovni proces. Izrael je na skrčenih palestinskih območjih vzpostavil delujoč sistem apartheida, Palestina pa medtem ni izginila le s fizičnega zemljevida, temveč tudi z jedilnikov svetovne diplomacije. Celo, ali predvsem, v arabskem svetu. Tisto, kar bi lahko, bolj ali manj teoretično, vplivalo na rezultate izraelskih parlamentarnih volitev, so glasovi izraelskih Arabcev. A ti po navadi volijo svoje stranke in ne vstopajo v vladne koalicije.
Ali lahko Benjamin Netanjahu postane predsednik izraelske vlade z najdaljšim stažem v zgodovini?
Benjamin Netanjahu, »kralj Bibi«, meri na peti mandat na čelu izraelske vlade. Da postane izraelski premier z najdaljšim stažem v zgodovini – da prehiti »očeta« izraelske države Davida Ben-Guriona – mu manjkajo le še trije meseci. Možnosti, da Netanjahu, ki je v svoji tridesetletni politični karieri preživel vse, kar je mogoče preživeti, in že davno postal tip skrajno manipulativnega, a tudi izjemno inteligentnega politika, od kakršnih se učijo številni svetovni voditelji z avtoritarnimi ambicijami, ostane na čelu izraelske vlade, so velike.
Netanjahu je favorit. Kljub predvolilnim napovedim, po katerih Bibijev, iz leta v leto bolj skrajno desni Likud čaka izenačen boj z Modro-belim zavezništvom upokojenega načelnika generalštaba izraelske vojske Bennyja Gantza, »zmernega« desničarja in nacionalista, čigar stališča do ključnih vprašanj se od Netanjahujevih razlikujejo le v podrobnostih. Kljub »naveličanosti« javnosti in korupcijskim aferam.
Ključni Netanjahujevi prednosti sta brezmejna politična prefriganost in umetnost sestavljanja koalicij. V zadnjih letih se je tesno povezal s skrajno desnimi strankami, ortodoksnimi Judi ter političnimi predstavniki naseljencev na okupiranem Zahodnem bregu: če bo moral sestavljati veliko koalicijo, bo vanjo povabil celo paleto desnih strank. Večkrat je dokazal, tudi dobesedno, da mu za ohranitev oblasti ni težko iti preko trupel.
Bibijev največji tekmec je upokojeni general Benny Gantz. FOTO: Corinna Kern/Reuters
Katere teme lahko odločijo volitve?
Izraelsko gospodarstvo je v dobrem stanju, zato je jedro predvolilne kampanje vezano na druge teme. Opozicija z Bennyjem Gantzem na čelu poskuša Netanjahuja poraziti z – upravičenim in nedvoumnim – razkosavanjem njegove politične dediščine, toda ob tem ji ni uspelo odpreti novih tem. Modro-belo zavezništvo je, kot rečeno, »zmerna« desna stranka, ki je, ironično, ideološko izjemno blizu Likudu, zato bo jutrišnji izraelski politični obračun veliko bolj kot na tehtna vsebinska vprašanja vezan na spopad dveh velikih egov. Netanjahu je, v zanj značilnem slogu, v sodnikovem podaljšku predvolilne kampanje napovedal, da bo v svojem (morebitnem) naslednjem mandatu Izraelu tudi uradno priključil leta 1967 okupirani Zahodni breg, in s tem politično debato še dodatno radikaliziral. Pri tem ima podporo ZDA: ne pozabimo, da je ameriški predsednik Donald Trump pred dnevi dejal, da je zasedena Golanska planota za Washington izraelsko ozemlje.
Kako resen kandidat za premierski stolček je upokojeni general Benny Gantz?
Predvolilne napovedi mu kažejo dobro. Toda sestavljanje nove izraelske vlade bo dolg proces, v katerem bodo odločale politične izkušnje. Gantz, ki je na čelu generalštaba izraelske vojske poveljeval dvema ofenzivama na območje Gaze (2012, 2014), je politični jastreb, ki je z vstopom v politični boj Netanjahuju – vsaj za zdaj – celo omogočil, da naredi še en korak bolj skrajno desno. Ima tudi bistveno manjšo podporo Washingtona in močnih mednarodnih judovskih lobijev. Koalicijo bo moral graditi z bolj ali manj propadlo izraelsko levico in to dodatno zmanjšuje njegove možnosti za prevzem oblasti.
Kam je izginila izraelska levica?
Levičarska Delavska stranka (Laburisti), ki je dolgo vodila Izrael, je kljub tretjemu do četrtemu mestu, ki ji ga pripisujejo raziskave javnega mnenja, klinično mrtva. Zelo podobo velja za celoten spekter levih strank, ki so v duhu časa – globalni, regionalni in lokalni vzpon skrajne desnice – izgubile tla pod nogami, obenem pa je levica izdala svoje zgodovinsko poreklo in sporočilo. V izraelski bitki za oblast bi Delavska stranka tokrat pomembno vlogo lahko odigrala le v primeru vstopa v koalicijo z Bennyjem Gantzem. A le kot »lepilo«. Nikakor ne kot – vsebina.
Kaj izraelske parlamentarne volitve pomenijo za palestinsko vprašanje?
Palestina je bila v predvolilni kampanji prisotna kot senca – z nedavnim bombardiranjem območja Gaze in Netanjahujevo napovedjo uradne priključitve okupiranega Zahodnega brega Izraelu. Za velik del izraelske politike je odgovor na »palestinsko vprašanje« že dolgo jasen: rešitev dveh držav je mrtva, prav tako mirovni proces. Izrael je na skrčenih palestinskih območjih vzpostavil delujoč sistem apartheida, Palestina pa medtem ni izginila le s fizičnega zemljevida, temveč tudi z jedilnikov svetovne diplomacije. Celo, ali predvsem, v arabskem svetu. Tisto, kar bi lahko, bolj ali manj teoretično, vplivalo na rezultate izraelskih parlamentarnih volitev, so glasovi izraelskih Arabcev. A ti po navadi volijo svoje stranke in ne vstopajo v vladne koalicije.
