Nič kaj čudoviti in tudi ne složni odnosi med Nemčijo in ZDA

Po Washingtonu, Londonu in Amsterdamu tudi Berlin za hekerske napade krivi Rusijo.
Objavljeno
05. oktober 2018 17.05
Posodobljeno
05. oktober 2018 17.11
Odnosi med tradicionalnimi zahodnimi zavezniki na obeh straneh Atlantskega oceana zadnje čase niso ne čudoviti niti složni.  FOTO: Yves Herman/Reuters
Berlin – »Nočemo le na novo uravnotežiti našega partnerstva, hočemo investirati v prijateljstvo med Američani in Nemci,« v nemškem zunanjem ministrstvu poudarjajo ob razglasitvi leta nemško-ameriškega prijateljstva. Šef diplomacije Heiko Maas, ki je odprl akcijo z naslovom »Wunderbar together«, pa je še nedavno zahteval novo oceno partnerstva z ZDA ter zagotavljal, da ne bodo dovolili ameriškega ukrepanja prek evropskih glav.

Odnosi med tradicionalnimi zahodnimi zavezniki na obeh straneh Atlantskega oceana zadnje čase niso ne čudoviti niti složni. Nobenega dvoma ni, da jih je močno poslabšal nastop sedanjega predsednika Donalda Trumpa, saj je kanclerka Angela Merkel po še enem ponižujočem srečanju z njim ugotavljala, da so časi, ko so se lahko popolnoma zanesli na druge, mimo.

Trump je v zunanjepolitični trgovini s porcelanom užalil tudi mnoge druge, a je pri nemški diplomaciji vendarle videti tudi obnašanje v slogu ugotovitev zgodovinarja Andreasa Rödderja o »idealističnem presežku« osrednje evropske države. Če so bili pred letom 1945 ponosni na poslušnost, zvestobo in pridnost, so zdaj na kulturo dobrodošlice, »univerzalni« nacionalizem iz leta 2014 je zamenjal prav takšen humanizem zgodnjega enaindvajsetega stoletja, je bil mainški zgodovinar oster v intervjuju z Weltovo Barbaro Galaktionow. »Vsebine so različne, mehanizmi pa so si zelo podobni.«

Kaj to pomeni za nemško-ameriške odnose? Socialdemokratski zunanji minister Heiko Maas je po Trumpovih začetnih izpadih samozavestno predlagal bolj uravnoteženo partnerstvo, »v katerem bomo ustvarili protiutež tam, kjer bodo ZDA prestopile rdeče črte ter povečali našo težo tam, kjer se Amerika umika«. Evropska unija mora postati eden nosilnih stebrov mednarodne ureditve, saj ji je to »vnaprej določeno, iskanje soglasja in kompromisa je v njeni genski zasnovi«, je bil še poleti odločen šef nemške diplomacije. A nemška prepričanost vase moti tudi mnoge v Evropi, pa naj gre za soliranje v begunski krizi ali pa za gradnjo ruskega plinovoda Severni tok 2. V preteklosti je Nemčija pri takšnih sporih pogosto dobivala podporo ZDA, sedanja ameriška administracija pa Nemčijo vidi na samem vrhu tistih, ki se okoriščajo z dosedanjo ameriško (proti)industrijsko politiko in varnostno velikodušnostjo.

image
Heiko Maas, ki je odprl akcijo z naslovom »Wunderbar together«,  je še nedavno zahteval novo oceno partnerstva z ZDA. FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters


Sedanji časi niso preprosti za čezatlantske odnose, zdaj ugotavlja Maas, njegovo državo naj bi k novim odnosom silili »zadržki ameriške vlade do multilateralnega ». A si je lahko predstavljati, da v Washingtonu niso posebej navdušeni že nad lobiranjem nemške vlade za Siemensove posle pri elektrifikaciji Iraka, kaj šele nad prizadevanji Berlina za izogib ameriških sankcij proti Iranu. Celo najtesnejša nemška evropska partnerica Francija zaradi odkritja terorističnih načrtov islamske države zamrzuje premoženje iranske obveščevalne službe in nekaj njenih agentov v državi. Tudi Pariz bo še naprej poskušal reševati jedrski sporazum z islamsko republiko, a so konec junija poskus terorističnega napada na iranske opozicijske voditelje povezali z iranskim vodstvom.

Iranskega diplomata v Avstriji, ki ga obtožujejo oskrbe eksploziva za nesojeni atentat, so aretirali prav v Nemčiji, a Berlin še ne napoveduje podobnih ukrepov, pod podobnim povečevalom pa je tudi nova nemška »Ostpolitik« do Rusije. Ne gre le za željo nove naftne in plinske velikanke ZDA za prodajo lastnih fosilnih goriv Evropi, Washington skupaj z Veliko Britanijo in Nizozemsko razkriva obsežno rusko dezinformacijsko kampanjo proti Zahodu, ki naj bi segala vse od mednarodnega športa do vpadov v računalniške sisteme številnih vlad z nemško vred. Obsegala naj bi atentate s kemičnim orožjem v Salisburyju ter mednarodni nadzor nad takšnimi dejanji v Siriji, Rusijo pa obtožujejo tudi vmešavanja v volitve v Britaniji, Makedoniji, ZDA in Ukrajini ter računalniške napade s ciljem destabilizacije demokratičnih držav.

image
So Rusi izvajali računalniške napade s ciljem destabilizacije demokratičnih držav? FOTO: Reuters


Rusko zunanje ministrstvo vsa ta razkritja in številna druga odločno zavrača, to državo pa zdaj za računalniškimi napadi vidi tudi Nemčija. Maas je v Washingtonu govoril tudi o istih ciljih do Irana, pa čeprav so morda poti različne, a si ni mogel kaj, da ne bi pripomnil, da nemško partnerstvo z ZDA ne sloni le na tviterjevih 280 črkah ter da je Amerika več kot Bela hiša. Ker pa se je Trumpu posrečilo Mehiko in Kanado prepričati v »Nafto 2.0.« skupaj z obljubo večje proizvodnje avtomobilov v ZDA, se lahko najbrž na podobne pritiske pripravi tudi Evropska unija in v njej predvsem Nemčija. Trump se očitno zgleduje po obračunavanju republikanskega predhodnika Ronalda Reagana, ki je v začetku osemdesetih let z astronomskimi carinami k »prostovoljnemu izvoznemu zadrževanju« pri motornih kolesih in polprevodnikih prisilil Japonsko.

Mogoče ameriškemu predsedniku ne bo niti treba preveč pritiskati, saj po ameriških dogovorih z Mehiko in Kanado nemška avtomobilska velikana BMW in Daimler že napovedujeta selitev še večjega dela proizvodnje v ZDA. Ne bo škodilo, da je Trump že prej pošteno znižal podjetniške davke, doma v Nemčiji pa poleg sorazmerno visokih grozijo še politični ukrepi zaradi umazanega dizla. Se bo tako kot Reagan na koncu smejal tudi Trump? Ker to ni več izključeno, za izboljšanje nemško-ameriških odnosov najbrž ne bo zadostovalo niti več kot tisoč predstavitev v vseh ameriških državah v tako imenovanem nemškem letu v ZDA.