»Norci ne poznajo diplomacije«

»Terorizem je skupni sovražnik človeštva,« je izjavil predsednik Xi Jinping v četrtek, ko je uradni Peking potrdil, da je tako imenovana Islamska država usmrtila kitajskega državljana Fan Jinghuija.

Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Hong Lei je med komentiranjem novice o Fanovi smrti zagrozil, da bo »kriminalce doletela pravična sodba«, kar je spodbudilo nova ugibanja, ali se bo Kitajska pridružila vojaškemu boju proti Islamski državi. Petdesetletni Fan in 48-letni Norvežan Ole Johan Grimsgaard-Ofstad sta najnovejši žrtvi islamistov. Norveška premierka Erna Solberg je novinarjem povedala, da strokovnjaki še vedno preverjajo, ali sta fotografiji usmrčenih resnični, vendar je poudarila, da »za zdaj ni razlogov za dvome o tem«.

Oba so ujeli na začetku leta, vendar je Islamska država šele septembra v svojem časopisu Dabik objavila oglasa, v katerih je pod fotografijama obeh ujetnikov, oblečenih v značilna rumena kombinezona, pisalo: »Kitajski zapornik na prodaj« oziroma »Norveški zapornik na prodaj«. »Kdorkoli bi bil pripravljen plačati odkupnino za njuno osvoboditev in prevoz, se nam lahko oglasi. Rok ponudbe omejen!«

Najprej palec na levi, nato vsi prsti na desni roki

Na ta cinični oglas se ni nihče odzval. Erna Solberg je izjavila, da norveška vlada ni bila pripravljena plačati zahtevane odkupnine, da ne bi ogrozila varnosti drugih Norvežanov. Kitajska vlada, je zatrdil Hong Lei, je poskušala osvoboditi Fana, vendar nihče ne ve, kako in kje je vzpostavila stik z ugrabitelji. Družina Grimsgaarda - Ofstada je potrdila, da so se jim islamisti večkrat oglasili in da so Oleju najprej odrezali palec na levi, nato pa vse prste na desni roki. Posnetke mučenja so poslali materi in sestri z zahtevo po odkupnini, vendar je bil znesek precej višji od tistega, ki bi ga še lahko plačali. Misel na to, da bi z denarjem, ki ga nista imeli, lahko rešili življenje sinu oziroma bratu, je še poglobila njuno bolečino.

Ne vemo, ali so tudi Fana telesno mučili, saj njegova žena, ki dela kot profesorica na eni od pekinških šol, noče imeti stikov z novinarji. Tudi Fan je bil nekoč profesor na gimnaziji, nato pa se je pred kratkim odločil, da bo postal zasebni svetovalec, in se odpravil v Sirijo. Včasih se je opisoval kot »svetovnega popotnika«, vendar ni popolnoma jasno, kaj je iskal v Siriji. Norvežan je poskušal od tam poslati članek o spopadih in splošnih razmerah, o Kitajcu pa vemo samo to, da se je poskušal uveljaviti v svetu komercialnega oglaševanja. Ko je pred več leti odpovedal službo v šoli, je v neki radijski oddaji pojasnil, da je »svoboda ključ« do sreče in uspeha.

Fan je eden od vsaj 60 Kitajcev, ki so jih v zadnjih dveh letih ugrabili v različnih državah. Analitiki, ki spremljajo povečevanje števila ugrabitev (leta 2014 je bilo ugrabljenih 47, leto dni pred tem samo 13), menijo, da je v večini primerov glavni razlog za ugrabitev prepričanje, da je Kitajska država, v kateri živi veliko bogatašev. Uradni Peking zagovarja politiko, s katero ne sprejema tovrstnega izsiljevanja, vendar so mnoge kitajske družine same plačale odkupnino.

Toda zgodba, povezana z Islamsko državo, je precej večja od denarja. »Usmrtili smo ju, ker sta ju zapustili njuni 'kafir' državi in njune organizacije,« so sporočili islamisti in pri tem uporabili arabsko žaljivko za »nevernike«. Kitajski partijski mediji so nato za Islamsko državo uporabili najbolj žaljivo besedo v svojem jeziku. »Barbarska Islamska država je sovražnik človeštva,« so povedali v uvodniku, objavljenem v Global Timesu. »IS je aroganten in zna samo klati in izsiljevati,« so zapisali v uvodniku z nenavadno ostrim jezikom. »Pojma nimajo, kaj je to diplomacija, saj je v očeh norcev samo IS prava država.«

Toda takoj zatem uvodnik povezuje bližnjevzhodni kaos z ZDA in Evropo ter trdi, da so zahodne države postale glavna tarča teroristov tudi zato, ker ZDA in Evropa podpirajo Izrael. In medtem ko uvodnik ugotavlja, da je Peking dovolj daleč od teroristov, da ne more postati njihova neposredna tarča, se zdi, da bi azijska sila rada še nekaj časa od strani opazovala, kako drugi obračunavajo s »sovražnikom človeštva«. Kitajska sicer obljublja, da bo storila vse za zaščito svojih državljanov, vendar ne bo vojaško ukrepala samo zato, ker so usmrtili enega od njenih državljanov. Vojno proti »barbarom« bo začela šele, ko bo prepričana, da lahko v njej zmaga.