Netanjahujev boj za politično preživetje
Razmerja v izraelski politiki se od spomladi tako rekoč niso spremenila.
Izraelci bodo danes po petih mesecih ponovno odšli na volišče. Ker Benjaminu Netanjahuju spomladi – presenetljivo – ni uspelo sestaviti vladne koalicije, je bil izraelski premier z najdaljšim stažem primoran razpustiti še sveže izvoljen parlament (kneset) in sklicati izredne, ponovljene parlamentarne volitve.
Netanjahu, ki že 10 let vodi izraelsko vlado, se je spomladi uštel pri tistem, kar mu je do zdaj šlo najbolje – parlamentarni aritmetiki in novačenju koalicijskih partnerjev. Njegovi iz leta v leto bolj skrajno desni stranki Likud ni uspelo sestaviti koalicije, ker se je pred volitvami in v politično hektičnih tednih, ki so sledili, preveč tesno povezal z najbolj skrajnimi, ultraortodoksnimi judovskimi gibanji, ki so v zadnjih letih kot nazadnjaška sila vstopili v razdrobljeno izraelsko politično življenje. Netanjahu je patriarhalnim skrajnežem, ki na plečih davkoplačevalcev živijo v osami domov, kjer brez delovnih obveznosti in brez obveznosti služenja vojaškega roka študirajo toro in skrbijo za srednjeveško veliko družino, za politično podporo obljubil, da jim še naprej ne bo treba iti v vojsko, nedotaknjeni bi ostali tudi številni drugi versko pogojeni privilegiji. Toda prekaljenemu političnemu oportunistu, ki je zaradi (treh) korupcijskih postopkov tokrat bolj kot kadarkoli motiviran, da ostane na čelu izraelske vlade, se račun ni izšel.
Vdor skrajnih verskih gibanj v jedro izraelske politike je, vsaj začasno, ustavil nekdanji obrambni in zunanji minister Avigdor Liberman, predsednik prav tako skrajno desne, a sekularne stranke Izrael je moj dom. Nekdanji barski plesalec, ki je v devetdesetih letih prišel v Izrael iz Moldavije, je kot dolgoletni Netanjahujev zaveznik tokrat vendarle potegnil rez – njegov pogoj za vstop v novo Bibijevo vlado je bil uvedba vojaške obveznosti za ultraortodoksne Jude. Krhka koalicija je zato razpadla, še preden je bila dokončno sestavljena, Netanjahu pa je bil primoran sklicati še ene volitve.
Toda razmerja v izraelski politiki tudi pred današnjimi ponovljenimi volitvami ostajajo tako rekoč enaka. Predvolilne napovedi kažejo, da sta desni Likud in sredinsko modro-belo zavezništvo, ki ga vodi nekdanji poveljnik generalštaba izraelske vojske Beni Ganc, tudi tokrat precej izenačena – aprila sta stranki prejeli 35 poslanskih mest v 120-članskem knesetu. Čeprav se je Netanjahu v zadnjih tednih vsaj malce distanciral od najbolj skrajnih robov izraelske politike, je bolj ali manj jasno, da bo pri morebitnem sestavljanju nove vlade znova odvisen od verskih skrajnežev. Predvsem od Libermana, zapriseženega sovražnika Palestincev, ki je zaradi sekularnih stališč v zadnjih mesecih, ironično, pridobil nekaj podpore celo v bolj liberalnem delu iz leta v leto bolj konservativne izraelske družbe.
Ganc, ki bi poleg Netanjahuja edini lahko – vsaj teoretično – sestavil izraelsko vlado, je v predvolilni kampanji stavil na povezovanje. Iz morebitne vladne koalicije – razen skrajnih skrajnežev, seveda – vnaprej ni izključil nikogar. Povezal se je, sicer zelo ohlapno, tudi s skoraj potopljenimi laburisti, ki so bili dolga desetletja ena od vodilnih političnih sil v državi, z vzponom nacionalizma, gradnjo zidu, krajo palestinske zemlje, stopnjujočo se okupacijo in vzpostavitvijo apartheida so v ozračju – lokalnega, regionalnega in globalnega – sovraštva postali marginalni akterji izraelske politike. Ena od možnosti, ki jo predvidevajo izraelski politični analitiki, je širša koalicija, v kateri bi Likud in modro-belo zavezništvo skupaj vodila državo. A zelo težko, tako rekoč nemogoče si je predstavljati, da bi Netanjahu Gancu lahko odstopil premierski položaj.
Mimogrede: palestinsko vprašanje, ki je v zadnjih letih nepomembno tudi v Izraelu, tudi tokrat ni bilo v ospredju predvolilnih tem. Nasprotno. Le Netanjahu je (ne le) svojim volivcem pred dnevi obljubil, da bo ob morebitni volilni zmagi dolino reke Jordan, del okupiranega Zahodnega brega, tudi uradno priključil Izraelu. Podobno kot je pred meseci napovedal za okupirano Golansko planoto. A okupacija se bo stopnjevala ne glede na to, kdo bo po današnjih volitvah vodil državo. Takšna je realnost izraelske politike.
