Ko nekajminutna usmrtitev postane večurna agonija

Primer Christa Pike, ki je po dveh odmerkih pentobarbitala ostala živa, je znova odprl vprašanje zanesljivosti smrtonosne injekcije. ZDA imajo dolgo zgodovino usmrtitev, pri katerih so se pojavili resni zapleti.

Pri poskusu usmrtitve Pikove v Tennesseeju so ji v sredo dali dva odmerka pentobarbitala, vendar je ostala živa. Priče so po drugem odmerku slišale njeno dihanje in smrčanje, nato so jo odpeljali v bolnišnico. Guverner Tennesseeja Bill Lee je po neuspešnem poskusu ustavil preostale letošnje usmrtitve in odredil neodvisno preiskavo.

Primer ni prvi, ko je pri usmrtitvi v ZDA šlo kaj narobe. Austin Sarat, profesor prava in politologije na Amherst Collegeu, je v knjigi Gruesome Spectacles: Botched Executions and America’s Death Penalty preučil usmrtitve v ZDA med letoma 1890 in 2010.

Zakaj pentobarbital pri usmrtitvi Christe Pike ni učinkoval

V tem obdobju so v ZDA izvedli 8776 usmrtitev, pri 276 oziroma 3,15 odstotka pa so nastali zapleti. Sarat med problematične usmrtitve šteje primere, pri katerih se predvideni protokol poruši ali se od njega odstopi, zaradi česar nastanejo nepričakovane težave ali zamude, ki lahko povzročijo nepotrebno trpljenje ali kažejo na hude pomanjkljivosti pri izvedbi.

Ta kategorija je širša od prekinjenih poskusov usmrtitve. Med 276 primeri so tudi usmrtitve, ki so jih kljub zapletom na koncu dokončali. Pri smrtonosni injekciji je Sarat naštel 75 takšnih primerov od 1054 usmrtitev oziroma 7,2 odstotka. Pri obešanju jih je bilo 85 od 2721 oziroma 3,12 odstotka, pri električnem stolu 84 od 4374 oziroma 1,92 odstotka, pri smrtonosnem plinu 32 od 593 oziroma 5,4 odstotka. Pri 34 usmrtitvah s strelskim vodom Sarat ni zabeležil takšnega primera.

Iskanje vene lahko traja več ur

Med najbolj nazornimi primeri so poskusi smrtonosne injekcije, ki so jih morali prekiniti, ker ekipi ni uspelo vzpostaviti intravenske poti. Aktualni seznam ameriškega Centra za informacije o smrtni kazni (DPIC) navaja sedem takšnih primerov.

Leta 2009 so v Ohiu pri Romellu Broomu več kot dve uri neuspešno iskali primerno veno, preden so poskus ustavili. Broom je preživel in decembra 2020 umrl zaradi covida-19, ne da bi ga ponovno usmrtili. Podobno se je leta 2017 zgodilo Alvi Campbellu, pri katerem so približno 80 minut iskali veno v rokah in nato še v nogi. Tudi njegov poskus so prekinili, Campbell pa je marca 2018 umrl zaradi drugih zdravstvenih težav.

Še dlje je trajal poskus pri Doylu Hammu v Alabami leta 2018. Ekipa je približno dve uri in pol poskušala vzpostaviti intravensko pot, preden je usmrtitev ustavila. Hamm je novembra 2021 umrl zaradi raka. V Alabami so se podobne težave ponovile leta 2022 pri Alanu Eugeneu Millerju. Po 90 minutah in približno 18 poskusih z iglo ekipi ni uspelo pravilno namestiti katetra, zato je poskus ustavila. Millerja so nato leta 2024 usmrtili z vdihavanjem dušika.

Istega leta so prekinili tudi usmrtitev Kennetha Eugena Smitha, ker ekipi pred iztekom naloga za usmrtitev ni uspelo vzpostaviti druge intravenske poti. Smitha so nato januarja 2024 usmrtili z vdihavanjem dušika, pri čemer je šlo za prvo uporabo te metode v ZDA. Leta 2024 se je podoben zaplet zgodil še v Idahu pri Thomasu Creechu. Po osmih neuspešnih poskusih vzpostavitve intravenske poti v rokah, nogah in stopalih je upravnik zapora po 58 minutah usmrtitev ustavil.

