Nič ne more ustaviti praznega stola

Peking - Eden od argumentov, s katerimi poskušajo kitajske oblasti dokazati, da je bil letos izbran napačen človek, je trditev, da kitajska javnost komaj ve, kdo je Liu Xiaobo. Toda Kitajci tega imena ne poznajo, ker so ga toliko let brisali iz vseh medijev. Liuja ne poznajo, ker se trudijo zaslužiti za preživetje, si najti stanovanje, ki bi ga sploh zmogli najeti ali kupiti, in zagotoviti boljše življenje zase in svoje družine. Večina Kitajcev ne pozna niti vseh članov stalnega komiteja politbiroja.

Kljub temu se je na mikroblogu velike kitajske spletne mreže Sina Weibo v petek pojavila fotografija šolskega stola, na kateri je bila fotografija Liuja Xiaoboja, med komentarji pa je eden od udeležencev na forumu zapisal: »Nič ne more ustaviti praznega stola.« Drugi je dodal: »Liu Xiaobo je danes postal pravi vodja.« Internetni cenzorji so se tako začeli odzivati ne le na ime nobelovca, ampak tudi na izraz »prazen stol«, ki je hitro postal metafora odpora proti represiji.

Kako bo dodelitev Nobelove nagrade za mir kitajskemu disidentu, ki prestaja 11-letno zaporno kazen, vplivala na splošno stanje človekovih pravic v tej državi, je vprašanje, okoli katerega se delijo mnenja. Slovesnosti v Oslu se je poleg predstavnikov tujih vlad udeležilo še 46 kitajskih aktivistov, med katerimi so bili številni udeleženci študentskih demonstracij leta 1989. Med njimi je bil Yang Jianli, eden od študentskih voditeljev, ki je po tiananmenskem pokolu tudi sam preživel pet let v zaporu. Podelitev nagrade praznemu stolu so spremljali Chai Ling, Wuer Kaixi in Feng Congde, ki so bili spomladi 1989 »komandanti« štabov na Tiananmenu. V invalidskem vozičku je prišel Fang Čeng, ki je bil študent, ko mu je med begom s trga čez noge zapeljal tank.

»Liu je svoji ženi dejal, da bi želel, da bi to nagrado namenili 'izgubljenim dušam 4. junija',« je povedal predsednik Nobelovega odbora Thorbjørn Jagland na slovesnosti v mestnem svetu. »Z veseljem bomo njegovo željo izpolnili.«

V Oslo so pripotovali tudi predstavniki demokratskih strank Hongkonga Emily Lau, Albert Ho in Lee Cheuk-yan, kar je zagotovo dodatno razburilo uradni Peking, ki se trudi v nekdanji britanski koloniji odpraviti načelo »ena dežela – dva sistema« in zadušiti zahteve po bližnjih neposrednih volitvah lokalnega predsednika vlade in zakonodajnega telesa.

Vsem, ki so prišli v Oslo, pomeni nagrada Liu Xiaobou spodbudo. »Kitajsko ljudstvo je skoraj opustilo vsako upanje, tudi mi smo ga skoraj izgubili. To je, kakor da bi nas nekdo potrepljal po rami,« je dejal Wuer Kaixi, ki je na Norveško pripotoval s Tajvana, kjer živi v pregnanstvu.

Vsi opazovalci so si enotni, do bo odziv uradnega Pekinga na Nobelovo nagrado slabo vplival na splošni politični ugled Kitajske, le redki pa verjamejo, da se bo tu karkoli spremenilo, ker so morale tudi kitajske oblasti dojeti, da Liu Xiaobo ni »kriminalec«. Odnos azijske sile do človekovih pravic je izraz tamkajšnjih principov, notranje logike stabilnosti in zlasti težnje po ohranitvi monopola oblasti.

Pa vendar, ostrejša ko je kitajska kritika Osla, bolj postaja jasno, da Pekingu ni vseeno, kaj si misli svet. Kitajski uradniki so vztrajno poskušali obsoditi odločitev Nobelovega odbora s trditvijo, da je letošnja izbira »politiziranje nagrade«. »Razložili smo jim, da je mir vedno politična zadeva in da je zato Nobelova nagrada za mir vedno povezana s politiko,« je dejal eden od visokih evropskih predstavnikov in tako komentiral pritisk Kitajske na njegovo vlado.