Netanjahu, ki že 10 let vodi izraelsko vlado, se je spomladi uštel pri tistem, kar mu je do zdaj šlo najbolje – parlamentarni aritmetiki in novačenju koalicijskih partnerjev. Njegovi iz leta v leto bolj skrajno desni stranki Likud ni uspelo sestaviti koalicije, ker se je pred volitvami in v politično hektičnih tednih, ki so sledili, preveč tesno povezal z najbolj skrajnimi, ultraortodoksnimi judovskimi gibanji, ki so v zadnjih letih kot nazadnjaška sila vstopili v razdrobljeno izraelsko politično življenje. Netanjahu je patriarhalnim skrajnežem, ki na plečih davkoplačevalcev živijo v osami domov, kjer brez delovnih obveznosti in brez obveznosti služenja vojaškega roka študirajo toro in skrbijo za srednjeveško veliko družino, za politično podporo obljubil, da jim še naprej ne bo treba iti v vojsko, nedotaknjeni bi ostali tudi številni drugi versko pogojeni privilegiji. Toda prekaljenemu političnemu oportunistu, ki je zaradi (treh) korupcijskih postopkov tokrat bolj kot kadarkoli motiviran, da ostane na čelu izraelske vlade, se račun ni izšel.
- Netanjahu se je spomladi uštel pri parlamentarni aritmetiki.
- Ganc je v kampanji stavil na povezovanje.
- Palestinsko vprašanje ni bilo v ospredju predvolilnih tem.
Liberman ima v rokah ključ do nove vlade
Vdor skrajnih verskih gibanj v jedro izraelske politike je, vsaj začasno, ustavil nekdanji obrambni in zunanji minister Avigdor Liberman, predsednik prav tako skrajno desne, a sekularne stranke Izrael je moj dom. Nekdanji barski plesalec, ki je v devetdesetih letih prišel v Izrael iz Moldavije, je kot dolgoletni Netanjahujev zaveznik tokrat vendarle potegnil rez – njegov pogoj za vstop v novo Bibijevo vlado je bil uvedba vojaške obveznosti za ultraortodoksne Jude. Krhka koalicija je zato razpadla, še preden je bila dokončno sestavljena, Netanjahu pa je bil primoran sklicati še ene volitve.
Toda razmerja v izraelski politiki tudi pred današnjimi ponovljenimi volitvami ostajajo tako rekoč enaka. Predvolilne napovedi kažejo, da sta desni Likud in sredinsko modro-belo zavezništvo, ki ga vodi nekdanji poveljnik generalštaba izraelske vojske Beni Ganc, tudi tokrat precej izenačena – aprila sta stranki prejeli 35 poslanskih mest v 120-članskem knesetu. Čeprav se je Netanjahu v zadnjih tednih vsaj malce distanciral od najbolj skrajnih robov izraelske politike, je bolj ali manj jasno, da bo pri morebitnem sestavljanju nove vlade znova odvisen od verskih skrajnežev. Predvsem od Libermana, zapriseženega sovražnika Palestincev, ki je zaradi sekularnih stališč v zadnjih mesecih, ironično, pridobil nekaj podpore celo v bolj liberalnem delu iz leta v leto bolj konservativne izraelske družbe.
...
Širša koalicija?
Ganc, ki bi poleg Netanjahuja edini lahko – vsaj teoretično – sestavil izraelsko vlado, je v predvolilni kampanji stavil na povezovanje. Iz morebitne vladne koalicije – razen skrajnih skrajnežev, seveda – vnaprej ni izključil nikogar. Povezal se je, sicer zelo ohlapno, tudi s skoraj potopljenimi laburisti, ki so bili dolga desetletja ena od vodilnih političnih sil v državi, z vzponom nacionalizma, gradnjo zidu, krajo palestinske zemlje, stopnjujočo se okupacijo in vzpostavitvijo apartheida so v ozračju – lokalnega, regionalnega in globalnega – sovraštva postali marginalni akterji izraelske politike. Ena od možnosti, ki jo predvidevajo izraelski politični analitiki, je širša koalicija, v kateri bi Likud in modro-belo zavezništvo skupaj vodila državo. A zelo težko, tako rekoč nemogoče si je predstavljati, da bi Netanjahu Gancu lahko odstopil premierski položaj.
Palestina
Mimogrede: palestinsko vprašanje, ki je v zadnjih letih nepomembno tudi v Izraelu, tudi tokrat ni bilo v ospredju predvolilnih tem. Nasprotno. Le Netanjahu je (ne le) svojim volivcem pred dnevi obljubil, da bo ob morebitni volilni zmagi dolino reke Jordan, del okupiranega Zahodnega brega, tudi uradno priključil Izraelu. Podobno kot je pred meseci napovedal za okupirano Golansko planoto. A okupacija se bo stopnjevala ne glede na to, kdo bo po današnjih volitvah vodil državo. Takšna je realnost izraelske politike.
