Tiskane izdaje
V tretje gre rado. Potem ko so morali organizatorji projekta Red Bull Stratos v torek zaradi premočnega vetra v zadnjem trenutku odpovedati drzni podvig, še en poskus pa je padel v vodo dva dni pozneje, je avstrijskemu ekstremnemu padalcu Felixu Baumgartnerju včeraj vendarle uspel spektakularni »skok z roba vesolja«.
Čeprav so sprva načrtovali, da se bo dvig v višave začel že ob drugi uri popoldne po našem času, se je posebna kapsula, pritrjena na ogromen, več kot 200 metrov visok helijev stratosferski balon, odlepila od tal šele tri ure in pol pozneje, ko se je veter v puščavi ameriške zvezne države Nova Mehika dovolj polegel za izvedbo drznega podviga. Naslednje dve uri in pol so lahko navdušenci po vsej zemeljski obli prek spleta skoraj v živo (posnetek so predvajali z 20-sekundnim zamikom za primer, če bi se spektakularni skok spremenil v tragedijo) spremljali njegov vzpon na najvišjo višino, ki jo je kadar koli dosegel balon s človeško posadko. Čeprav so organizatorji projekta načrtovali, da bodo novo rekordno znamko postavili na približno 36.500 metrih, se je balon ustavil še dobra dva tisočaka in pol višje.
Vrtoglavi podvig
Avstrijski padalec je nato v navezi z Joem Kittingerjem, lastnikom včeraj padlega, sicer pa dobrega pol stoletja starega rekorda v skoku z višine, ki je bil po radijski zvezi njegova edina povezava z nadzornim središčem na Zemlji, začel postopek priprav na skok, med katerim je izravnal pritisk v kapsuli z zunanjim, napihnil posebno dekompresijsko obleko, preveril delovanje sistema za ogrevanje čelade, s katerim je sicer prej imel nekaj težav, odprl vrata, se nagnil nad dobrih 39 kilometrov praznine in ... skočil.
V okolju, kjer zunanji pritisk znaša vsega dva odstotka tistega na površju Zemlje, je v skorajda vakuumu že po nekaj desetih sekundah dosegel hitrost 1342 kilometrov na uro in prebil zvočni zid, s čimer je postal prvi človek, ki mu je to uspelo brez pomoči prevoznega sredstva. Kmalu zatem ga je sicer začelo premetavati, vendar mu je uspelo razmeroma hitro stabilizirati strmoglavljenje proti tlom, ki se je ustavilo štiri minute in devetnajst sekund po odrivu z roba kapsule, ko je na višini dobrih dveh kilometrov odprl padalo in se nato nekaj minut pozneje, pod budnim očesom posadke helikopterja spremljevalne ekipe, dotaknil tal. Kamere so zabeležile njegov spust na kolena in dvig pesti v znak zmagoslavja.
Rekordne znamke
Baumgartnerju je z včerajšnjim vratolomnim podvigom uspelo postaviti tri rekordne znamke: skok z največje višine (med prenosom se je merilec organizatorjev projekta ustavil na višini 39.068 metrov), najvišji prosti pad (36.529 metrov) in največjo hitrost, ki jo je dosegel človek brez pomoči vozila, in po novem znaša že omenjenih 1342 kilometrov na uro (rekord bodo morali sicer, tako kot vse druge, še uradno potrditi). K temu lahko prištejemo tudi polet z največjim balonom s posadko, saj je imelo 213 metrov visoko plovilo prostornino več kot 800.000 kubičnih metrov.
Pravzaprav mu je spodletelo le pri časovno najdaljšem prostem padu, ki še naprej ostaja v rokah upokojenega polkovnika ameriškega vojaškega letalstva Kittingerja, ki je leta 1960 skočil iz balona z višine 31,3 kilometra in proti Zemlji letel kar štiri minute in pol - torej dobrih deset sekund dlje kot Baumgartner -, preden je odprl padalo. Organizatorji so sicer upali tudi na najvišji polet balona s posadko, vendar so dosegli le neuradno rekordno znamko, saj Mednarodna aeronavtična zveza vztraja, da mora biti posadka v balonu tudi, ko se ta vrne na Zemljo.
A glavni namen podviga 43-letnega ekstremnega padalca še zdaleč ni bil podiranje rekordnih znamk, precej pomembnejša je njegova znanstvena vrednost. V tem pogledu izstopa predvsem razvoj tehnološko dovršene kapsule in kompresijske obleke, ki sta neustrašnemu Avstrijcu pomagali preživeti v izjemno negostoljubnem okolju, znanstveniki, ki sodelujejo pri projektu, pa bodo, ko bodo skrbno pregledali dobljene podatke, dobili tudi vpogled v to, kako se obnaša človeško telo pri preboju zvočnega zidu. Njihova dognanja naj bi v prihodnosti med drugim pripomogla tudi k povečanju varnosti astronavtov.
Tveganje se je izplačalo
O visoki tveganosti projekta sicer ne gre dvomiti, saj je bilo vseskozi jasno, da gre za korak oziroma bolje rečeno skok v neznano. Ker je bil uporabljeni sistem za varno prekinitev leta, če bi prišlo do težav z balonom, učinkovit šele na višini več kot enega kilometra, je bil rizičen že sam začetek vzpona v nebo, pozneje pa je nevarnost grozila predvsem zaradi izjemno ostrih razmer v okolici. Na višini nad 19 kilometrov začnejo namreč nezaščiteni deli človeškega telesa zatekati, telesne tekočine pa zaradi nizkega pritiska zavrejo. Če k temu dodamo še ekstremno nizke temperature in zelo majhno vsebnost kisika, postane jasno, da je bilo padalčevo življenje povsem odvisno od pravilnega delovanja kompresijske obleke in kapsule.
Tvegan pa je bil, seveda, tudi spust, predvsem prebitje zvočnega zidu. Do včeraj namreč ni bilo na voljo nobenih natančnih podatkov o tem, kako se v takšnih okoliščinah obnaša človeško telo, znanstveniki pa so se bali predvsem tega, da bi Baumgartnerja udarni val, ki je ob tem šel skozi njegovo telo, vrgel iz ravnotežja v nenadzorovano vrtinčenje, med katerim bi lahko izgubil zavest. Zato je bilo ključnega pomena, da je obdržal položaj z glavo proti tlom in z rokami ob trupu, za nasprotni primer pa je imel na voljo tudi posebno stabilizacijsko padalo.