Smrtonosna injekcija naj bi bila zanesljiva metoda usmrtitve, vendar ameriška zgodovina kaže drugače. FOTO: Shutterstock

Podoben primer se je zgodil tudi letos v Tennesseeju. Pri Tonyju Carruthersu je ekipa približno v 15 minutah vzpostavila glavno intravensko pot, ni ji pa uspelo vzpostaviti zahtevane rezervne. Poskus je po približno uri in pol ustavila, guverner pa mu je nato odobril enoletni odlog.

Napake, ki usmrtitve ne ustavijo

Pri drugih primerih je ekipi kljub težavam uspelo usmrtitev dokončati. Eden najbolj odmevnih je primer Joeja Nathana Jamesa mlajšega iz Alabame leta 2022.

Jamesa so nameravali usmrtiti 28. julija ob 18. uri, vendar so zaveso pred prostorom za usmrtitev odprli šele ob 21.02. Umrl je ob 21.27. Kasnejša zasebna obdukcija je pokazala številne vbode in modrice na rokah, dodatne poškodbe ter globok rez na notranji strani roke. Zdravniki, ki so pregledali izvide, so ocenili, da je ekipa večkrat neuspešno poskušala vzpostaviti intravensko pot.

Usmrtitev 50-letne morilke se je zapletla, preživela je dve smrtonosni injekciji

Organizacija Reprieve je ocenila, da je od začetka poskusov do Jamesove smrti minilo od tri do tri ure in pol. DPIC ta primer opisuje kot najdaljšo problematično usmrtitev s smrtonosno injekcijo v 40-letni zgodovini te metode. Alabamske oblasti so sprva sporočile, da se v približno treh urah pred odprtjem zavese ni zgodilo nič nenavadnega, pozneje pa so priznale, da je imela ekipa težave pri vzpostavljanju intravenske poti.

Težava ni vedno v iskanju žile. Leta 2006 so na Floridi usmrtili Angela Nievesa Diaza, vendar šele po drugem odmerku smrtonosnih učinkovin. Pri prvem poskusu ekipa zdravila ni pravilno vbrizgala v žilo, zato je zašlo v okoliško tkivo. Diaz je po prvem odmerku še kazal znake življenja, celoten postopek pa je trajal približno 34 minut. Florida je nato začasno ustavila usmrtitve in ustanovila komisijo za preučitev postopka.

Kaj gre lahko narobe?

Smrtonosna injekcija je videti razmeroma preprosta, vendar zahteva natančno izvedbo. Ekipa mora pravilno vzpostaviti intravensko pot in nato po predpisanem protokolu vbrizgati zdravilo oziroma zdravila.

Pri nekaterih obsojencih je dostop do žil otežen zaradi njihovega zdravstvenega stanja ali pretekle uporabe intravenskih drog. Težave lahko nastanejo tudi pri sami izvedbi postopka, pri vnosu zdravila v telo ali zaradi odstopanj od predpisanega protokola. Prav takšne nepričakovane težave, zamude in napake Sarat vključuje v svojo širšo kategorijo problematičnih usmrtitev.

Prvič po 200 letih bodo usmrtili žensko – kot najstnica je umorila 19-letnico

Primer Christe Pike pa je pokazal še drugačno težavo. Tennessee uporablja protokol z enim zdravilom, pentobarbitalom, ki predvideva drugi komplet, če po prvem obsojenec ni mrtev. Pri Pikovi so uporabili tudi drugega, vendar je ostala živa. Državni oddelek za zapore je po poskusu sporočil, da protokol ne dovoljuje dodatnih postopkov poleg tistih, ki so jih tisti večer že izvedli.

Na morebitne zaplete so odvetniki Pikove opozarjali že pred usmrtitvijo, med drugim na tveganja, povezana z vzpostavitvijo intravenske poti. Njena neuspešna usmrtitev je sledila le nekaj mesecev po Carruthersu, pri katerem ekipi prav tako ni uspelo vzpostaviti vseh zahtevanih intravenskih poti.